Jedro

Upoštevanje prekludiranega dokaza se ne more uveljavljati s pritožbo kot kršitev pravdnega postopka, ker ta kršitev postopka ni bistvena. Po določbi 1. točke 1. odst. 338. člena ZPP se namreč sme sodba s pritožbo izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb postopka, to je takšne, ki lahko vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Pri ugotavljanju določenega dejstva izvedba več dokazov ne more vplivati na zakonitost in pravilnost ugotovitve dejstva v negativnem smislu.

Tožeča stranka ne vtožuje plačila oškodovancu izplačane odškodnine iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja, ampak iz naslova avtomobilskega kasko zavarovanja. Zato je materialnopravna podlaga tožbenega zahtevka v 939. členu ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške revizije v znesku 685,74 EUR, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki v plačilo tožeči stranki znesek 3.266.830,00 SIT (sedaj 13.632,24 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.9.1997 dalje do plačila, ter da ji povrne pravdne stroške v znesku 1.211.868,30 SIT (sedaj 5.057,04 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi spremembo tožbe moralo sodišče dovoliti s sklepom, česar ni storilo. Dejstva v zvezi z zahtevanimi obrestmi in dokaz v ta namen je tožeča stranka predložila prepozno in v nasprotju z določbo 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prav tako je tožeča stranka prepozno in v nasprotju z določbo 286. člena ZPP predlagala dokaz z izvedencem medicinske stroke. Ker tožeča stranka ni dokazala vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, njenemu odškodninskemu tožbenemu zahtevku ni bilo mogoče ugoditi. Tožena stranka je dokazala, da nastanek škode ni v vzročni zvezi s kršitvijo pogodbe, pač pa je posledica ravnanja tretje osebe, na katero tožena stranka ni imela vpliva. Do nastanka škode je prišlo zaradi vzroka, ki je neodvisen in samostojen dejavnik v razmerju do toženca. Ker je tožeča stranka materialnopravno podlago tožbenega zahtevka navedla šele v pripravljalni vlogi dne 3.5.2001, je njen tožbeni zahtevek zastaral. V nadaljevanju pritožba napada po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje o pravnorelevantnih dejstvih, ker je do prometne nesreče prišlo zaradi izsiljevanja drugega vozila, ker toženec v trenutku prometne nesreče zaradi popitega le enega piva ni mogel biti pod vplivom alkohola, ker ni prebral zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti po izdihanem zraku pred njegovim podpisom, ker se izvedenec cestno-prometne stroke ni pristojen izjavljati o vplivu alkohola na vožnjo, ker toženec zaradi izsiljevanja drugega vozila ni mogel ravnati drugače kot je v danem primeru, ker bi toženec nezgodo lahko preprečil le z nižjo hitrostjo, prekoračitev hitrosti pa ne predstavlja izgube pravice, ker 0,68 g na kg krvi po izvedenki ne vpliva bistveno na sposobnosti vožnje, torej bi moral biti toženec bistveno močneje opit, da bi takšno prekoračitev hitrosti pripisali alkoholu, ker se izvedenka ni jasno izrekla, ali je bila toženčeva vinjenost v vzročni zvezi s prometno nesrečo, kar še ne pomeni, da je bil toženec alkoholiziran, če ni mogel ustaviti, ker sodišče policistom ni smelo slepo slediti glede na drugačne ugotovitve izvedenca cestno-prometne stroke o poteku prometne nesreče, ker je bil zaradi pomanjkanja dokazov ustavljen tudi postopek pred sodnikom za prekrške.

Pritožbeno sodišče je o pritožbi že enkrat odločilo, vendar mora o njej odločati ponovno, ker je Vrhovno sodišče RS v revizijskem postopku prvo odločitev pritožbenega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilno je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe (glej 3. odst. na 5. strani) pojasnilo, da je zmotno prepričanje tožene stranke, ko ta zatrjuje spremembo tožbe s pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 3.5.2001. Razlogom sodišča prve stopnje je še dodati, da tožeča stranka v svoji pripravljalni vlogi dne 3.5.2001 ni spremenila niti materialnopravne podlage tožbenega zahtevka. Že iz tožbenih navedb in iz tožbi predloženih dokazov (zlasti listini priloga A3 in A5) je namreč nedvoumno ugotoviti, da tožeča stranka uveljavlja povračilo izplačane odškodnine oškodovancu iz naslova avtomobilskega kasko zavarovanja, kar je v tožbi izrecno navedeno in to izhaja tudi iz citiranih dokaznih listin. Očitno je bila tožbena navedba v 2. odst. 3. točke tožbe, da je toženec izgubil svoje zavarovalne pravice na podlagi AO zavarovanja, pisna pomota, ki na razumevanje tožbe ni vplivala, vsak morebitni najmanjši dvom v tej smeri pa je bil odpravljen z nedvoumnim pojasnilom tožeče stranke v njeni vlogi z dne 3.5.2001 o materialnopravni podlagi tožbenega zahtevka. V tožbi so bili tudi očitno pomotoma kot dokaz predlagani pogoji AO zavarovanja, saj ti pogoji kot dokaz sploh niso bili vloženi, ampak so to bili splošni pogoji avtomobilskega kasko zavarovanja AK-92/11 (priloga A8). Ker torej ni šlo za spremembo tožbe, so brezpredmetne in neutemeljene nadaljnje pritožbene navedbe glede zastaranja terjatve po tožbenem zahtevku.

Čeprav je tožeča stranka potrdilo o izplačilu odškodnine kot dokaz (priloga A10) vložila šele dne 24.10.2002 in predlagala izvedenca toksikologije šele na naroku dne 10.3.2005, je to storila pravočasno in s tema dokazoma ni prekludirala. Tožena stranka je namreč datumu plačila odškodnine ugovarjala šele na naroku dne 17.10.2002 (glej 4. odst. na 4. strani zapisnika o naroku dne 17.10.2002) in šele takrat je dejstvo o datumu plačila postalo sporno. Dejstvo, da alkoholiziranost toženca ne bi vplivala na njegovo ravnanje ob nesreči, pa je postalo vprašljivo šele po podaji ustnega dela izvedenskega mnenja izvedenca cestno-prometne stroke A. B., ko je ta na naroku dne 10.3.2005 izrecno izpovedal, da toženec v nesreči, ko ga je izsililo drugo vozilo, za preprečitev nesreče ni mogel ravnati drugače, kot je. Po taki ugotovitvi tožeči stranki ni bilo možno odreči pravice po postavitvi izvedenca toksikologije, ki je strokovno usposobljen za oceno vpliva alkoholiziranosti voznika na njegovo vožnjo. Ne glede na predhodno navedeno pa se upoštevanje prekludiranega dokaza ne more uveljavljati s pritožbo kot kršitev pravdnega postopka, ker ta kršitev postopka ni bistvena. Po določbi 1. točke 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se namreč sme sodba s pritožbo izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb postopka, to je takšne, ki lahko vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Pri ugotavljanju določenega dejstva izvedba več dokazov ne more vplivati na zakonitost in pravilnost ugotovitve dejstva v negativnem smislu. Torej so pritožbene navedbe o upoštevanju prekludiranih dokazov neupoštevne in zato brezpredmetne.

Da je bila akoholiziranost toženca ob nesreči pravilno in nedvoumno ugotovljena, je dovolj obširno pojasnjeno z razlogi sodišča prve stopnje (glej 3. odst. na 4. strani izpodbijane sodbe) in v odgovor pritožbi v tem delu, ni potrebno ničesar dodajati.

Pritožba kot materialnopravno podlago v tej pravdi zmotno uveljavlja Zakon o obveznem zavarovanju v prometu (ZOZP) in se na ta zakon nepotrebno sklicuje tudi izpodbijana sodba. Tožeča stranka namreč ne vtožuje plačila oškodovancu izplačane odškodnine iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja, ampak iz naslova avtomobilskega kasko zavarovanja. Kot je pojasnjeno že v sklepu Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 83/2007, z dne 16.7.2009 (glej 12. točko), je materialnopravna podlaga tožbenega zahtevka v 939. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pritožbeno sodišče nadalje v celoti sprejema za pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje o pravno pomembnih dejstvih glede poteka prometne nesreče, zlasti o vzročni zvezi med ravnanjem toženca ob nesreči in nastalo nesrečo ter vplivom toženčeve alkoholiziranosti na nesrečo samo, glede česar so v zadnjem odstavku 4. strani in prvih dveh odstavkih 5. strani izpodbijane sodbe podani prepričljivi in na dokazih temelječi razlogi. V dodatno pojasnilo pritožniku le, da se tožencu ne očita nepravilnosti ravnanja po tem, ko naj bi zapeljalo drugo vozilo pred njegovo, ampak je bila vzrok za nesrečo njegova močno prekoračena hitrost, za posledico katere pa ni bilo izpodbito, da ne bi bila vinjenost toženca. Da vinjenost ne bi bila v vzročni zvezi z obravnavano nesrečo, je dokazno breme toženca. Po 1. odst. 154. člena ZOR je namreč tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Sodišče prve stopnje tudi ni nekritično sledilo ugotovitvam policije, ki je opravila ogled kraja nesreče, saj je vsako pravno pomembno dejstvo ugotovilo na podlagi vseh v ta namen izvedenih dokazov, kar je v razlogih izpodbijane sodbe pri posameznih dokaznih ocenah tudi pojasnjeno. Zato na drugačno odločitev sodišča prve stopnje ni moglo vplivati niti dejstvo, da je bil postopek pred sodnikom za prekrške ustavljen. Da do nesreče ne bi prišlo, če bi toženec pred nesrečo vozil s predpisano hitrostjo 60 km/h, je nenazadnje možno sklepati tudi iz izpovedbe toženca samega in z njegove strani predlagane priče L. Po njunih izpovedbah naj bi voznik, ki naj bi izsilil toženca, vozil hitro (torej vsaj 60 km/h), po izrecni izpovedbi toženca (glej 1. odst. njegove izpovedbe na 4. strani zapisnika o glavni obravnavi z dne 9.5.2001), pa naj bi pred nesrečo to vozilo zapeljalo tik pred vozilo toženca. Še laiku je torej lahko znano, da če bi ob toženčevi hitrosti 60 km/h pred njegovo vozilo zapeljalo drugo vozilo, ki bi nedvomno vozilo hitreje, tožencu sploh ne bi bilo potrebno reagirati, da do nesreče ne bi prišlo.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške postopka (1. odst. 154. člena ZPP). Ker je tožeča stranka uspela v revizijskem postopku in ker je tožena stranka v tej pravdi propadla, je pritožbeno sodišče moralo odločiti še o preostalih pravdnih stroških tožeče stranke, to je stroških revizijskega postopka, kar temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP. Ti stroški, katere je tožena stranka dolžna tožeči stranki tudi povrniti, na podlagi veljavne Odvetniške in Taksne tarife znašajo skupno 685,74 EUR (750 odvetniških točk za sestavo revizije, povišano za 20 % DDV, ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR, in 272,74 EUR sodna taksa za revizijo).