Jedro

Zgolj s prepisom besedila 22. člena Ustave predlagatelj strogim formalnim zahtevam iz 367. b člena ZPP ni zadostil. Namesto kratke predstavitve pravnega problema, povezanega z vprašanjem, se predlog ukvarja z razlago drugega odstavka 20. člena ZUS-1. Pri tem pa ne pojasni povezave med zatrjevano kršitvijo pravice do izjave in preiskovalnimi pooblastili, ki jih ima sodišče v skladu z 20. členom ZUS-1.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Finančne upravne Republike Slovenije, št. DT 0610-4566/2018 z dne 29. 1. 2019, s katero je davčni organ tožniku v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora odmeril davek od dohodkov pravnih oseb za leti 2016 in 2017 v skupnem znesku 3.580,74 EUR in pripadajoče obresti ter akontacijo dohodnine od drugih dohodkov v skupnem znesku 3.536,00 EUR in pripadajoče obresti.

2. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je v upravnem sporu ostala sporna le še odmera davka od dohodkov pravnih oseb za obe inšpicirani leti. Davčni organ tožniku ni priznal odhodkov po računih družbe A., d. o. o., in samostojne podjetnice B., s. p., ter odhodkov iz naslova kilometrin. Upravno sodišče je po vpogledu v upravne spise pritrdilo odločitvi davčnega organa, da listine, ki so bile podlaga za knjiženje navedenih odhodkov, ne izkazujejo zatrjevanih poslovnih dogodkov. Vsebina računov, ki jih je tožnik prejel od družbe A., namreč ne dokazuje zaračunanih storitev. Zato ti računi ne morejo biti podlaga za knjiženje odhodkov. Tudi predložen seznam osnovnih sredstev, pogodba o najemu plažne površine najemnika A. in pogodba o poslovnem sodelovanju ne izkazujejo dejanskega najema s strani tožnika. Podobno velja tudi za račune, ki jih je predlagatelju izdala B. s. p., ki je hkrati članica društva. Njena vloga kot s. p. pri izvedbi posla ni nedvoumno izkazana, zato računov, ki glasijo na s. p., ni mogoče šteti za listine, ki bi verodostojno izkazovale nastali strošek. Bistveno pomanjkljivi pa so tudi podatki o stroških kilometrin, saj o uporabi vozila s strani predsednika društva ni nobene evidence.

3. Tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) je zoper pravnomočno sodbo vložil predlog za dopustitev revizije, v katerem je izpostavil dve vprašanji: Ali je Upravno sodišče kršilo predlagatelju pravico do izjave, ker v postopku ni postavilo predlaganega izvedenca finančne stroke in izvedlo dokazov, ki izhajajo iz pripomb – pritožbe društva C. z dne 26. 2. 2019? Ali je pravilna odločitev Upravnega sodišča glede izračuna davka od dohodka pravnih in fizičnih oseb za leti 2016 in 2017 v zvezi fizične osebe B. B. in pravne osebe – predlagatelja ter opustitev ocene dvojnega obdavčevanja?

4. Predlog ni popoln.

5. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, v 367. a členu določa, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotno uporabo prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V četrtem odstavku 367. b člena ZPP je določeno, da mora predlagatelj v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. V nasprotnem primeru se predlog za dopustitev revizije zavrže (šesti odstavek istega člena).

6. Predlog ni sestavljen v skladu z navedenimi zakonskimi zahtevami. S prvim zastavljenim vprašanjem predlagatelj cilja na kršitev pravice do izjave v zvezi z neizvedbo predlaganih dokazov. Iz 10. točke obrazložitve sodbe izhaja, da je bil v tožbi predlagan vpogled v upravne spise in postavitev izvedenca finančne stroke. Upravno sodišče je vpogledalo v upravne spise, dokazni predlog za postavitev izvedenca pa je zavrnilo kot nesubstanciran in prepozen. Predlog pa ne pojasni, zakaj je takšna zavrnitev dokaznega predloga napačna, niti ne pove, katero pravno pravilo naj bi sodišče pri tem kršilo. Zgolj s prepisom besedila 22. člena Ustave predlagatelj strogim formalnim zahtevam iz 367. b člena ZPP ni zadostil. Namesto kratke predstavitve pravnega problema, povezanega z vprašanjem, se predlog ukvarja z razlago drugega odstavka 20. člena ZUS-1.1 Pri tem pa ne pojasni povezave med zatrjevano kršitvijo pravice do izjave in preiskovalnimi pooblastili, ki jih ima sodišče v skladu z 20. členom ZUS-1. 7. Glede ostalih dokazov, na katere se nanaša drugi del prvega vprašanja (dokazi, „ki izhajajo iz pripomb – pritožbe društva C. z dne 26. 2. 2019“), je vprašanje le splošno, saj ni razvidno niti, kateri dokazi naj bi to bili. V sodbi o tovrstnem dokaznem predlogu ni stališč, kar je tudi razlog za formalno pomanjkljivost predloga v tem delu, saj v njem ni zahtevane kratke obrazložitve, zakaj je sodišče ravnalo nepravilno, s tem ko dokazov ni izvedlo.

8. Tudi drugo vprašanje je zastavljeno povsem splošno, z njim predlagatelj v bistvu nasprotuje odmeri davčne obveznosti, ne pa konkretnemu pravnemu stališču, na katerem bi temeljila izpodbijana sodba. Glede zatrjevane dvojne obdavčitve je predlog povsem neobrazložen, niti o tem ni stališča v izpodbijani sodbi.

9. Predlog torej ni formalno popoln, zato ga je Vrhovno sodišče zavrglo na podlagi šestega odstavka 367. b člena ZPP v zvezo s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Ta določa, da sodišče ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi.