Jedro

Tožnik je tožencu izročil denar z namenom kapitalske udeležbe v tihi družbi in ne kot posojilo.

Na trditve pravdnih strank je sodišče pri materialnopravni presoji utemeljenosti zahtevka vezano. Podlaga vtoževanemu znesku je bila glede na tožnikove trditve posojilna pogodba ne neupravičena obogatitev, zato sodišče zahtevka ni moglo presojati po drugi pravni podlagi.

Sodišče prve stopnje bi tako moralo, če je menilo, da zahtevek za plačilo zamudnih obresti ndoločen, tožnika pozivati na dopolnitev tožbe. Le v primeru, da tožnik tožbe kljub pozivu ne bi ustrezno dopolnil, bi bila odločitev o zavrženju pravilna.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi, izpodbijana odločba se v III. točki izreka, glede zamudnih obresti od zneska 10.558,84 EUR za čas od 24. 8. 2005 do plačila ter v IV. točki izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem se pritožba tožnika, pritožba toženca pa v celoti, zavrneta in se sodba v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo plačilo 10.558,84 EUR (I. točka izreka sodbe), zahtevek za plačilo 6.259,38 EUR pa je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Tožbo je v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 10.558,84 ER za čas od 24. 8. 2005 dalje do plačila in od zneska 6.259,38 EUR za čas od 15. 1. 2003 dalje do plačila zavrglo (III. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper II., III. in IV. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da pritožbi ugodi in sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V zvezi z zavrženjem tožbe navaja, da zahtevek za plačilo zamudnih obresti ni bil nedoločen. Odločitve sodišča prve stopnje v tem delu niti ni mogoče preizkusiti. Opozarja na dolžnost sodišča, da ravna v skladu s 1. odst. 108. člena ZPP, če meni, da zahtevek ni določen. Glede zavrnitve glavnice v višini 6.259,38 EUR pritožnik navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil navedeni znesek dan kot osnovni kapital za tiho družbo. Že samo potrdilo o prejemu denarja z dne 18. 12. 2002, iz katerega izhaja rok vračila denarja in ga je podpisal tudi toženec, izkazuje dejstvo, da je bil znesek dan tožencu kot posojilo. Ker tožencu z izvedencem grafologom ni uspelo dokazati tega dejstva, je sodišče nepravilno uporabilo določbo 215. člena ZPP pri presoji dokazanosti le-tega. Poleg tega je sodišče v nasprotju z izvedenčevimi izsledki zaključilo, da naj bi tožnik datum zapisal naknadno. Noben dokaz tega dejstva ne potrjuje. S tem je sodišče zagrešilo kršitev postopka iz 15. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je pri svojih zaključkih tudi spregledalo, da je bila pogodba o tihi družbi pripravljena najkasneje dne 14. 11. 2002, tožnik pa je tožencu izročil 1.500.000,00 SIT več kot mesec dni kasneje. Če bi tožnik res izročil denar kot svoj delež v družbi, bi bil tožnik vpisan kot družbenik družbe. Ne drži, da se tožnik ni opredelil do trditev in dokazov toženca, da si je tožnik znesek 1.500.000,00 SIT izplačeval preko računa družbe kot fiktivne stroške. Toženec navedb v zvezi z vračilom denarja ni dokazal. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Tožnik je uspel z 62,7% zahtevka, poleg tega je toženec z dokaznimi predlogi za postavitev izvedenca grafologa ter zaslišanje J. Š. zavlačeval postopek, zato odločitev o stroških postopka ni pravilna niti v duhu načela pravičnosti, niti po pravilih o povračilu stroškov v pravdnem postopku.

3. V odgovoru na pritožbo toženec predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe v izpodbijanem delu. Navaja, da je zahtevek na plačilo obresti neopredeljen. Ker je bila tožba vložena v času, ko je veljal drugi odstavek 108. člena ZPP, tožbo pa je vložila odvetnica, sodišče ni bilo dolžno pozivati tožnika na dopolnitev tožbe. Opozarja na izpoved tožnika, da je denar izročil z namenom kapitalske udeležbe. Dne 14. 11. 2002 je bil pripravljen prvi osnutek pogodbe o tihi družbi, ki se je kasneje še dopolnjevala in spreminjala, zato je tožnikova navedba, da je bil denar izročen po sestavi pogodbe o tihi družbi irelevantna. Tožnik ni podal trditvene podlage, da bi sodišče lahko ugodilo tožbenemu zahtevku po drugi pravni podlagi in ne na podlagi posojila.

4. Zoper I. in IV. točko izreka sodbe se pritožuje toženec prav tako iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek zavrne, oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da zneska 2.530.321,00 SIT oziroma 10.558,84 EUR ni prejel toženec, pač pa je bil nakazan družbi U. d.o.o., za kar je toženec predložil izpisek iz bančnega računa. Niti potrdilo o prejemu denarja z dne 24. 2. 2005, ki je bilo podpisano zgolj kot jamstvo, da je bil denar izročen družbi MDF d.o.o., niti predlog za pobot z dne 29. 3. 2007, ne dokazujeta z gotovostjo, da je toženec prejel denar od tožnika. Sodišče se ni opredeljevalo do bančnega izpiska z dne 25. 2. 2004, s katerim je toženec dokazoval, da je tožnik znesek 10.558,84 EUR nakazal družbi U. in ne tožniku. Do teh navedb se sodišče prve stopnje sploh ni opredeljevalo, zato se sodbe v tem delu tudi ne more preizkusiti. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje o neskladnosti navedb in izpovedi toženca v 50. točki obrazložitve sodbe. Da je bil denar nakazan na račun U. d.o.o. in ne na račun U. s. d.o.o. je toženec navedel v vlogi z dne 3. 3. 2010, s tem je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedi toženca, temveč jo je preprosto označilo za „nerazumljivo“.

5. V odgovoru na pritožbo toženca tožnik predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe v izpodbijanem delu. Opozarja ne neživljenjsko stališče toženca, da je podpisal potrdilo z dne 24. 2. 2005, če bi bil denar res izročen drugemu subjektu. Sodišče se je z obrazložitvijo, da je denar tožnik tožencu izročil v gotovini, opredelilo tudi do izpiska, ki ga je očitno štelo za nerelevantnega. Pravilno je sodišče zaključilo, da so zatrjevanja toženca, komu naj bi bil posojeni denar, povsem nekonsistentne. Pravilno je sodišče ocenilo tudi izpoved toženca in obrazložitev svoje ocene pa je podalo v 49, 50 in 51 točki sodbe.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

O pritožbi tožnika.

7. Napačno je tožnikovo stališče, da bi sodišče moralo odločiti po pravilu o dokaznem bremenu po neuspelem dokazovanju z izvedencem grafologom. Odločanje po pravilu iz 215. člena ZPP je na mestu, kadar sodišče na podlagi vseh izvedenih dokazov določenega dejstva ne more ugotoviti. Pri presoji ali je določeno dejstvo dokazano ali ne, sodišče tudi ni vezano na nobena dokazna pravila. Sinteza celotnega dokaznega materiala je vodila do pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da je toženec uspel z zahtevano stopnjo prepričanja dokazati, da je tožnik tožencu izročil denar z namenom kapitalske udeležbe v tihi družbi in ne kot posojilo in da držijo toženčeve navedbe o naknadno vnesenem besedilu v potrdilo z dne 18. 12. 2002. Ker je sodišče pravno odločilna dejstva ugotovilo na podlagi drugih dokazov, do spoznavne krize, ki bi terjala uporabo 215. člena ZPP ni prišlo.

8. Iz mnenja izvedenca grafologa ne izhaja, da je bil rok vračila zapisan ob nastanku potrdila z dne 18. 12. 2002, zato ugotovitve sodišča ne nasprotujejo izvedenčevim zaključkom. Očitane kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

9. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno obrazložilo in s tem omogočilo njen preizkus, zato tudi ni podana pavšalno očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Zgoraj navedenih očitanih procesnih kršitev tako sodišče prve stopnje ni storilo (o kršitvah, ki so terjale razveljavitev odločitev o obrestih bo obrazloženo v nadaljevanju), pravilno pa je tudi na podlagi celovite in natančne dokazne ocene, ugotovilo dejansko stanje. Pri odgovoru na vprašanje, ali je bil vtoževani znesek 1.500.000,00 SIT dan tožencu kot posojilo ali kot sredstva za kapitalsko udeležbo tožnika v tihi družbi, ima odločilno težo v postopku izpoved tožnika, ki je kljub trditvam, da ni sklenil dogovora o tihi družbi in da denarja za kapitalsko udeležbo v družbi M. d.o.o. nikoli ni izročil tožencu, zaslišan potrdil nasprotne trditve toženca. Povedal je, da je do dogovora o njegovi kapitalski udeležbi v družbi M. d.o.o. prišlo, da je iz tega naslova dal 1.500.000,00 SIT ter da ni prišlo do kasnejšega podpisa pogodbe o tihi družbi. S tem je tožnik potrdil navedbe toženca, da pa je poleg zneska, za katerega je bilo podpisano potrdilo z dne 18. 12. 2002, tožencu izročil še en znesek v enaki višini z namenom kapitalske udeležbe v tihi družbi, ki naj bi mu ga bil toženec vrnil, pa tožnik v postopku na prvi stopnji niti ni trdil. Izpoved tožnika in trditvena podlaga, na kateri je temeljil svoj zahtevek, skupaj z ugotovljenim dejstvom, da je dne 18. 12. 2002 toženec na račun družbe nakazal 3.000.000,00 SIT kot njen ustanovni kapital, pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da je bilo dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje pravilno ugotovljeno. Takšnega zaključka ne uspe izpodbiti niti pritožbeno sklicevanje tožnika na datum izdelave osnutka pogodbe o tihi družbi. Toženec je ob zaslišanju izpovedal, da se je pogodba o tihi družbi po sestavi prvega osnutka z dne 14. 11. 2002 spreminjala, zato datum na osnutku pogodbe ne vzbudi dvoma v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki sporno potrdilo o prejemu denarja podpisali zato, ker pogodba o tihi družbi ob izročitvi denarja še ni bila pripravljena.

11. Sodišče prve stopnje tožniku ni očitalo pomanjkljivih trditev glede izplačila zneska 1.500.000,00 SIT v obliki fiktivnih potnih stroškov. Očitek o pomanjkljivih tožnikovih trditvah se je nanašal na plačilo zneska v višini 1.500.000,00 SIT kot vložka v družbo M. d.o.o., o katerem je tožnik izpovedoval ob zaslišanju.

12. Pri odločanju o zahtevku je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ne drži, da ni pomembno ali je tožnik denar izročil tožencu z namenom kapitalske udeležbe v tihi družbi ali kot posojilo in da je odločilno le to, da toženec denarja ni vrnil. Na trditve pravdnih strank je sodišče pri materialnopravni presoji utemeljenosti zahtevka vezano. Podlaga vtoževanemu znesku je bila glede na tožnikove trditve posojilna pogodba ne neupravičena obogatitev, zato sodišče zahtevka ni moglo presojati po drugi pravni podlagi.

13. Utemeljeno pa tožnik izpodbija odločitev o zamudnih obrestih. Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo zamudnih obresti zavrglo, ker je štelo, da je bil zahtevek v tem delu nedoločen. Ker je določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe, je tožba, ki vsebuje nedoločen zahtevek, nepopolna. Sodišče prve stopnje bi tako moralo, če je menilo, da zahtevek ni določen, v skladu s 108. členom ZPP tožnika pozivati na dopolnitev tožbe. Le v primeru, da tožnik tožbe kljub pozivu ne bi ustrezno dopolnil, bi bila odločitev o zavrženju pravilna. Opustitev postopka po 108. členu ZPP je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje, s čimer je podana kršitev pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

14. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zamudne obresti od zneska 10.558,84 EUR za čas od 24. 8. 2005 do plačila, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo tožnika moralo pozvati na ustrezno opredelitev tožbenega zahtevka. Tožnik z zahtevkom na plačilo 6.259,38 EUR ni uspel in tudi ni upravičen do zamudnih obresti od tega zneska, zato pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev o teh obrestih. Razveljavitev izpodbijane odločitve bi bila v tem delu tožniku v škodo.

15. Posledično je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnika tudi glede stroškov postopka in razveljavilo tudi IV. točko izreka sklepa.

16. V preostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu (353. člen ZPP).

O pritožbi toženca.

17. Odločitev sodišča prve stopnje, zakaj je štelo za dokazano, da je tožnik tožencu sporni znesek posodil je mogoče preizkusiti, zato kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje ni zagrešilo s tem, ko se ni izrecno opredelilo do bančnega izpiska družbe U. d.o.o.. Prav tako ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb toženca, da je tožnik denar posodil družbi U. d.o.o.. Da tem trditvam ne sledi, izhaja iz razlogov, ki jih sodba vsebuje v zadnjem stavku 50. točke obrazložitve. Sodba tudi vsebuje razloge, zakaj je sodišče prve stopnje štelo izpoved toženca za neverodostojno. Razlogi za takšno odločitev izhajajo iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe, toženčevo izpoved pa je sodišče prve stopnje podrobneje ocenilo v delu, kjer je presojalo prepričljivost njegovih pojasnil v zvezi z vprašanjem, zakaj je podpisal zanj obremenjujoči listini – potrdilo o prejemu denarja in predlog za pobot. 18. Napačno je stališče toženca, da niti potrdilo o prejemu denarja, niti predlog za pobot ne dokazujeta trditev tožnika, da je denar izročil tožencu. Ti dve listini omogočata zaključek z zadostno stopnjo prepričanja, da je bil denar dan tožencu. Toženčevo breme je bilo, da dokaže, da denarja ni prejel on, kar pa mu ni uspelo.

19. Sodišče prve stopnje je v postopku na prvi stopnji ugotovilo, da je znesek v višini 2.530.321,00 SIT oziroma 10.558,84 EUR, tožnik izročil kot posojilo tožencu. Zakaj ni mogoče slediti toženčevim trditvam, da je bilo potrdilo podpisano kot zavarovanje dolga, ki ga je imela družba M. d.o.o. do tožnika, je sodišče prve stopnje pojasnilo v 41. točki obrazložitve, pri čemer se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje razlogom prvostopenjskega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Dodati je še, da tudi sicer ni razumne podlage za zaključek, da bi toženec na dan, ko je družba M. d.o.o. dolg poravnala, torej 24. 2. 2005 (ugotovitev v 40. točki obrazložitve) podpisal listino, ki naj bi služila kot zavarovanje tega istega dolga. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna in dvomov v njeno pravilnost ne vzbudi izpisek bančnega računa, iz katerega izhaja, da je 25. 2. 2005 na račun družbe U. d.o.o. nakazan sporni znesek.(1) Tudi če je tožnik naslednji dan po tem, ko mu je toženec izročil potrdilo o prejemu denarja, družbi U. d.o.o. nakazal znesek v enaki višini, ni izključeno, da ni denarja dan prej posodil tudi tožencu. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da bi toženec, če bi podpisoval listino bodisi kot zavarovanje za dolg družbe M. d.o.o., bodisi kot potrdilo, da je tožnik posodil denar družbi U., to v potrdilu tudi ustrezno navedel. Poleg tega v predlogu za pobot ne bi dve leti kasneje zapisal, da on dolguje tožniku vtoževani znesek. Ne glede na sicer zmotno ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženčeve trditve glede vprašanja kateri družbi je tožnik nakazal denar, nasprotujejo njegovi izpovedbi, je kljub temu dokazna ocena njegove izpovedi pravilna. Upoštevajoč vsebino listin, ki jih je podpisal sam toženec, pritožbenega sodišča toženec ne prepriča v zmotno dokazno oceno njegove izpovedi oziroma v zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

20. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni storilo nobenih bistvenih kršitev pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu – II. točki izreka – potrdilo (353. člen ZPP).

21. Ker je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje delno razveljavilo, je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP o stroški pritožbenega postopka odločilo, kot izhaja iz izreka te odločbe.

(1) Sodišče prve stopnje pri svoji dokazni oceni tega izpiska res ni upoštevalo,vendar je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz tretje alineje 358. člena ZPP samo ocenilo ta dokaz, saj gre za listino, glede katere sta se imeli možnost stranki opredeliti v postopku na prvi stopnji.