Jedro

V upravnem sporu, ko izpodbijano odločbo predstavlja sklep o davčni izvršbi, sodišče presoja le, ali so bili za uvedbo izvršbe izpolnjeni pogoji, ki jih določa 146. člen ZDavP-2 (veljaven izvršilni naslov) ter ali ima sklep o izvršbi sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2. V postopku davčne izvršbe namreč davčni organ le izterjuje obveznost, ki je določena v izvršilnem naslovu.

Izvršilni naslov, ki vsebuje klavzulo izvršljivosti, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, štejejo za priznana.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Pregled zadeve**

1. V predmetni zadevi je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS oziroma toženka) zoper tožečo stranko (v nadaljevanju tožnika) kot dolžnika dne 24.5. 2021 izdala sklep o davčni izvršbi št. DT-4933-93553/2019-3 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), s katerim je bila na podlagi izvršilnega naslova uvedena davčna izvršba na dolžnikova denarna sredstva. Tožnik je zoper sklep z dne 24.5.2021 vložil pritožbo, ki jo je pritožbeni organ zavrnil kot neutemeljeno. Hkrati je pritožbeni organ spremenil 1. točko izreka sklepa po uradni dolžnosti: v tem oziru gre za odpravo pomanjkljivosti pri navajanju podatkov terjanih obveznosti in izvršilnih naslovih, ki so podlaga za izterjavo, ki pa v ničemer ne vplivata na odločitev prvostopenjskega organa, to je odločitev o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva zaradi neplačila obveznosti po izvršilnih naslovih v skupnem znesku 110,00 EUR (skupni znesek sodnih taks in stroški, sklep Ministrstva za finance št. DT-499-23-100/2021-2 z dne 29. 11. 2021).

**Tožbene navedbe**

2. Tožnik vlaga tožbo, v kateri navaja, da so mu kršene pravice v skladu s 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), saj ni bil izveden noben pošten postopek, prav tako ni bila pridobljena sodba v poštenem sodnem postopku, v katerem bi se ugotovilo, da je dolžnik. Kršen je bil tudi 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj ga organ ni zaslišal in izvedel dokazov v njegovo korist. Toženka pred izdajo odločbe prav tako ni ugotovila vseh spornih dejstev in okoliščin pomembnih za odločbo kot to zahtevata 146. in 138. člen ZUP. Tožnik nadalje očita še, da ni bil deležen javnega sojenja ter mu ni bila dana možnost priprave in obrambe skladno z 29. členom Ustave RS, da mu ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic ter da ima vsakdo pravico da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja, odloča neodvisno, nepristransko in zakonom ustanovljeno sodišče, kar pa FURS ni. Davčni organ mora za sprejem zakonite in pravilne odločitve, skladno s 5. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), pred odločitvijo ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, pri čemer je dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist tožnika kot zavezanca za davek. Poseg v njegovo lastnino in izvršba ni možna brez sodbe sodišča, pri tem pa tožnik zgolj pavšalizirano navaja določila členov Ustave RS (14., 23., 24., 25., 33.), 6. člena EKČP, 1. člena Protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic, ZDavP-2 (5., 6., 155., 159., 160. člen) ter ZUP (7., 8., 9. člen). Predlaga, da sodišče tožbi v celoti ugodi in davčno izvršbo ustavi.

**Navedbe toženke**

3. Toženka tožbenim navedbam v celoti nasprotuje, vztraja pri svoji odločitvi ter dodaja, da je bil upravni akt izdan v skrajšanem postopku, skladno s prvim odstavkom 144. člena ZUP, zato zaslišanje stranke ni bilo potrebno. Prav tako v konkretnem primeru ni bila obvezna ustna obravnava, saj je uradna oseba presodila, da ta ni potrebna (154. člen ZUP).

**Odločitev brez glavne obravnave**

4. V predmetni zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). O predmetni zadevi je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in dejanskega stanja ni bilo potrebno dopolnjevati, zaradi česar glavna obravnava v ničemer ne bi doprinesla k razjasnitvi stvari in tako ne bi bila skladna z načeloma ekonomičnosti in smotrnosti postopka. Tudi sicer pa glede na prakso ESČP davčne zadeve ne spadajo v okvir prvega odstavka 6. člena EKČP1. **Sodna presoja**

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet presoje v zadevi je sklep FURS št. DT-4933-93553/2019-3 z dne 24. 5. 2021 v zvezi s sklepom Ministrstva za finance št. DT-499-23-100/2021-2 z dne 29. 11. 2021, s katerim je bila zaradi neprostovoljnega plačila tožnikovih obveznosti po izvršilnih naslovih, in sicer sklepu Policijske uprave Murska Sobota št. 2602-357/2018/2 (3G2-03) z dne 5.12.2018 in sklepu Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni št. ZSV 7/2019 z dne 29. 5. 2019, uvedena davčna izvršba na dolžnikova denarna sredstva.

7. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in utemeljen na zakonu, sodišče se z razlogi prvostopenjskega in pritožbenega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tudi tožnik v tožbi ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev sodišča. 8. V obravnavanem primeru gre za davčno izvršbo za izterjavo takse in stroškov postopka po zgoraj navedenima izvršilnima naslovoma. Davčni organ začne davčno izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom (143. člen ZDavP-2). V skladu z določbami ZDavP-2, ki urejajo davčno izvršbo, pa postopa tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). Davčna izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova. Poleg izvršilnih naslovov, ki so našteti v 145. členu ZDavP-2 je izvršilni naslov tudi odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe, če pa je izvršba na določeno premoženje omejena, je to premoženje ali premoženjska pravica predmet izvršbe v delu, ki presega zakonsko določene omejitve (prvi odstavek 144. člena ZDavP-2). Zoper sklep o davčni izvršbi je dopustna pritožba, ki ne zadrži začete davčne izvršbe, pri tem pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (prvi, tretji in sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2).

9. Kot že obrazloženo in kot to nedvoumno izhaja iz upravnega spisa, je bil izpodbijani sklep izdan na podlagi podlagi dveh izvršilnih naslovov, in sicer sklepa Policijske uprave Murska Sobota št. 2602-357/2018/2 (3G2-03) z dne 5.12.2018 in sklepa Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni št. ZSV 7/2019 z dne 29. 5. 2019. 10. V upravnem sporu, ko izpodbijano odločbo predstavlja sklep o davčni izvršbi, sodišče presoja le, ali so bili za uvedbo izvršbe izpolnjeni pogoji, ki jih določa 146. člen ZDavP-2 (veljaven izvršilni naslov) ter ali ima sklep o izvršbi sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2.2V postopku davčne izvršbe namreč davčni organ le izterjuje obveznost, ki je določena v izvršilnem naslovu.

11. Sodišče ugotavlja, da so bili skladno s citiranimi zakonskimi določili v času izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj sta obstajala veljavni izvršilna naslova, ki sta bila oba izvršljiva (sklep z dne 5. 12. 2018 je postal izvršljiv 18. 8. 2019, sklep z dne 29.5.2019 pa dne 18.8.2019), tožnik pa do dneva izdaje sklepa o izvršbi svojih obveznosti ni poravnal (da bi svoje obveznosti poravnal tožnik ne zatrjuje niti v tožbi). Da bi obstajali razlogi za ustavitev izvršbe (155. člen ZdavP-2) iz podatkov upravnega spisa ne izhaja, ne zatrjuje pa jih niti tožnik v tožbi. Po presoji sodišča ima izpodbijani sklep vse zakonsko predpisane sestavine, kot jih določa 151. člen ZDavP-2. Tožnik je bil tudi poučen, da v skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Naloga davčnega organa je postopku davčne izvršbe je namreč le, da preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 143. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe.

12. Očitek tožnika, da v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ni bil zaslišan, na pravilnost izpodbijanega sklepa ne more vplivati. Kot že obrazloženo, gre v obravnavani zadevi za izvršitev pravnomočnih in izvršljivih sklepov Policijske uprave Murska Sobota in Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni. Tožniku je bil izpodbijani sklep vročen in je zoper njega pravočasno vložil pritožbo. Do tožnikovih pritožbenih ugovorov se je pritožbeni organ opredelil v obrazložitvi svoje odločbe in je tako po presoji sodišča tožnik imel vse možnosti navajati dejstva in dokaze. Kljub temu sodišče tožeči stranki zgolj v vednost še pripominja stališče Evropskega sodišča za človekove pravice iz zadeve Ferrazzini proti Italiji, da zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena EKČP. 13. Glede očitka tožnika, da ga je davčni organ obtožil in spoznal za dolžnika brez javnega sojenja, sodišče še pojasnjuje, da v obravnavanem primeru davčni organ v skladu z zakonskim pooblastilom izterjuje denarne nedavčne obveznosti na predlog predlagatelja izvršbe in na podlagi izvršilnega naslova, ki vsebuje klavzulo izvršljivosti. Slednje predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, štejejo za priznana (prvi odstavek 169. člena ZUP). Niti ZDavP-2 niti določbe ZUP v tem primeru davčnemu organu ne dajejo pristojnosti ali mu nalagajo obveznosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna. Za izpodbijanje potrdila o izvršljivosti so predvideni drugi postopki.3 Obveznost plačila v konkretnem primeru torej ni bila naložena s strani davčnega organa, temveč s strani Policijske uprave Murske Sobota in Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni (odločbi se nanašata na tožnikovo obveznost plačila sodne takse), ki sta kot predlagatelja izvršbe pri davčnem organu podala predlog za izvršbo.

14. Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati tožnikovi ugovori v zvezi s kršitvijo ustavnih in konvencijskih pravic. Tožnik namreč v tožbi zgolj na splošno in pavšalno navaja bistvene kršitve določb postopka (ZUP in ZDavP-2), kršitve Ustave RS in EKČP, pri čemer pa teh kršitev ne konkretizira (marveč zgolj navaja besedilo posameznih določb), zato jih sodišče ne more presoditi.

15. Po obrazloženem, ko sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo ter razsodilo kot izhaja iz izreka.

**Odločitev o stroških postopka**

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy, št. 44759/98 z dne 12. julij 2001, točka 28, Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 37. 2 Sodba UPRS opr. št. II U 133/2019-16 z dne 20. 10. 2021. 3 Sodba VSRS opr. št. I Up 227/2003 z dne 2. 12. 2005, UPRS opr. št. II U191/2009 z dne 22. 09. 2010.