Jedro

Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je obdolženec kupil nož prav z namenom, da bi ga uporabil ob fizičnem obračunu s sestro ter jo nato tudi z njim trikrat zabodel v predel trebuha in prsnega koša, pred tem pa jo večkrat udaril s pestmi in likalnikom, istočasno pa z nožen tudi lahko telesno poškodoval svojo staro mater, je nedvomno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki I. odstavka 201. člena ZKP, saj je obdolženec tudi ob drugem pripornem naroku izkazoval sovražen odnos do oškodovanke, ki ji je le hitra zdravniška intervencija rešila življenje.

Izrek

Pritožba obdolženčevega zagovornika se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Kranju ugodil predlogu preiskovalne sodnice in na podlagi II. odstavka 205. člena ZKP obdolžencu podaljšal pripor iz pripornega razloga po 3. točki I. odstavka 201. člena ZKP še za en mesec, to je do vključno 17.3.2000 do 12.50 ure.

Zoper takšen sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik ter ob smiselni uveljavitvi pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Višja državna tožilka v Ljubljani je predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da je doslej izvedeni dokazni postopek potrdil utemeljenost suma, ugotovljenega s pravnomočnim sklepom o preiskavi, da naj bi obdolženec z 8,5 cm dolgim in 1 cm širokim rezilom noža na vzmet poskusil vzeti življenje svoji sestri J. T., saj naj bi jo dvakrat zabodel v predel trebuha in enkrat v predel prsnega koša, istočasno pa naj bi z istim nožem povzročil lahke telesne poškodbe tudi svoji stari materi A. Š., ki je vnukinji priskočila na pomoč. Pritožbene navedbe obdolženčevega zagovornika zato ne morejo omajati obširnih razlogov v izpodbijanem sklepu, ki so v skladu s podatki kazenskega spisa, pri čemer glede na doslej zbrane podatke vsaj zaenkrat ni vprašljiv obdolženčev naklep.

V svojem zagovoru je namreč sam dejal, da se je odločil, da bo fizično obračunal s sestro ter jo nato brez direktnega povoda začel udarjati najprej s pestmi, nato pa z likalnikom po temenu glave celo tedaj, ko je bila obrnjena proč od njega. Tudi po tem, ko je iz žepa potegnil vnaprej pripravljen nož in z njim nekajkrat zamahnil proti njej ter mu je nato nož padel na tla, je vzel drug nož s pulta in tudi z njim večkrat zamahnil proti sestri, na balkon, kamor je pobegnila, pa se je odpravil s tretjim, največjim nožem. Pritožbene navedbe, ki se opirajo zgolj na del izpovedi oškodovanke, zato niso utemeljene. Slednja je res izjavila, da se je obdolženec po vsakem zamahu z roko umaknil nazaj (kar naj bi po mnenju pritožnika izključevalo obdolženčev naklep), vendar je tudi povedala, da se ji je zdelo, da jo bo obdolženec ubil. Takšen zaključek pa je mogoče napraviti tudi na podlagi ugotovljenih telesnih poškodb, ki so bile smrtno nevarne ter je po doslej zbranih podatkih oškodovanka preživela le zaradi hitre kirurške intervencije. Ker ob tem ni dvoma, da je obdolženec z istim nožem poškodoval tudi svojo staro mater, pritožbene navedbe obdolženčevega zagovornika, da jo je imel rad in da je bil z njo ves čas v dobrih odnosih, pravilnih zaključkov o utemeljenosti suma tudi za to kaznivo dejanje ne morejo omajati.

Pritožbene navedbe pa tudi ne morejo vnesti dvoma v pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje glede obstoja ponovitvene nevarnosti, saj predvsem teža obdolžencu prvoočitanega kaznivega dejanja, s katerim naj bi poskusil vzeti življenje svoji sestri, pa tudi dejstvo, da se je za dejanje vnaprej pripravil, ko je kupil nož in čakal na priliko, da bi prišlo do novega konflikta s sestro, tudi po oceni pritožbenega sodišča nudi zadostno podlago za sklepanje o nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj. Obdolženčeva izjava, da mu ni žal, da je sestro telesno poškodoval in da je odšel iz svoje sobe z namenom napada, predvsem pa, da je bilo pač potrebno nekaj storiti in ni bilo nobenega razloga za odlašanje, v tolikšni meri potrjuje pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje glede ponovitvene nevarnosti, da jih tudi sicer pravilne ugotovitve obdolženčevega zagovornika, da obdolženec doslej v svojem življenju ni pokazal nikakršne agresije do domačih ali do drugih ljudi in da je bil predmet tega postopka posledica posebnih stisk in psihičnega stanja obdolženca, ne morejo omajati.

Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je sledilo predlogu preiskovalne sodnice in obdolžencu podaljšalo pripor še za en mesec, saj bo v tem času prejelo mnenje vseh treh izvedencev, sam pripor pa je tudi neogibno potreben zaradi varnosti drugih ljudi in ga tudi ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi III. odstavka 402. člena ZKP pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.