Jedro

Ker je tožnik na začasnem delu v tujini, ni izkazal, da dejansko živi v Sloveniji. V državo prihaja občasno in izven nje zadovoljuje svoje bistvene življenjske potrebe. Na pravni podlagi 13. člena ZDRS, ki jo je v zahtevi za sprejem v državljanstvo sam opredelil, ni bilo pogojev za ugoditev zahtevi, ker je Vlada RS po predhodnem mnenju resornega ministra dala negativno mnenje. Zato je sodišče presojalo le, ali je bil postopek izveden v skladu z zakonom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 429/96-8 z dne 22.11.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 31.1.1996, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Tožena stranka je v skladu z mnenjem Vlade Republike Slovenije z dne 18.1.1996 ugotovila, da ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem tožnika v državljanstvo.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo pogoje, ki jih določa 13. člen Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo. Zavrnilo je tožnikov ugovor, da bi morala tožena stranka reševati njegovo vlogo po 10. členu ZDRS. Iz podatkov spisa je bilo ugotovljeno, da tožnik z družino že od leta 1971 živi v Zvezni Republiki Nemčiji, kjer je zaposlen. Zato ne izpolnjuje pogojev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji po 3. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS v povezavi z 2. členom Uredbe Vlade Republike Slovenije o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo. Tožnik je med upravnim postopkom opredelil pravno podlago zahtevka in je izrecno navedel, da vztraja pri obravnavi vloge po 13. členu ZDRS, na podlagi katerega je bilo o njegovi prošnji tudi odločeno. Ker je tožena stranka pravilno obravnavala tožnikovo vlogo na zahtevani pravni podlagi in izvedla ustrezne dokaze, je tožbo zavrnilo.

Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe upravnega postopka, ker mu ni dalo možnosti, da se seznani z navedbami tožene stranke v odgovoru na tožbo ter da nanje odgovori. Od svojega 19. leta je živel v K., kjer je tudi sklenil zakonsko zvezo. Tukaj ima stalno prebivališče že 34 let, njegova zaposlitev v tujini pa je v interesu Republike Slovenije, saj je bil prisiljen tam poiskati zaposlitev. Vse svoje premoženje ima v Sloveniji in je lastnik stanovanjske hiše, kamor se vsakih nekaj mesecev vrača. Tu preživlja poletne počitnice in praznike. Ko se bo upokojil, bo v Sloveniji stalno prebival. Določbe zakona o dejanskem prebivanju bi moralo sodišče življenjsko tolmačiti predvsem zato, ker nima prav ničesar skupnega z državo, v kateri se je rodil. Dokaze o svojem premoženju v Sloveniji je priložil tudi tožbi. Ker je sodišče napačno tolmačilo določbe, ki se nanašajo na pogoj dejanskega življenja, je zdaj prepričan, da ta pogoj dejansko izpolnjuje in zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo prvostopnega sodišča in s pravno in dejansko podlago, s katero je utemeljilo izpodbijano sodbo. Pravilno je presodilo tožbeni ugovor, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva z redno naturalizacijo po 10. členu ZDRS, ker ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Ne drži pritožbeni očitek, da je bil pogoj dejanskega življenja v Sloveniji nepravilno presojen. Ker je po ugotovitvah tožene stranke tožnik na začasnem delu v tujini, se ni moglo šteti, da dejansko živi v Sloveniji, če prihaja v državo, kot sam navaja v pritožbi, le občasno, med dopustom in med daljšimi prazniki. To pomeni, da zadovoljuje svoje bistvene življenske potrebe izven Slovenije in zato niso pomembne okoliščine, ki jih navaja, kot so razlog odhoda iz Slovenije, prijava stalnega prebivanja, nemožnost zaposlitve v Sloveniji in lastništvo nepremičnin. Zato je pravilno presodilo, da je tožena stranka odločala o njegovi prošnji na podlagi 13. člena ZDRS, to je na pravni podlagi, do katere se je sam opredelil. Na podlagi navedenega zakonitega določila lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije z izredno naturalizacijo, ne glede na pogoje iz 10. člena tega zakona, oseba, ki je že stara 18 let, če to koristi državi zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov (1. odstavek); obstoj teh razlogov na podlagi mnenja pristojnega resornega organa, predhodno ugotovi Vlada Republike Slovenije, ki sočasno lahko zahteva izpolnitev enega ali več pogojev iz 1. odstavka 10. člena ZDRS (2. odstavek). Iz vsebine 2. odstavka 13. člena ZDRS tudi izhaja, da samo Vlada Republike Slovenije, pred odločitvijo tožene stranke, ugotovi obstoj pogojev iz 1. odstavka 13. člena ZDRS. Pristojni resorni organ (Ministrstvo za gospodarske dejavnosti) je dal negativno mnenje 20.11.1995, Vlada Republike Slovenije, pa je v mnenju z dne 18.1.1996 ugotovila, da ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem tožnika v državljanstvo.

Zaradi take vsebine navedenih zakonitih določb sodišče v upravnem sporu ne more presojati, ali je podana korist države v smislu 1. odstavka 13. člena za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije. Sodišče presoja le, ali je bil postopek izveden v skladu z zakonom in ali je Vlada RS sprejela ugotovitev glede koristi države, na podlagi predhodnega mnenja resornega organa. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek izveden zakonito in da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo.

Pritožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka, zaradi opustitve vročitve odgovora na tožbo, pritožbeno sodišče zavrača, saj ZUS ne predpisuje obveznega vročanja odgovora na tožbo tožeči stranki, zlasti ne tedaj, kadar odgovor na tožbo ne vsebuje trditev, ki bi bile relevantne za odločanje o tožbi.

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče, ki pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).