Jedro

Res je sicer, da mora oškodovanec poskrbeti za to, da bo škoda čim manjša, oz. za to, da se škoda po škodnem dogodku ne bo povečala, vendar to ne velja tedaj, ko gre za "totalko". "Totalka" pomeni, da je vozilo tako poškodovano, da popravilo ni več smotrno. In sicer ne le stroškovno, temveč tudi tehnično. Oškodovancu zato ni mogoče nalagati, da tudi tako poškodovano vozilo popravi, saj bi to nasprotovalo temeljnemu odškodninskemu načelu, da naj se vzpostavi tak položaj, kakršen je bil pred nastankom škode (1. odstavek 185. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tej pravdni zadevi je sodišče s pravnomočno vmesno sodbo razsodilo, da je toženec v celoti odgovoren za škodo, ki jo je v prometni nesreči dne 24.8.1986 pretrpela tožnica. V nadaljevanju postopka je nato sodišče odločalo še o višini odškodnine in tožbenemu zahtevku delno ugodilo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje, s katero je bila zavrnjena pritožba toženca in prvostopna sodba potrjena, je vložil revizijo toženec. Uveljavlja vse revizijske razloge iz 385. člena ZPP. V reviziji trdi, da vmesna sodba, tako kot se glasi, ne ugotavlja izključne odgovornosti toženca. Toženec zato vztraja pri ugovoru sokrivde, ki ga je uveljavljal že v pritožbenem postopku, pa ga sodišče druge stopnje ni obravnavalo. Nadalje trdi, da ni bilo odločeno o aktivni legitimaciji tožnice. Tožnica bi morala z ustrezno dokumentacijo izkazati, da ni prejela odškodnine od svoje zavarovalnice. Meni tudi, da bi tožnica morala upoštevati načelo ekonomičnosti in poskrbeti za popravilo avtomobila pri nas, ker bi s tem zmanjšala toženčevo obveznost. Zaradi tega predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da sme na podlagi 386. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo preizkušati samo v tistem delu, v katerem se z revizijo izpodbija. Ta preizkus pa je pokazal, da sodišči prve in druge stopnje nista storili nobene od uveljavljanih procesnih in materialnopravnih kršitev.

Sodišči prve in druge stopnje tako nista storili smiselno uveljavljane bistvene kršitve iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Ugovora soodgovornosti nista bili dolžni (pa tudi ne smeli) vsebinsko obravnavati, ker je bilo o temelju tožničinega tožbenega zahtevka v tem postopku že odločeno s pravnomočno vmesno sodbo. Sodišči prve in druge stopnje se nanjo v sodbah posebej sklicujeta (1. in 2. stran prvostopne in 2. stran drugostopne sodbe). Izrek te sodbe je v povezavi z njenimi razlogi povsem jasen.

Sodišči prve in druge stopnje pa tudi nista storili nobene druge na revizijski stopnji upoštevne kršitve ZPP. Toženec v okviru tega revizijskega razloga ne more izpodbijati dejanskih ugotovitev na prvi in drugi stopnji. Tako ne more izpodbijati ugotovitev o tem ali je tožnica prejela odškodnino od svoje zavarovalnice ali ne. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je ni dobila, sodišče druge stopnje pa se je s to ugotovitvijo strinjalo. Ugovor zoper to ugotovitev je zato ugovor nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in ne kršitve ZPP. Ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP), mora revizijsko sodišče šteti, da je bilo to dejstvo pravilno ugotovljeno. Če pa je tožnica v tem postopku zahtevala odškodnino za škodo, ki jo je na njenem avtomobilu povzročil toženec, je s tem izkazala tudi svojo aktivno legitimacijo. S tem, ko je sodišče ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku, je odločilo tudi o tem vprašanju. Končno toženec neutemeljeno vztraja pri ugovoru, da bi tožnica morala poskrbeti za popravilo vozila na območju Republike Slovenije. Res je sicer, da mora oškodovanec poskrbeti za to, da bo škoda čim manjša, oz. za to, da se škoda po škodnem dogodku ne bo povečala, vendar pa toženec prezre, da je bila v konkretnem primeru ugotovljena popolna škoda (totalka). To pa pomeni, da je vozilo tako poškodovano, da popravilo ni več smotrno. In sicer ne le stroškovno, temveč tudi tehnično. Oškodovancu zato ni mogoče nalagati, da tudi tako poškodovano vozilo popravi, saj bi to nasprotovalo temeljnemu odškodninskemu načelu, da naj se vzpostavi tak položaj, kakršen je bil pred nastankom škode (1. odstavek 185. člena ZOR). Če pa je tako, vprašanje ali bi tožnica morala poskrbeti za popravilo vozila pri nas ali v ZR Nemčiji, v tem postopku ni pravno odločilno. Sodišči prve in druge stopnje sta v tem delu materialno pravo pravilno uporabili.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da v izpodbijanem delu tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).