Jedro

Pri navidezni pogodbi (50. člen OZ) soglasje pogodbenih strank ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, temveč v nastanek videza pogodbe. Volja obeh strank je, da pogodba med njima nima pravnih učinkov. Med njima je soglasje o navideznosti. Pogodbeni stranki z navidezno pogodbo pogosto poskušata prikriti kakšno drugo pogodbo in se na ta način izogniti določenim pravnim posledicam. Če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Na splošno velja, da je na tožniku dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo nastanek njegovega zahtevka, na tožencu pa dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo njegove ugovore (212. člen ZPP). Tisti, ki uveljavlja navideznost pogodbe, nosi (materialno) dokazno breme, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica nosila materialno dokazno breme glede trditve, da je bila pravno poslovna volja pogodbenih strank glede prodajne pogodbe zaigrana, saj sta dejansko želeli doseči pravne učinke pogodbe o dosmrtnem preživljanju oziroma pogodbe o preužitku.

Prodajna pogodba nima značilnosti navidezne pogodbe, saj sta pravdni stranki želeli doseči pravne učinke prodajne pogodbe (želeli sta, da sklenjena prodajna pogodba zanju velja).

Pravdni stranki sta v okviru pogodbene svobode določili prodajno ceno za nepremičnino (200.000 EUR), da sta preteklo pomoč in skrb, ki se je dokazano izvajala, soglasno denarno ovrednotili v višini 176.000 EUR, in da sta soglašali z enakovrednostjo protidajatev. Tožnica je vplivala na vsebino prodajne pogodbe, pogodbo z dogovorjeno vsebino je podpisala in nato svoj podpis overila pri notarju. Sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati dejanske vrednosti pretekle pomoči, prav tako se mu ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali so medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank enakovredne. Četudi je bila pretekla pomoč vredna manj od kupnine (oziroma manj kot 176.000 EUR), kar bi kazalo na navideznost prodajne pogodbe glede kupnine, to ne pomeni, da posel kot celota ne velja, oziroma da ni bilo soglasja volj pogodbenih strank glede obveznosti tožnice, da na toženca prenese lastninsko pravico na nepremičnini. Velja poudariti, da je očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev razlog za izpodbijanje pogodbe, pri čemer sme oškodovana stranka zahtevati razveljavitev pogodbe v roku enega leta od sklenitve pogodbe, če za pravo vrednost tedaj ni vedela in ni bila dolžna vedeti (prvi in drugi odstavek 118. člena OZ). Dogovorjena kupnina (odmena za prenos lastninske pravice) je lahko nižja ali višja od dejanske vrednosti nepremičnine, zato tožnica navideznosti prodajne pogodbe ne more utemeljiti z navedbami o neekvivalenci med pogodbenimi obveznostmi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 1.633,82 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da sodišče ugotovi ničnost prodajne pogodbe z dne 23. 9. 2014 in neveljavnost vknjižbe lastninske pravice v korist tožencev pri nepremičnini z ID znakom: parcela 0000 700 da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje (vpis lastninske pravice nazaj na tožnico) in da toženca tožnici plačata vsak 7.540 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da tožencema povrne 12.885,01 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo ustrezno spremeni (ugodi tožbenemu zahtevku), oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih s stroškovno posledico v breme tožencev.

Tožnica meni, da je sodba nelogična, neživljenjska in vsebinsko nerazumna, poleg tega dopušča hudo finančno zlorabo starejše osebe (tožnica je pri 84. letih ostala brez nepremičnine in oskrbe). Zaključka, da je izpoved priče A. A. prepričljiva in verodostojna, sodišče ni obrazložilo. Ni se opredelilo do pričine izpovedi, da sta k njej pristopila toženca in da tožnice osebno nikoli ni videla. Priča je zaradi 30–letnega prijateljstva z materjo tožencev izpovedovala pristransko in neresnično v korist tožencev. Tudi prvi toženec je v izpovedi pričo označil kot „našo odvetnico“. Vsebina prodajne pogodbe dokazuje, da priča pri sestavi prodajne pogodbe ni varovala interesov tožnice. Sodišče je priči A. A. celo verjelo, kaj naj bi notarka spraševala tožnico in kaj ji je tožnica odgovarjala, čeprav priče pri notarki ni bilo. Iz izpovedi tožencev izhaja, da tožnica odvetnici ni rekla, da želi skleniti prodajno pogodbo, temveč da je sklenitev prodajne pogodbe predlagala odvetnica. Iz dogovorov (prilogi A4 in A5) izhaja, da si je tožnica želela zagotoviti bodočo skrb in pomoč ter da sta se toženca zavezala, da ji bosta takšno skrb in pomoč zagotavljala. Oba pisna dokaza je sodišče nepravilno ocenilo za nepomembna. Ni se tudi opredelilo do izpovedi tožnice, iz katere izhaja, da vsebina dogovora z dne 23. 9. 2014 ni bila prodaja, temveč preužitek. Soglasje volj se je nanašalo na dogovor, da toženca prejmeta nepremičnino, ker je njuna družina tožnici nudila občasno pomoč in ker sta se zavezala, da bosta za tožnico skrbela do njene smrti. Tudi izpoved drugega toženca, da je bil dogovor, da s tožencem prevzameta (ne pa kupita) nepremičnino, dokazuje, da vsebina dogovora z dne 23. 9. 2014 ni bila prodajna pogodba. Enako dokazuje izpoved prvega toženca, da je tožnica želela, da se pogodba dopolni z vsebino sporazumnega dogovora (priloga A4). Da je prodajna pogodba fiktivna, dokazuje tudi izpoved drugega toženca, da je bilo glede kupnine dogovorjeno, naj se v pogodbo zapiše, „kot da je bilo poplačano s pomočjo, za minulih 9 let“. Kupnina ni bila bistven element dogovora, saj je določba 5. člena prodajne pogodbe izmišljena. Ni jasno, logično ali razumljivo, da bi tožnica, ki je želela pomoč pri dnevnih opravilih in zdravstveni oskrbi, sklenila prodajno pogodbo, s katero je dejansko brezplačno, kot zahvalo za preteklo pomoč, na toženca prenesla lastninsko pravico. Tipična prodajna pogodba predvideva plačilo kupnine po njeni sklenitvi v denarju, zato je napačen zaključek sodišča, da je logičen in normalen zapis v pogodbi, da sta kupnino v višini 176.000 EUR kupca že poravnala pred podpisom prodajne pogodbe. Prav tako je nelogično in neživljenjsko, da kupnino plača nekdo, ki ni stranka pogodbe. Toženca sta pojasnila, da do leta 2014 nista plačevala ničesar, zato je sodišče pomoč napačno opredelilo tudi kot plačane stroške. Prav tako ni obrazložilo, kakšna je bila vrednost prejete pomoči, oziroma kako je lahko pomoč dosegla vrednost 176.000 EUR. Družina B. je pred sklenitvijo prodajne pogodbe izvajala običajno medgeneracijsko pomoč tožnici, kar izhaja tudi iz dopisa tožencev z dne 26. 8. 2016. Toženca sta pomoč tožnici po 2014 označila za medgeneracijsko pomoč, zato bi moralo sodišče na enak način presojati njuno pomoč pred 2014. Da bi bilo „obvestilo – dogovor“ (priloga A5) omejeno na vrt, iz vsebine listine (v kateri je navedena „hiša in parcela“) ne izhaja. Tožnica je listino napisala v posledici soglasja, da bo sklenjena pogodba o preužitku. Oblika sporazumnega dogovora (priloga A4), identična zapisu prodajne pogodbe, dokazuje, da sta listino sestavila toženca, ne tožnica. Pomembno je, da tožnica prodajne pogodbe ni hotela podpisati brez hkratnega podpisa sporazumnega dogovora. Okoliščina, da tožnica do začetka pravde ni dvignila ali drugače porabila 9.000 EUR, dokazuje, da kupnina ni bila predmet pogodbenega dogovora. Na to kaže tudi način določitve vrednosti hiše, ki je bila dejansko vredna dvakrat več (po oceni GURS je vrednost znašala 351.806,25 EUR). Sodišče v okviru dokazne ocene o domnevnih gotovinskih plačilih ni omenilo „knjigice“ prejetih plačil, v katero je tožnica zapisovala vse zneske, ki so se med strankami izročali. Odsotnost pisne potrditve prejema visokih zneskov gotovine dokazuje, da tožnica teh zneskov ni nikdar prejela. Fiktivnost dogovora izkazuje tudi dejstvo, da sta toženca 12.000 EUR plačala šele konec leta 2014, ne v roku, določenem v prodajni pogodbi. Tožnica večjega obsega pomoči od leta 1998 dalje ni potrebovala (kot izhaja tudi iz mnenja izvedenke C. C.). Toženca sta za tožnico skrbela šele od 23. 9. 2014 dalje (pred tem je tožnica od njiju in družine B. prejemala le občasno družinsko pomoč), pri čemer tožnica z njuno skrbjo ni bila nikdar zadovoljna. Če bi pomoč dejansko izvajala, prvi toženec o pomoči, zneskovno opredeljeni v višini 176.000 EUR, ne bi govoril hipotetično. Priča D. D. je potrdila, da je toženca prvič videla leta 2015. Da je bila skrb za tožnico s strani tožencev minimalna, izhaja tudi iz izpovedi priče E. E. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotavljalo vsebine celotnega dogovora pravdnih strank z dne 23. 9. 2014 in ker je ocenilo, da je bila pretekla pomoč družine B. takšne narave, da so jo pogodbene stranke lahko opredelile kot plačilo kupnine. Ne le, da terjatev, ki naj bi jo toženca pobotala s kupnino, ni obstajala, toženca zaradi narave pomoči (izpolnjevanje moralne obveznosti) le-te ne bi mogla pobotati s kupnino.

3. Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica z izbrisno tožbo uveljavlja ničnost prodajne pogodbe (vmesni ugotovitveni zahtevek), neveljavnost vknjižbe na podlagi te pogodbe ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov (prvi odstavek 243. člena ZZK-12). Tožbeni zahtevek opira na trditev, da je prodajna pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili 23. 9. 2014, navidezna, saj ni bila izraz njune prave pogodbene volje. Namen pogodbenih strank je bil, da skleneta prikrito pogodbo o dosmrtnem preživljanju ali pogodbo o preužitku.

6. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so naslednje: - Tožnica od leta 1998 živi v hiši na naslovu Ulica 16. Do leta 2014 je z njo živel nečak F. F. z družino in tožnica si je z njim delila stroške bivanja. Že od leta 1998 dalje, bolj intenzivno pa od leta 2005 dalje, so člani družine B. (predvsem toženca in njuna mati G. G., tožničina nečakinja) skrbeli za tožnico na način, da so ji nosili živila iz trgovine, jo vozili po dnevnih opravkih in k zdravniku ter jo oskrbovali z zdravili.

- Tožnica je tožencema s prodajno pogodbo z dne 23. 9. 2014 prodala nepremičnino z ID znakom: parcela 0000 700 (v naravi hiša na naslovu Ulica 16), po pogodbeni ceni 200.000 EUR. Skladno s 5. členom prodajne pogodbe sta pogodbeni stranki soglašali, da sta kupca del kupnine v višini 176.000 EUR poravnala že pred sklenitvijo pogodbe, saj sta od julija 2005 skrbela za preživljanje prodajalke in ji mesečno plačevala 1.600 EUR, in da bosta kupca preostalo kupnino (24.000 EUR) prodajalki plačala v dveh obrokih, in sicer 12.000 EUR v gotovini do dneva overitve podpisa prodajalke, 12.000 EUR pa z nakazilom na transakcijski račun prodajalke, najkasneje do dneva overitve podpisa prodajalke. Prodajna pogodba je bila v celoti realizirana- toženca sta tožnici plačala 24.000 EUR in se v zemljiško knjigo vpisala kot solastnika nepremičnine.

- Istega dne kot prodajno pogodbo so tožnica in toženca sklenili sporazumni dogovor (priloga A4), na podlagi katerega sta se toženca zavezala, da bosta tožnici pomagala (zagotavljala ji bosta nujne življenjske potrebščine in zdravila, jo vozila k zdravniku, ji omogočila bivanje v hiši na Ulica 16) in da hiše na Ulica 16 do tožničine smrti ne bosta prodala.

- Toženca sta od sklenitve prodajne pogodbe dalje plačevala (in še vedno plačujeta) obratovalne stroške nepremičnine, v kateri tožnica še vedno biva. Do razdora odnosa sta tudi skrbela za tožnico na način, da sta ji nosila živila iz trgovine, jo vozila po dnevnih opravkih in k zdravniku, jo oskrbovala z zdravili ter skrbela za okolico hiše in hišna popravila.

7. Pri navidezni pogodbi (50. člen OZ3) soglasje pogodbenih strank ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, temveč v nastanek videza pogodbe. Volja obeh strank je, da pogodba med njima nima pravnih učinkov. Med njima je soglasje o navideznosti. Pogodbeni stranki z navidezno pogodbo pogosto poskušata prikriti kakšno drugo pogodbo in se na ta način izogniti določenim pravnim posledicam. Če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Na splošno velja, da je na tožniku dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo nastanek njegovega zahtevka, na tožencu pa dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo njegove ugovore (212. člen ZPP). Tisti, ki uveljavlja navideznost pogodbe, nosi (materialno) dokazno breme, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica nosila materialno dokazno breme glede trditve, da je bila pravno poslovna volja pogodbenih strank glede prodajne pogodbe zaigrana, saj sta dejansko želeli doseči pravne učinke pogodbe o dosmrtnem preživljanju4 oziroma pogodbe o preužitku.5 Iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, je zaključek sodišča prve stopnje, da tega dokaznega bremena ni zmogla, v dejanskem in pravnem pogledu pravilen.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni presoji sodišča prve stopnje, da prodajna pogodba nima značilnosti navidezne pogodbe, saj sta pravdni stranki želeli doseči pravne učinke prodajne pogodbe (želeli sta, da sklenjena prodajna pogodba zanju velja). Sodišče prve stopnje je dokazom, s katerimi sta toženca dokazovala pristnost izražene pogodbene volje, utemeljeno pripisalo večjo dokazno težo kot dokazom tožnice. V prvi vrsti velja izpostaviti izpoved tožnice (da ni vedela, kaj podpisuje, da ni nič prebrala, da ni hotela podpisat, ker je bil predroben tisk, da je podpisala pod prisilo, da se v zvezi s hišo niso nič dogovorili), v kateri tožnica ne potrdi tožbene teze o namenu sklenitve prikrite pogodbe o dosmrtnem preživljanju oziroma o preužitku. Na drugi strani sta toženca v prepričljivih in skladnih izpovedih natančno opisala dogodke, ki so vodili k sklenitvi prodajne pogodbe, ter okoliščine sklenitve pogodbe. Pritožnica izpostavlja dele njunih izpovedi, iztrgane iz konteksta, z njimi utemeljuje trditev, da se zapisana volja ni ujemala z dejansko voljo pogodbenih strank. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ubralo pravilno dokazno pot. Izpovedi obeh tožencev je dokazno ovrednotilo (dokazno je ocenilo posamezno izpoved kot celoto), ju primerjalo z drugimi dokazi, nato pa je vse izvedene dokaze povezalo v dokazno uravnoteženo, prepričljivo obrazloženo in logično celoto (8. člen ZPP). Ugotovilo je, da je po izselitvi F. F. finančno breme, povezano s stroški bivanja, za tožnico postalo pretežko, zato je na toženca začela pritiskati, da sklenejo pogodbo. Spor tožnice s sestro H. H. (razlog zanj je bil sestrin predlog, da naj tožnica hišo podari v dobrodelne namene, za nedonošenčke) razkriva, da je bilo tožnici zelo pomembno, da hiša ostane v družinski lasti. Pomembno pa ji je bilo tudi, da zanjo od tožencev prejme določen denarni znesek. Toženca sta odvetnici A. A. predstavila tožničino željo, da želi z njima skleniti pogodbo, v kateri bo hiša ocenjena na 200.000 EUR, pri čemer bo v ta znesek všteta pretekla skrb družine B., ovrednotena v višini 176.000 EUR. Drži pritožbena navedba, da je odvetnica pravdnima strankama predlagala sklenitev prodajne pogodbe, vendar je pomembno poudariti, da jima je tako predlagala na podlagi predstavljenih želja in pričakovanj.

9. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti dokazne ocene o verodostojnosti priče A. A. Tožnica, ki je o pogodbenih pogojih z odvetnico govorila po telefonu (kar je potrdila tudi priča I. I.), odvetnici ni povedala, da želi, da toženca v zameno za nepremičnino zanjo skrbita. Če bi, bi odvetnica, ki je pravni strokovnjak, pravdnima strankama brez dvoma svetovala sklenitev pogodbe drugačne vsebine. V telefonskem pogovoru s tožnico se je torej odvetnica lahko prepričala, da sta ji toženca verodostojno prenesla tožničine želje. Tožnica ni zgolj vplivala na vsebino pogodbe, temveč je dala glede nje jasna navodila. Priča A. A. je ob zaslišanju povedala, da je tožnica želela, da se v 200.000 EUR všteje vsa pomoč in izdatki zanjo tekom preteklih let s strani družine B., in da jo je zanimalo le 24.000 EUR, kako bi jih dobila v gotovini. Pri sestavi pogodbe je odvetnica upoštevala interese obeh pogodbenih strank, kot so ji bili predstavljeni in je neutemeljen pritožbeni očitek, da je varovala zgolj interese tožencev. Vtis o prepričljivosti izpovedi priče vzbuja tudi njena skladnost z izpovedjo tožencev (pa tudi z izpovedjo priče I. I.) glede določenih podrobnosti. Priča in toženca so skladno izpovedali, da je tožnica želela gotovinsko izplačilo kupnine, ker ni želela, da njena sestra izve za denar, in da so se zato dogovorili za odprtje novega računa, na katerega ji bosta toženca nakazala polovico kupnine.

10. Pritožbena navedba o 30–letnem prijateljstvu z G. G., ki naj bi bilo razlog za pristranskost priče A. A., nima dokazne opore. Odvetnico je tožencema priporočila njuna mama, ki je ob zaslišanju povedala, da se z odvetnico, ki jo pozna še kot pacientko iz bolnišnice, vika. Po presoji pritožbenega sodišča dolgoletno znanstvo med pričo in mamo tožencev ni razlog za dvom o dokazni vrednosti izpovedi priče. 11. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje, da sta toženca (pa tudi ostali člani družine B.) tožnici pomagala že pred sklenitvijo prodajne pogodbe. Nenazadnje je tudi tožničina želja, izražena v sporazumnem dogovoru (priloga A4), da toženca še naprej skrbita zanjo, očitno izvirala iz njenega zadovoljstva s preteklo pomočjo. Izpoved prič (tožničine zdravnice D. D. in strokovne sodelavke CSD E. E.) o skrbi tožencev za tožnico po letu 2015, ne dokazuje odsotnosti njune pomoči v obdobju pred sklenitvijo prodajne pogodbe.

12. Čeprav ovrednotenje pretekle pomoči kot del kupnine res ni običajen način določitve kupnine v pravnem prometu, to dejstvo samo po sebi ne dokazuje, da takšno prodajo prikriva drugačen namen pogodbenikov. Stranke so načelno proste pri določitvi pogodbene vsebine, razmerij le ne smejo urejati v nasprotju z ustavo s prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli (3. člen OZ). Ni odločilno vprašanje, ali je šlo med tožnico in tožencema po vsebini in obsegu za medgeneracijsko pomoč (pomoč, ki izvira iz moralnih vzgibov posameznika), ki, kot trdi pritožnica, ne upravičuje denarne odmene (oziroma nima cene). Odločilno je, da sta pravdni stranki v okviru pogodbene svobode določili prodajno ceno za nepremičnino (200.000 EUR), da sta preteklo pomoč in skrb, ki se je dokazano izvajala, soglasno denarno ovrednotili v višini 176.000 EUR, in da sta soglašali z enakovrednostjo protidajatev. Tožnica je vplivala na vsebino prodajne pogodbe, pogodbo z dogovorjeno vsebino je podpisala in nato svoj podpis overila pri notarju. Sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati dejanske vrednosti pretekle pomoči, prav tako se mu ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali so medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank enakovredne. Četudi je bila pretekla pomoč vredna manj od kupnine (oziroma manj kot 176.000 EUR)6, kar bi kazalo na navideznost prodajne pogodbe glede kupnine, to ne pomeni, da posel kot celota ne velja, oziroma da ni bilo soglasja volj pogodbenih strank glede obveznosti tožnice, da na toženca prenese lastninsko pravico na nepremičnini. Velja poudariti, da je očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev razlog za izpodbijanje pogodbe, pri čemer sme oškodovana stranka zahtevati razveljavitev pogodbe v roku enega leta od sklenitve pogodbe, če za pravo vrednost tedaj ni vedela in ni bila dolžna vedeti (prvi in drugi odstavek 118. člena OZ). Dogovorjena kupnina (odmena za prenos lastninske pravice) je lahko nižja ali višja od dejanske vrednosti nepremičnine, zato tožnica navideznosti prodajne pogodbe ne more utemeljiti z navedbami o neekvivalenci med pogodbenimi obveznostmi. Na podlagi zgoraj navedenega je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o nedopustnem pobotu (kupnine z neobstoječo in nedenarno terjatvijo) oziroma nedopustni kavzi pogodbe (39. člen OZ).

13. V nasprotju z s strani tožnice zatrjevanim pogodbenim namenom je tudi v dokaznem postopku ugotovljeno dejstvo, da sta toženca tožnici plačala 24.000 EUR. Pritožnica gotovinski del plačila zanika in se sklicuje na „knjigico“, v katero je beležila vsa prejeta plačila. Kot izhaja iz fotografirane strani „knjigice“, ki sta jo kot del dokaznega gradiva predložila toženca (priloga B22), je tožnica evidentirala zgolj svoja plačila (tožencema), ne pa tudi plačila, ki sta jih opravila toženca. Navedeno sta v izpovedih potrdila prvi toženec in priča I. I., tožnica pa nasprotnega ni dokazala (npr. s predložitvijo strani „knjigice“, na kateri bi bila evidentirana tudi druga, ne le njena plačila). Odsotnost pisne potrditve prejema gotovinskih zneskov torej ni v nasprotju z ugotovljenih dejstvom, da sta toženca tožnici v gotovini izročila 12.000 EUR in 3.000 EUR.7 Pritožnica zanika, da bi ji toženca plačala 24.000 EUR kot kupnino, ob tem pa ne pojasni podlage (razloga) za izvedeno plačilo. V pritožbi izpostavljena okoliščina, da tožnica, ki priznava prejem 9.000 EUR, s prejeto kupnino do začetka pravde ni razpolagala, ni indic o fiktivnosti prodajne pogodbe. Enako velja glede zamude pri plačilu drugega obroka kupnine. Prvi toženec je ob zaslišanju pojasnil, da je bilo nakazilo 12.000 EUR izvedeno kasneje, kot je bilo prvotno dogovorjeno, ker tožnica, ki je imela nerazrešen spor z F. F. (zahteval je povrnitev vlaganj), še ni izročila ključev hiše. 14. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje prave pogodbene volje ni ugotavljalo v luči dejstva, da sta pravdni stranki istega dne kot prodajno pogodbo podpisali tudi sporazumni dogovor (priloga A4). Pritožbeno sodišče najprej opozarja na nekonsistentnost tožbene trditvene podlage: tožnica trdi, da sta pravdni stranki sklenili navidezno pogodbo, s katero sta prikrili njun dejanski pogodbeni namen (preživljanje tožnice), hkrati pa trdi, da navideznost prodajne pogodbe izkazuje prav vsebina sočasno sklenjenega sporazumnega dogovora. Kot izhaja iz izpovedi prvega toženca, se je tožnica strinjala z vsebino prodajne pogodbe, ki jo je pripravila odvetnica, imela pa je komentarje, ki so jih zapisali v sporazumni dogovor. Toženca sta skladno izpovedala, da tožnica ni želela, da ponovno vključijo odvetnico. Sporazumni dogovor je zato po nareku tožnice zapisala I. I., ki je zapis nato spravila v obliko, povzeto po prodajni pogodbi. Določila o obveznosti tožencev do tožnice iz naslova oskrbe in preživljanja torej po volji tožnice niso bila vključena v prodajno pogodbo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v primeru sklenitve navidezne prodajne pogodbe, ki bi prikrivala pogodbo o dosmrtnem preživljanju ali pogodbo o preužitku, ne bi bilo razloga za sklenitev sporazumnega dogovora, torej dogovora, ki naj bi ga pravdni stranki želeli prikriti. Če bi si tožnica želela zagotoviti dosmrtno preživljanje ali preužitek, ni videti ovire za to (tožnica je ne zatrjuje), da bi sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju ali pogodbo o preužitku. Stranki z navidezno pogodbo poskušata prikriti drugo (prikrito, disimulirano) pogodbo in se na ta način izogniti določenim pravnim posledicam. Vendar tožnica v tej smeri ni podala trditev. Ni pojasnila, kakšni interesi so vodili pravdni stranki, da sta namesto pogodbe o dosmrtnem preživljanju/pogodbe o preužitku sklenili prodajno pogodbo. Notranje neskladne so tudi same pritožbene navedbe glede kavze pogodbe, saj pritožnica mestoma navaja, da je bila vsebina prodajne pogodbe dejansko preužitek oziroma dosmrtno preživljanje, mestoma pa, da je bila volja strank usmerjena v neodplačen prenos lastninske pravice (tožnica je na toženca prenesla lastninsko pravico brezplačno, kot zahvalo za preteklo skrb).

15. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni presoji sodišča prve stopnje, da tudi listina, naslovljena „obvestilo – dogovor“ (priloga A5), ki jo je napisala tožnica, ni v oporo tožbenim trditvam. Pritožnici je sicer treba pritrditi, da na podlagi zapisov v listini8 ni mogoče potrditi teze tožencev, da je želela tožnica z izločitvijo vrta iz prodaje onemogočiti nadaljnjo prodajo hiše (saj nihče ne bi kupil hiše brez vrta ob hiši), oziroma da je tožnica z zapisi izražala voljo o ponovni združitvi parcele iz prodajne pogodbe z vrtom. Upoštevajoč čas nastanka listine (po sklenitvi prodajne pogodbe, saj jo je tožnica po lastni izpovedi napisala, ko se je vrnila iz bolnišnice) pa jo je tudi po presoji pritožbenega sodišča mogoče potrditi na podlagi prepričljivih izpovedi tožencev (da je tožnica drugemu tožencu želela zapustiti vrt), podprtih z izpovedjo priče A. A. (da v prodajno pogodbo vrt ni bil zajet, saj je bilo dogovorjeno, da bo to urejeno kasneje). Takšna presoja je tudi skladna s 83. členom OZ, da je treba nejasna določila razlagati v korist stranke, ki ni imela vpliva na vsebino pogodbe.

16. Z očitkom, da sta toženca izkoristila njeno starost in jo finančno zlorabila, pritožnica uveljavlja izpodbojnost, ne ničnost prodajne pogodbe (prevara v smislu 49. člena OZ). Na to, da pritožnica (v letu 2014) ni (bila) naivna, zlorabljena starejša oseba, temveč samosvoja oseba, ki ve, kaj želi, sicer kaže več konkretnih življenjskih okoliščin. V času, ko je še živela skupaj z nečakom F. F., se je tožnica obrnila na odvetnico K. K. (stik z njo ji je uredil drugi toženec), ker je želela sprožiti postopek za nečakovo izselitev iz hiše. Odvetnica, zaslišana kot priča, je povedala, da ji je tožnica sama povedala, da želi sorodnike, ki so do nje nasilni, spraviti iz hiše, in da je v tožničinem imenu sestavila dopis (priloga B5), ki potem ni bil poslan nečaku, saj si je tožnica premislila (kar izkazuje tudi korespondenca, izmenjana med odvetnico in drugim tožencem – priloga B32). Po nečakovi izselitvi se je tožnica želela razbremeniti plačila stroškov za hišo, zato je dala pobudo za sklenitev pogodbe, kasneje pa (tožencema in odvetnici) tudi natančna navodila glede vsebine pogodbe. Natančna navodila je tožencema dajala tudi glede izvajanja pomoči in skrbi (priča L. L. je izpovedal o tem, da sta morala toženca pogosto v različne trgovine, ker je tožnica zbirala kupone za popuste in druge ugodnosti). Tožnica je bila več let v sporu s sestro zgolj zato, ker ji je ta svetovala, da podari hišo v dobrodelne namene. Kot samosvojo osebo spremenljive (tudi konfliktne) narave so tožnico opisale praktično vse priče, ki so imele z njo bolj poglobljen odnos (G. G., L. L., F. F., I. I., D. D., E. E.). Pomemben indic, da tožnica v času sklenitve prodajne pogodbe ni bila naivna ali sugestibilna starejša oseba, pa izhaja tudi iz mnenja izvedenke psihiatrične stroke, ki ga je v letu 2019 izdelala v okviru postopka za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo9. Ugotovila je, da je tožnica glede na svoje zdravstveno stanje v celoti sposobna izraziti svobodno voljo ter skrbeti za svoje pravice in koristi.

17. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je materialnopravno pravilna. V postopku pred sodiščem prve stopnje so bila popolno in pravilno ugotovljena vsa pravno odločilna dejstva, zatrjevanih procesnih kršitev ali tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni bilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške v zvezi z njo, tožencema pa je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti njune pritožbene stroške v višini 1.633,82 EUR (220010 točk oziroma 1.320 EUR za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1 OT,11 v zvezi s tretjim odstavkom 7. člena OT, povečano za 1 % oziroma 2 % materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV), in sicer v roku 15 dni od vročitve te sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 - dnevnega paricijskega roka.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami 2 Zakon o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 58/2003, s spremembami in dopolnitvami 3 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami 4 S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se pogodbenik (preživljalec) zaveže, da bo preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega (preživljanca), drugi pogodbenik pa izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja, ki obsega nepremičnine in premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, s tem da je njihova izročitev odložena do izročiteljeve smrti (prvi odstavek 557. člena OZ). 5 S pogodbo o preužitku se ena stranka (preužitkar) zavezuje, da bo na drugo stranko (prevzemnik) prenesla lastninsko pravico na določenih svojih nepremičninah, prevzemnik pa se zavezuje, da bo preužitkarju ali komu drugemu do njegove smrti nudil določene dajatve in storitve (prvi odstavek 564. člena OZ). 6 Med pravdnima strankama ni sporno, da toženca tožnici od leta 2005 dalje nista plačevala 1.600 EUR mesečno, kot je zapisano v 5. členu prodajne pogodbe, zato je to pogodbeno določilo navidezno. 7 Od nakazanih 12.000 EUR je prvi toženec, pooblaščenec na tožničinem računu, dvignil 3.000 EUR in jih izročil tožnici, kar sta v izpovedih potrdila prvi toženec in priča I. I. 8 Iz listine izhaja, da sta se tožnica in J. J. (drugi toženec) v dogovoru z G. G. dogovorila, da prevzame v last hišo in parcelo za njeno dosmrtno preživljanje in pokop, ki vključuje zavezo, da se Ulica 16 ne sme prodajati tujcu, sinu J. J. pa se lahko v celoti podari, saj jo tožnica tudi podarja, pri čemer ima le pravico v nepremičnini bivati, ter da tožnico oskrbuje. Na listini je podpis J. J. 9 Postopek je bil na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani N 342/2019 z dne 27. 9. 2019 ustavljen (priloga A14). 10 Pritožbeno sodišče je pri izračunu pritožbenih stroškov izhajalo iz v pritožbi označene vrednosti spornega predmeta (200.000 EUR, kar je, kot izhaja iz sklepa z dne 19. 2. 2019, vrednost nedenarnega dela tožbenega zahtevka). 11 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembo