Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker so zakonske zamudne obresti od 507,56 EUR dosegle in tudi presegle glavnico pred uveljavitvijo OZ 1.1.2002, je v skladu z Ustavno odločbo št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006 in ustaljeno sodno prakso pravilno stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da se tožniku priznajo zakonite zamudne obresti od glavnice za čas od 30.12.1994 do vključno 31.12.2001.
Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno tako spremeni, da se pritožbi tožeče stranke ugodi tudi zoper 2. točko izreka prvostopenjske sodbe in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku 2. točke izreka spremeni tako, da se poslej glasi: „ Drugotožena stranka Z. d.d., je dolžna tožeči stranki R. Š. plačati znesek 507,56 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.12.1994 do vključno 31.12.2001, v roku 15 dni pod izvršbo.“
1. Sodišče prve stopnje je v točki 1 izreka prvotoženi stranki naložilo, da tožniku plača 444,50 EUR in omejilo zakonske zamudne obresti na višino glavnice, v ostalem pa je tožbeni zahtevek proti prvotoženki zavrnilo. V točki 2 izreka je sodišče drugitoženi stranki naložilo plačilo 507,56 EUR tožniku in prav tako omejilo zakonske zamudne obresti na višino glavnice ter v presežku tožbeni zahtevek zoper drugotoženko zavrnilo. V točki 3 izreka je odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov. Sklenilo je tudi, da se zaradi umika nasprotne tožbe prvotoženke v tem obsegu pravdni postopek ustavi.
2. Sodišče druge stopnje je pritožbama tožeče in drugotožene stranke delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (3. točka izreka) in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ostalem pa je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu (1. in 2. točka izreka).
3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero izpodbija pravnomočno sodbo v delu, s katerim je potrjena odločitev sodišča prve stopnje pod točko 2 izreka, vendar zgolj glede teka zakonskih zamudnih obresti pred 1.1.2002. Zatrjuje napačno uporabo materialnega prava po 341. členu ZPP, ker sodišči nista uporabili določbe 277. člena ZOR v zvezi z določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi z Ustavno odločbo U-I-300/04 z dne 2.3.2006, in nepravilno uporabo 376. člena OZ. Tožena stranka je tožbo vložila 30.12.1993 in z njo poleg plačila svoje zapadle terjatve zahtevala še plačilo pripadajočih zamudnih obresti od 29.6.1993 do plačila. Ker so zakonske zamudne obresti glavnico dosegle pred uveljavitvijo OZ 1.1.2002, je sodišče v nasprotju z zakonom, ustaljeno sodno prakso in ustavno odločbo nepravilno retroaktivno uporabilo določbo 376. člena OZ in omejilo tek obresti za obdobje pred 1.1.2002, ko je veljal ZOR, ki za zakonske zamudne obresti prepovedi ultra alterum tantum ni nikoli določal. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje glede zakonskih zamudnih obresti tako, da se jih tožeči stranki prizna za čas od 30.12.1994 do 1.1.2002. 4. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.
5. Glede na obseg izpodbijanja pravnomočne odločitve z zahtevo za varstvo zakonitosti in v njej uveljavljano kršitev je področje materialnopravnega preizkusa v obravnavanem primeru omejeno izključno na vprašanje prenehanja teka zakonitih zamudnih obresti zoper drugotoženo stranko. Zaradi odstopa odločitve pritožbenega sodišča od sodne prakse Vrhovnega sodišča je to vprašanje relevantno tudi glede na določbo 367.a člena ZPP, s čimer so izpolnjeni pogoji za dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti iz drugega in tretjega odstavka 385. člena istega zakona.
6. V skladu z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-300/04 z dne 02.03.2006 (Uradni list RS, št. 28/06) in 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Uradni list RS, št. 83/01 in 40/07) zamudne obresti od zneskov, zapadlih pred uveljavitvijo OZ, prenehajo teči, če so do uveljavitve OZ, tj. do 01.01.2002, dosegle ali presegle glavnico. To pomeni, da je (bilo) treba tudi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, uporabljati pravilo ne ultra alterum tantum, vendar šele za čas po 1.1.2002; v primeru, ko so zamudne obresti dosegle glavnico že pred uveljavitvijo OZ, so tekle naprej do 1.1.2002 (ker je bilo takšno obrestovanje dopustno), takrat pa so glede na omenjeno ustavno odločbo nehale teči (za njihov nadaljnji tek namreč ni več pravne podlage(1)).
7. Ker so zakonske zamudne obresti od 507,56 EUR dosegle in tudi presegle glavnico pred uveljavitvijo OZ 1.1.2002, je v skladu z Ustavno odločbo št. U-I-300/04 z dne 02.03.2006 in ustaljeno sodno prakso pravilno stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da se tožniku priznajo zakonite zamudne obresti od glavnice za čas od 30.12.1994 do vključno 31.12.2001. Materialnopravno stališče sodišč druge in prve stopnje bi bilo pravilno le v primeru, če zakonite zamudne obresti do uveljavitve OZ še ne bi dosegle glavnice.
8. Vrhovno sodišče je na podlagi prvega odstavka 380. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP zahtevi ugodilo in odločilo, kot to izhaja iz izreka odločbe.
Op. št. (1): Glej odločbo VS RS II Ips 78/2007 z dne 27.03.2008.