Upravni organ pri odmeri dajatve za odjavljeno vozilo lahko upošteva podatek o lastniku vozila iz evidence registriranih vozil, vendar to ne preprečuje osebi, ki ji je na podlagi tega podatka izdan plačilni nalog, da to dejstvo izpodbija in za to predloži dokaze, s katerimi dokazuje, da glede na določbe SPZ, ni več lastnik vozila.
I.Revizija se zavrne.
II.Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v višini 223,99 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka, določenega v tej točki izreka, do plačila.
1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) ugodilo tožbi, plačilni nalog Direkcije Republike Slovenije za infrastrukturo (v nadaljevanju direkcija) št. 42304-69389/2021/2 z dne 11. 11. 2021, s katerim je toženka tožniku na podlagi Zakona o dajatvah na motorna vozila (v nadaljevanju ZDajMV) naložila plačilo dajatve za odjavljeno vozilo, odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek.
2.V obrazložitvi je (drugače kot toženka) pritrdilo tožnikovemu stališču, da oseba, ki je v evidenci registriranih vozil vpisana kot lastnica, ni več zavezanka za plačilo sporne dajatve, če je bilo vozilo prodano in izročeno kupcu. Lastninska pravica na premičninah se namreč po pravilih Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in ustaljeni sodni praksi prenese že z izročitvijo v posest. Dejstvo, kdo je kot lastnik vpisan v evidenco registriranih vozil, ni bistveno za odmero dajatve za odjavljeno vozilo, saj gre za obveznost lastnika, pri čemer upravno pravo nima posebnih pravil glede prenosa lastninske pravice. To pomeni, da mora upravni organ, če zavezanec podatkom evidence konkretizirano ugovarja, ugotoviti, kdo je lastnik vozila glede na pravila stvarnega prava.
3.Na predlog toženke je Vrhovno sodišče s sklepom X DoR 142/2025 z dne 12. 11. 2025 dopustilo revizijo glede vprašanja:
Ali mora upravni organ v postopku odmere dajatve za odjavljeno motorno vozilo na podlagi določb Zakona o dajatvah za motorna vozila kot zavezanca za plačilo te dajatve šteti lastnika motornega vozila, ki je skladno z določbo 11. točke prvega odstavka 3. člena Zakona o motornih vozilih kot tak vpisan v uradni evidenci registriranih motornih vozil, ali pa je dolžan ugotavljati, kdo je lastnik motornega vozila, za katerega se plačuje dajatev za odjavljeno motorno vozilo, ob upoštevanju stvarnopravnih pravil o pridobitvi oziroma prenosu lastninske pravice na premični stvari (60. člen Stvarnopravnega zakonika)?
4.Na podlagi navedenega sklepa je toženka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je postopek odmere dajatve za odjavljeno motorno vozilo upravni postopek, ki ni namenjen odločanju o civilnopravnih vprašanjih lastništva na premičnini. Pojasnjuje, da teče postopek odmere navedene dajatve po uradni dolžnosti in da direkcija odloča po skrajšanem ugotovitvenem postopku po 2. točki prvega odstavka 146. člena (pravilno 144. člena op. Vrhovno sodišče) Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) na podlagi podatkov uradne evidence registriranih vozil. Sklicuje se na 11. točko prvega odstavka 3. člena Zakona o motornih vozilih (v nadaljevanju ZMV-1), ki kot lastnika vozila opredeljuje osebo, ki je kot taka vpisana v evidenci registriranih vozil. Meni, da je ta določba v postopku odmere dajatve za odjavljeno motorno vozilo lex specialis v razmerju do splošne določbe 60. člena SPZ. Poudarja, da se listin, ki so podlaga za vpis (spremembo) podatkov v prometnem dovoljenju, v postopku odmere dajatve za odjavljeno motorno vozilo ne presoja. Ker prvostopenjski upravni organ odloča po stanju na dan izdaje plačilnega naloga, meni, da tožnik z naknadno predložitvijo dokazov o prenosu lastništva ni mogel doseči drugačne odločitve. Upravnemu sodišču očita napačno razlago tretjega in šestega odstavka 16. člena ZDajMV v povezavi z 2. točko prvega odstavka 146. člena (pravilno 144. člena) ZUP. S tako napačno razlago naj bi tožniku omogočilo drugačno obravnavo od zavezancev, ki so skladno s tretjim odstavkom 32. člena ZMV-1 pravočasno dosegli vpis spremembe podatkov o lastniku vozila v uradno evidenco. Povzema zakonsko ureditev obveznosti sporočanja spremembe podatka o lastništvu vozila oziroma spremembo drugega podatka, ki je predpisan v četrtem in šestem odstavku 32. člena ZMV-1. Meni, da iz prvega odstavka 27. člena ZMV-1 izhaja, da ima evidenca registriranih vozil značaj lastniške evidence. Da je upravni organ, ki odmerja dajatev za odjavljeno motorno vozilo, pri svojem odločanju vezan zgolj na podatke uradne evidence registriranih vozil, po mnenju revidentke izhaja tudi iz določb šestega do osmega odstavka 16. člena ZDajMV. Meni, da se le na takšen način lahko zagotavlja pravna varnost, učinkovitost nadzora in namen ureditve, ki je splošen okoljski interes (vzpodbuda k razgradnji starih vozil). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov, ki jih je toženka tožniku plačala po izpodbijani sodbi.
5.Tožnik v odgovoru na revizijo zavrača revizijska materialnopravna naziranja. Sklicuje se na stališča v izpodbijani sodbi glede določb SPZ kot pravne podlage za prenos lastninske pravice na premičninah. Navaja, da je določba 11. točke prvega odstavka 3. člena ZMV-1 definicijska norma, ki ima pomen le v okviru evidence registriranih vozil in z njo povezanih upravnih postopkov. Meni, da bi po razlagi toženke evidenca registriranih vozil v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave uživala absolutno dokazno moč. Ponuja primerjavo z izpodbojno domnevo storilca prekrška v cestnem prometu. Navaja še, da tudi v upravnih postopkih veljata preiskovalno načelo in načelo materialne resnice, in da tudi skrajšani ugotovitveni postopek ne izključuje dolžnosti upravnega organa, da presodi strankine ugovore. Te je dolžan upoštevati tudi pritožbeni organ. Zavrača sklicevanje revidentke na načelo ekonomičnosti in meni, da tudi določbe šestega do osmega odstavka 16. člena ZDajMV niso podlaga za stališče, po katerem bi upravni organ pri odmeri dajatve odločal izključno na podlagi evidence registriranih vozil. Predlaga zavrnitev revizije in zahteva povrnitev stroškov revizijskega postopka.
K I. točki izrekaRevizija ni utemeljena.
6.V zadevi med strankama ni sporno, da je tožnik 6. 11. 2018 odjavil svoje vozilo iz prometa in da je bil v času izdaje izpodbijanega plačilnega naloga v evidenci registriranih vozil vpisan kot lastnik tega vozila. Sporno je, ali je bil v času izdaje izpodbijanega plačilnega naloga zavezanec za plačilo dajatve za odjavljeno motorno vozilo, saj je v pritožbi zatrjeval in dokazoval, da ni več lastnik tega vozila, ker ga je prodal. V okviru dopuščenega revizijskega vprašanja je torej sporno, ali se navedeno dajatev po določbah ZDajMV lahko odmerja le osebi, ki je v evidenci registriranih vozil vpisana kot lastnik, oziroma ali je v postopku odmere te dajatve glede na določba ZDajMV in ZUP dopustno uveljavljati, da ta oseba ni več lastnik odjavljenega motornega vozila.
7.Plačilo dajatve za odjavljeno vozilo določa ZDajMV (14. člen). Po dveh letih od odjave vozila iz prometa (prvi odstavek 14. člena ZDajMV) se dajatev plačuje enkrat letno v enkratnem znesku (prvi odstavek 16. člena ZDajMV), direkcija pa na podlagi tretjega odstavka 16. člena ZDajMV lastniku odjavljenega vozila pošlje plačilni nalog v 15 dneh po nastanku obveznosti plačila te dajatve. Pri tem upošteva podatke o zavezancu za plačilo iz drugega odstavka 2. člena tega zakona (zadnja poved tretjega odstavka 16. člena ZDajMV). Drugi odstavek 2. člena tega zakona pa kot zavezanca za plačilo te dajatve praviloma določa lastnika takega vozila, ki ima sedež ali prebivališče v Republiki Sloveniji. Če je lastnikov več, kot zavezanca določa tistega, ki je kot lastnik naveden v evidenci registriranih vozil. Izjemoma kot zavezanca določa zakonitega zastopnika mladoletnega oziroma poslovno nesposobnega lastnika odjavljenega motornega vozila. Če lastnik odjavljenega vozila prenese lastništvo na drugo osebo, postane zavezanec za plačilo dajatve za odjavljeno vozilo novi lastnik (drugi odstavek 16. člena ZDajMV).
8.Podatke, potrebne za odmero dajatve za odjavljeno vozilo, direkcija na podlagi drugega odstavka 5. člena ZDajMV pridobiva iz prej omenjene evidence registriranih vozil, v katero se vpisuje tudi podatek o lastniku vozila (prvi odstavek 27. člena ZMV-1). ZDajMV torej določa, da je zavezanec za plačilo dajatve za odjavljeno vozilo lastnik vozila in ne oseba, ki je v evidenco registriranih vozil vpisana kot lastnica takega vozila.
9.Vprašanje, kdo je lastnik vozila, je vprašanje pravno odločilnega dejstva za pravilno določitev zavezanca za plačilo obravnavane dajatve. Po stališču revidentke je upravni organ kot lastnika odjavljenega vozila dolžan upoštevati osebo, ki je kot lastnica vpisana v evidenci registriranih vozil. To stališče gradi na 11. točki prvega odstavka 3. člena ZMV-1, ki določa, da je "lastnik oziroma lastnica vozila (v nadaljnjem besedilu: lastnik vozila)" oseba, ki je kot taka vpisana v evidenci registriranih vozil. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je tako stališče napačno. Kot utemeljeno opozarja tožnik v odgovoru na revizijo, gre za člen, ki opredeljuje pomen izrazov, uporabljenih v tem zakonu, tj. v ZMV-1 in ne v ZDajMV. Opredelitev pomena izraza lastnik vozila za urejanje pogojev za registracijo vozil in njihovo udeležbo v prometu ter vodenje zbirk podatkov o vozilih (kar je vsebina ZMV-1) pa sama po sebi ne more pomeniti drugačne ureditve spremembe lastninske pravice na vozilu, od ureditve, ki jo za spremembo lastninske pravice določa SPZ za premičnine, kar vozilo je.
10.Za spremembo lastninske pravice na vozilu je relevantna določba 60. člena SPZ, po kateri se lastninska pravica na premičnini s pravnim poslom (npr. kupoprodajno pogodbo) pridobi z njeno izročitvijo v posest pridobitelja, oziroma s sklenitvijo pravnega posla, če je bila premičnina že pred tem v posesti pridobitelja (prvi do tretji odstavek tega člena). Obstoj pravnega posla in izročitev vozila sta torej podlaga za prenos lastništva. Če se ta prenos zgodi, je pridobitelj lastnik vozila ne glede na vpis v evidenco registriranih vozil, in obratno, prejšnji lastnik to ni več, čeprav je še vpisan kot lastnik.
11.Zmotno je revizijsko stališče, da drugačna razlaga izhaja iz zakonske ureditve obveznosti registracije vozil (27. člena ZMV-1) in obveznosti vodenja evidence registriranih vozil. Vpis osebe v evidenco registriranih vozil namreč nima lastninskopravnega učinka. Evidenca registriranih vozil je sicer zakonsko določena zbirka podatkov, ki po tretjem odstavku 63. člena ZMV-1 poleg podatkov o vozilu, o njegovi registraciji, izdanem prometnem dovoljenju, tehničnih pregledih, obveznem zavarovanju in drugih tehničnih podatkih, vsebuje tudi podatek o lastniku vozila ali osebi, na katero je vozilo registrirano (tretji odstavek 63. člena ZMV-1). Zakon jo določa kot evidenco podatkov, potrebnih za izvajanje tega zakona, in ki jih pristojni organi potrebujejo za opravljanje svojih nalog. Ne določa pa lastninskopravnih učinkov vpisa v to evidenco. Tudi ZDajMV ne določa drugače.
Zato podatek o lastniku vozila v tej evidenci lahko pomeni domnevo lastništva, vendar pa ta domneva velja, dokler ni z nasprotnimi navedbami, podprtimi z dokazi, uspešno izpodbita.
ZDajMV namreč ne določa, da je zavezanec oseba, ki je vpisana kot lastnica vozila, temveč da je to oseba, ki je lastnica odjavljenega vozila. Po presoji Vrhovnega sodišča taki zakonski določbi ni mogoče pripisati določitve neizpodbojne domneve lastništva. Možnost dokazovanja, da dejstvo, ki ga zakon domneva, ne obstaja, izrecno predvideva tudi ZUP v tretjem odstavku 165. člena. To pomeni, da lahko oseba, ki je vpisana v evidenci registriranih vozil kot lastnica tega vozila, v postopku odmere dajatve za odjavljeno vozilo dokazuje, da ni lastnica vozila in s tem izpodbija pravilnost podatka, vpisanega v evidenco.
Neutemeljeno je tudi revizijsko stališče, da je organ v postopku odmere dajatve za odjavljeno motorno vozilo pri ugotavljanju tega dejstva vezan na podatek o lastništvu vozila iz evidence registriranih vozil. Take vezanosti ne določata ne ZDajMV ne ZMV-1. Revidentka sicer trdi, da taka vezanost izhaja iz določb šestega do osmega odstavka 16. člena ZDajMV, vendar je tako mnenje napačno. Nobena od teh določb take vezanosti ne določa. Iz vsebine, ki jo revidentka v reviziji sama povzema, pa je razvidno, da se te določbe sploh ne nanašajo na podatek o lastništvu vozila.
Ker je predmet izpodbijanega upravnega akta odmera dajatve za odjavljeno motorno vozilo, je neutemeljeno tudi revizijsko sklicevanje na obveznosti, ki jih določa 32. člen ZMV-1 lastniku vozila glede sprememb podatkov v prometnem dovoljenju. To se namreč izda ali podaljša njegovo veljavnost za registrirana vozila (31. člen ZMV-1) in ne za odjavljena. Iz istega razloga je zmotno tudi sklicevanje na prvi odstavek 27. člena ZMV-1. Ta se namreč nanaša na obveznost registracije vozil, ta pa je pogoj za udeležbo v cestnem prometu (prvi odstavek 25. člena ZMV-1) in izdajo prometnega dovoljenja (31. člen ZMV-1).
Odjavo vozila ZMV-1 ureja v 39. členu. Po petem odstavku tega člena je odjava vozila ob spremembi lastništva mogoča le ob istočasnem vpisu novega lastnika vozila v evidenco registriranih vozil. Iz šestega odstavka tega člena pa izhaja, da je zakonodajalec predvidel tudi možnost spremembe lastništva vozila, za katero se plačuje dajatev na odjavljeno vozilo (po prvem odstavku 14. člena ZDajMV). Ni pa ZMV-1 določil, da je prejšnji lastnik odjavljenega vozila dolžan sporočiti spremembo lastništva že predhodno odjavljenega vozila. Določil je le evidentiranje novega lastnika vozila. Ob tem Vrhovno sodišče pripominja, da tudi če bi zakon določal obveznost sporočanja spremembe lastništva že odjavljenega vozila, opustitev take administrativne obveznosti sama po sebi ne prejšnjemu ne novemu lastniku ne bi mogla odvzeti njune pravice dokazovati resničnega dejanskega stanja.
Ker gre za izpodbojno domnevo bi drugačna razlaga, kot utemeljeno navaja tožnik v odgovoru na revizijo, pomenila dokazno pravilo o izključitvi dokazov, ki so sicer po ZUP dopustni. Zato je utemeljeno tudi tožnikovo stališče, da bi taka razlaga kršila pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je namreč že v odločbi U-I-397/98 z dne 21. 3. 2002 pojasnilo, da ta pravica udeležencu v postopku pred sodiščem ali drugim pristojnim organom med drugim zagotavlja pravico, da se izjavi o vseh okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Sestavni del te pravice je tudi pravica do dokaza, omejitev te pravice z dopustitvijo le posamezne vrste dokaza, pa pomeni poseg v to ustavno procesno jamstvo. Tak poseg je dopusten le, če prestane t. i. strogi ustavnosodni test. Po presoji Vrhovnega sodišča pa tega testa razlaga, za kakršno se zavzema revidentka, ne more prestati že zato, ker odmera dajatve osebi, ki ni lastnica vozila, sploh ne more doseči cilja, ki ga po navedbah revidentke zasleduje. Revidentka namreč navaja, da se le z upoštevanjem podatka o lastništvu vozila iz evidence registriranih vozil zagotavlja pravna varnost, učinkovitost nadzora in namen ureditve, ki da je vzpodbuda k razgradnji starih vozil, ki je splošni okoljski interes. Pri tem pa prezre, da prav naložitev obveznosti plačila dajatve osebi, ki ni lastnik vozila, ki torej z njim ne razpolaga več, po naravi stvari ne more doseči zatrjevanega namena. To, da mora upravni organ izvesti poseben ugotovitveni postopek za pravilno ugotovitev odločilnega dejstva, samo po sebi ne more pomeniti niti kršitve načela ekonomičnosti postopka. Poseben ugotovitveni postopek je namreč pravilo upravnega postopka. To, da ZUP omogoča izdajo odločb tudi po skrajšanem postopku, pa ne pomeni, da je upravnemu organu tak postopek zapovedan.
Tudi zakonska ureditev odmere dajatve za odjavljena vozila sama po sebi ne zapoveduje izdaje odločbe po skrajšanem ugotovitvenem postopku, kot to zmotno meni revidentka. Po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZUP je po skrajšanem ugotovitvenem postopku sicer mogoče izdati odločbo na podlagi uradnih podatkov, vendar pa odločanje na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, ne pomeni, da je stranki odvzeta pravica dokazovati, da podatki v času izdaje odločbe niso pravilni. Kaj takega tudi iz določb ZUP ne izhaja. Kot je bilo že prej pojasnjeno, bi taka ureditev stranki neustavno odvzela možnost dokazovati, da je podatek nepravilen. Nasprotno, določbe ZUP omogočajo že organu prve stopnje, da dopolni postopek, kadar pritožnik, ki ni sodeloval v postopku pred izdajo odločbe, v pritožbi navede taka dejstva in dokaze, zaradi katerih bi utegnila odločitev biti drugačna (drugi odstavek 243. člena ZUP) in z novo odločbo nadomestiti odločbo, ki jo je stranka izpodbijala s pritožbo (tretji odstavek 243. člena ZUP).
Glede na navedeno iz opravljene revizijske presoje izhaja, da upravni organ pri odmeri dajatve za odjavljeno vozilo lahko upošteva podatek o lastniku vozila iz evidence registriranih vozil, vendar to ne preprečuje osebi, ki ji je na podlagi tega podatka izdan plačilni nalog, da to dejstvo izpodbija in za to predloži dokaze, s katerimi dokazuje, da glede na določbe SPZ, ni več lastnik vozila.
Sklepno
Nosilno stališče v izpodbijani sodbi je torej pravilno. Glede na navedeno in ker ostale revizijske navedbe za odločitev niso bistvene, je Vrhovno sodišče revizijo zoper sodbo, ki je v okviru opravljene revizijske presoje pravilna in zakonita, kot neutemeljeno zavrnilo (92. člen ZUS-1).
K II. točki izreka
V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je Vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker revidentka z revizijo ni uspela, je dolžna v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka. Vrhovno sodišče je tožeči stranki ob upoštevanju, da gre za ocenljivo zadevo (odmerjena dajatev v višini 25,00 EUR) in v skladu s tar. št. 34/5 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) priznalo priglašenih 300 točk za nagrado za odgovor na revizijo in 2 % materialnih stroškov v višini 6 točk (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj torej 306 točk oziroma 183,60 EUR, povečano za 22 % DDV v znesku 40,39 EUR, kar skupaj torej znaša 223,99 EUR. Tako odmerjene stroške je revidentka dolžna tožeči stranki povrniti v 15 dneh od vročitve tega sklepa, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).
Glasovanje
Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.