Jedro

Tožnik je davčno obveznost dne 1. 4. 2011 v celoti plačal, zato je davčni organ ravnal pravilno, ko je v izpodbijani odločbi zgolj ugotovil tožnikov dolg na dan 6. 1. 2011 in odločil, da se davčna izvršba zoper njega ne začne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravni organ druge stopnje je z izpodbijano odločbo spremenil prvi del I. točke izreka sklepa Davčne uprave RS, Davčnega urada Nova Gorica, št. DT 42916-100/2011,9 (11-3001-01) z dne 26. 9. 2012 tako, da se pravilno glasi: „Ugotovi se, da so knjigovodske evidence za pritožnika po stanju na dan 6. 1. 2011 izkazovale davčni dolg v višini 34,76 EUR, od tega glavnica 28,5 EUR, zamudne obresti do dne 6. 1. 2011 6,26 EUR“, v preostalem delu pa je pustil sklep v veljavi.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ prve stopnje v I. točki navedenega sklepa odločil, da se nad dolžnikom opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki znašajo na dan 6. 1. 2011 skupaj z zamudnimi obrestmi do istega dne 34,76 EUR (prvi del), in da so obveznosti razvidne iz seznama izvršilnih naslovov št. DT 42916-100/2011,8 (11-3001-01) z dne 17. 9. 2012, ki je sestavni del tega sklepa (drugi del). V II. točki izreka je odločil, da se postopek davčne izvršbe ne začne, v III. točki pa, da davčnemu organu stroški postopka niso nastali. Ugotovil je, da je prvostopenjski organ v skladu z določbo 145. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) sestavil navedeni seznam izvršilnih naslovov po stanju na dan 6. 1. 2011, z vknjiženimi plačili ter z obračunanimi zamudnimi obrestmi do istega dne in da je ta seznam sestavni del sklepa. Ob ugotovitvi upravnega organa prve stopnje, da je tožnik navedeno obveznost na podlagi kasneje odpravljenega sklepa o davčni izvršbi v celoti poravnal, kot pravilno ocenjuje postopanje upravnega organa prve stopnje v delu, kjer je odločil, da se postopek davčne izvršbe ne začne (II. točka izreka). Nepravilen in v nasprotju z II. točko izreka sklepa pa je prvi del I. točke izreka sklepa, s katerim je upravni organ prve stopnje odločil, da se opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti v skupnem znesku 34,66 EUR.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedeno, da je dolg plačan, toženka pa še vedno vztraja na izvršbi. Kljub temu, da ni pravnik, ve, da je s tem nekaj narobe. Meni, da ni dolžan plačevati napak uradnikov, ki so vodili rubež in poplačilo dolga, kljub temu, da so imeli na razpolago vso dokumentacijo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Po drugem odstavku navedene določbe je upravni akt upravna odločba, ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

Ker v obravnavanem primeru tožnik izpodbija odločbo upravnega organa druge stopnje, jo je sodišče presojalo le v delu, s katerim je bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (upravni akt), to je v 1. točki izreka, s katero je bilo odločeno, da se izrek sklepa upravnega organa prve stopnje št. DT 42916-100/2011,9 (11-3001-01) z dne 26. 9. 2012 v prvem delu I. točke spremeni tako, da se pravilno glasi: „Ugotovi se, da so knjigovodske evidence za pritožnika po stanju na dan 6. 1. 2011 izkazovale davčno dolg v višini 34,76 EUR, od tega glavnica 28,50 EUR, zamudne obresti do dne 6. 1. 2011 6,26 EUR“.

Izpodbijana odločba se sklicuje na seznam izvršilnih naslovov št. DT 42916-100/2011,8 (11-3001-01) z dne 17. 9. 2012, iz katerega izhaja tožnikova obveznost na dan 6. 1. 2011, in temelji na ugotovitvi upravnega organa prve stopnje, da je bila navedena obveznost v celoti plačana dne 1. 4. 2011. V takem primeru je po stališču upravnega organa druge stopnje mogoče ugotoviti le obstoj dolga, ni pa pravne podlage za začetek postopka davčne izvršbe.

S takšnim stališčem upravnega organa druge stopnje pa se strinja tudi sodišče. Ker tožnik s tožbo ne izpodbija nobenih dejstev ali okoliščin, ki so za odločitev bistvene (višina dolga na dan 6. 1. 2011, plačilo dolga), jo je sodišče zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Glede tožbene navedbe, da toženka kljub plačilu dolga „vztraja pri izvršbi“ pa sodišče pripominja, da iz sklepa upravnega organa prve stopnje in odločbe upravnega organa druge stopnje to ne izhaja, ampak izhaja zgolj to, da je ugotovljen tožnikov dolg na dan 6. 1. 2011, ki pa je bil že plačan, na podlagi kasneje odpravljenega sklepa o izvršbi, zato se davčna izvršbe zoper tožnika ne začne.