Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Na prvi in drugi stopnji ugotovljeno dejansko stanje ni utemeljevalo zaključka, da bi tožnica živela z drugim moškim v taki skupnosti, ki bi jo bilo mogoče določiti kot dalj časa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze in ki bi imela zanju enake pravne posledice kot če bi sklenila zakonsko zvezo (v smislu 12. člena ZZZDR). Tak pravni zaključek pa je utemeljeval nadaljnjega, da toženčeva preživninska obveznost ni mogla prenehati na podlagi določila 83. člena ZZZDR (ki določa med drugim, da pravica do preživnine preneha tudi v primeru, če zakonec sklene novo zakonsko zvezo in kakršen učinek ima glede preživnine tudi vzpostavitev zunajzakonske skupnosti takega preživljanca).
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tako tožničin tožbeni zahtevek, da naj se zviša preživninska obveznost toženca do nje od 1.10.1986 dalje na 11.115,OO SIT mesečno, kot tudi toženčev nasprotni zahtevek, da naj se ugotovi prenehanje njegove preživninske obveznosti do tožnice, ki je bila določena s sodbo bivšega Občinskega sodišča v M. z dne 15.12.1967, pod št. II P 631/66. Sodišče druge stopnje je s sodbo zavrnilo toženčevo pritožbo zoper odločitev po nasprotni tožbi in ta del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo, medtem ko je na pritožbo tožnice razveljavilo sodbo, ki je bila izrečena na podlagi njene tožbe zaradi zvišanja preživnine.
Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da naj se sodba razveljavi. V reviziji navaja, da je zatrjeval in tudi dokazal, da je tožnica v letu 1980 dalj časa prebivala v Kanadi v zunajzakonski skupnosti z drugim moškim, da je imela namen skleniti zakonsko zvezo z njim, da prav iz tega razloga ni nikoli zahtevala zvišanja in ne plačevanja preživnine ter je v posledici tega njegova preživninska obveznost do tožnice prenehala. Opozarja, da po zadnjem zvišanju preživnine v letu 1966, tožnica ni več zahtevala zvišanja preživnine do leta 1986 in tudi ni zahtevala izpolnjevanje toženčeve preživninske obveznosti.
Na vročeno revizijo tožnica ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).
Revizija ni utemeljena.
Pravdni stranki sta razvezana zakonca. V sporu zaradi zvišanja preživnine, ki jo je sprožila tožnica, je toženec vložil nasprotno tožbo, s katero je zahteval ukinitev svoje preživninske obveznosti do tožnice, ker naj bi ta (obveznost) prenehala zato, ker je tožnica leta 1980 živela v zunajzakonski skupnosti z določenim moškim. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da toženec ni uspel dokazati okoliščin, ki bi utemeljevale zaključek, da je tožnica živela v zunajzakonski skupnosti, zaradi česar bi lahko prenehala toženčeva preživninska obveznost do nje po določilu 83. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (naprej ZZZDR).
Na prvi in drugi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, na katero je revizijsko sodišče vezano glede na določilo 3. odstavka 385. člena ZPP, tudi po presoji revizijskega sodišča ni utemeljevalo zaključka, da bi tožnica živela z drugim moškim v taki skupnosti, ki bi jo bilo mogoče določiti kot dalj časa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze in ki bi imela zanju enake pravne posledice kot če bi sklenila zakonsko zvezo (v smislu 12. člena ZZZDR). Tak pravni zaključek pa je utemeljeval nadaljnjega, da toženčeva preživninska obveznost ni mogla prenehati na podlagi določila 83. člena ZZZDR (ki določa med drugim, da pravica do preživnine preneha tudi v primeru, če zakonec sklene novo zakonsko zvezo in kakršen učinek ima glede preživnine tudi vzpostavitev zunajzakonske skupnosti takega preživljanca). Take ugotovitve potrjujejo pravilnost pravnih zaključkov sodišč prve in druge stopnje, da preživninska obveznost toženca do tožnice ni mogla prenehati. Zato sta pravilno zavrnili toženčev nasprotni zahtevek. V skladu s takimi ugotovitvami revizijsko sodišče zaključuje, da ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V okviru uradnega preizkusa pobijane sodbe pa revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Zato je neutemeljeno revizijo toženca zavrnilo (člen 393 ZPP).