Jedro

Čeprav se je drugotoženka na odbitno franšizo sklicevala že v odgovoru na tožbo (in v tej zvezi na Splošne pogoje za zavarovanje odgovornosti), tožniki temu (do sedaj) niso (konkretno) ugovarjali. Za opravo valorizacije pred pravdo že delno izplačanega zneska odškodnine sodišče ne potrebuje nobenega „substanciranega“ predloga stranke (in še manj z njene strani izdelan obračun). Podlago valorizacije predstavlja drugi odstavek 168. člena OZ, v skladu s katerim se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Valorizacijo delnih plačil terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha.

Zmotno je prvotoženkino prepričanje, da mora zaradi odbitne franšize dogovorjene v „korist“ drugotoženke namesto slednje nositi škodo (plačati odškodnino), ki je sicer ne bi. V tem delu ne gre za „prevaljeno“, ampak njeno lastno obveznost, ki bi jo, če ne bi bila v „korist“ drugotoženke dogovorjena odbitna franšiza, nosila solidarno z njo, tako pa jo mora (prvotoženka) sama.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno in delno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 2502/2009 z dne 10.10.2012 (v zvezi s popravnim sklepom z dne 27.12.2012) odločilo: - da je tožbeni zahtevek tožnikov, v skladu s katerim sta dolžni prvo in drugotoženka vsakemu od njih nerazdelno plačati mesečno rento, po podlagi utemeljen (točka I izreka), - da sta dolžni prvo in drugotoženka nerazdelno prvotožnici plačati še znesek 12.260,00 EUR, s tem da je dolžna drugotoženka nerazdelno s prvotoženko plačati znesek do višine 9.960,00 EUR, razliko pa prvotoženka, ter (premoženjsko) škodo v znesku 2.890,61 EUR, s tem da je dolžna drugotoženka nerazdelno s prvotoženko plačati znesek do višini 2.601,61 EUR, razliko pa prvotoženka (prva alineja točke II/1 izreka), - da sta dolžni prvo in drugo toženka nerazdelno plačati drugotožniku znesek 20.000,00 EUR, s tem, da je dolžna drugotoženka nerazdelno s prvotoženko plačati znesek do višine 18.000,00 EUR, razliko pa prvotoženka (druga alineja točke II/1 izreka), - da sta dolžni prvo in drugotoženka nerazdelno plačati tretjetožnici znesek 17.000,00 EUR, s tem da je dolžna drugotoženka nerazdelno s prvotoženko plačati znesek do višine 15.300,00 EUR, razliko pa prvotoženka (tretja alineja točke II/1 izreka), - da sta dolžni prvo in drugo toženka nerazdelno plačati četrtotožniku mld. D. K. znesek 16.000,00 EUR, s tem da je dolžna drugotoženka nerazdelno s prvo toženko plačati znesek do višine 14.400,00 EUR, razliko pa prvotoženka (četrta alineja točke II/1 izreka), - in sicer vsem tožnikom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.5.2008 dalje do plačila, prvo tožnici pa tudi zakonske zamudne obresti od že plačanega zneska 10.000,00 EUR od 22.5.2008 do 26.9. 2008 (pri čemer je obveznost prvotoženke izplačati škodo do zneska 63.795,69 EUR), - da se višji tožbeni zahtevek tožnikov na plačilo nepremoženjske škode zavrne (točka II/2 izreka), - da bo o stroških postopka odločilo v končni odločbi (točka III izreka).

Zoper odločbo so se pritožile vse pravdne stranke.

Tožniki se iz razlogov napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožujejo zoper delno sodbo in pritožbenemu sodišču predlagajo, da jo spremeni tako, da njihovim tožbenim zahtevkom v celoti ugodi. Navajajo, da bi jim moralo sodišče prisoditi vso za nepremoženjsko škodo zahtevano odškodnino. Odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega se v sodni praksi v primerljivih zadevah giblje v razponu od 20 do 40 povprečnih neto plač na zaposlenega v RS. Sklicujejo se na publikacijo Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (Pregled sodne prakse, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 692 in naslednje odločbe II Ips 164/99, II 241/97, II Ips 412/93, II Ips 142/98 in druge). Ob upoštevanju načela individualizacije naj bi bilo potrebno upoštevati okoliščine, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje in ki jih v nadaljevanju navajajo. Pri prvotožnici gre za trajno in bodočo škodo, ki je dobila obliko samostojne škode (duševna motnja, ki terja stalno psihiatrično zdravljenje v obliki terapij in jemanja zdravil, njeno duševno stanje pa se neposredno odraža tudi na otroke). Glede zmanjšanja odškodnine zaradi odbitne franšize navajajo, da le-ta pri zavarovanju drugotoženke po polici 409490 v rubriki pod zaporedno št. 1 (zavarovanje odgovornosti iz dejavnosti krovstva in kleparstva za poškodovanje oseb in stvari), ki je za konkretni primer relevantno, ni navedena (predvidena je pri zavarovanju pod zaporedno št. 2, ki pa za konkretni primer ni relevantno), zaradi česar je sodišče obveznost drugotoženke neutemeljeno zmanjšalo. Vprašljiva naj bi bila tudi valorizacija izplačane odškodnine, saj sodišče ob tem ni valoriziralo v zavarovalnih policah predvidenih zavarovalnih vsot, pri čemer toženki glede valorizacije pred vložitvijo tožbe izplačane odškodnine nista podale substanciranega predloga, niti nista predložile ustreznega obračuna.

Toženki na pritožbo nista odgovorili.

Prvotoženka se pritožuje (zoper vmesno sodbo in del sodbe iz II. točke izreka) iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del odločbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev oziroma samo odloči o zadevi (vse s stroškovno posledico). Pri vmesni sodbi naj bi sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa zmotno uporabilo materialno pravo, saj ne drži, da sta toženki ugovarjali le višini mesečne rente. Sama je že v odgovoru na tožbo ugovarjala upravičenosti tožnikov do rente. Slednji niso predložili listin, s katerimi bi izkazali temelj in višino svojega zahtevka (to je dohodninskih odločb za leta 2004, 2005 in 2006, na katere so se sklicevali) oziroma svojih trditev o mesečnih prejemkih pokojnega. Zato niso izkazali dejanskega prikrajšanja (temelja za izplačilo rente). Glede II. točke izreka se prvotoženka pritožuje v delu, v katerem je sodišče odločilo, da »razliko krije prvo tožena stranka«. Ta razlika naj bi se v primeru vseh štirih tožnikov nanašala na odbitno franšizo drugotoženkinega zavarovanca družbo H. d.o.o. (zavarovanje odgovornosti po polici št. 40940). Sodišče v sodbi ni pojasnilo, zakaj mora to razliko kriti prvotoženka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ni življenjsko logično, da bi morala odbitno franšizo drugotoženkinega zavarovanca nositi prvotoženka kot solidarno odgovorna stranka v tej pravdi.

Tožniki in drugotoženka na pritožbo niso odgovorili.

Drugotoženka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper vmesno sodbo in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek na plačilo mesečne rente zavrne (s stroškovno posledico). Poudarja, da tožniki glede omenjenega zahtevka (glede na svoje trditveno in dokazno breme) niso navedli vseh pravno-relevantnih dejstev niti niso zanje pravočasno ponudili dokazov. Tako niso predložili dokazil, ki bi izkazovala njihovo prikrajšanje oziroma škodo zaradi izgube preživljanja, česar ni moč sanirati s postavitvijo izvedenca finančne stroke (ki so ga naknadno predlagali glede višine vtoževane rente). Ker je tekom postopka pravočasno (že v odgovoru na tožbo) ugovarjala omenjenemu zahtevku tako po temelju kot višini, ne drži zaključek sodišča (točka 26 obrazložitve), da sta toženki zahtevani renti ugovarjali le po višini.

Tožniki in prvotoženka na pritožbo niso odgovorili.

Pritožbe niso utemeljene.

V zvezi s pritožbo tožnikov: Sodišče prve stopnje je izhajajoč iz trditev, ki so jih v zvezi s tem postavili oziroma izpovedbe prvotožnice, upoštevajoč določbo 179. člena OZ in v skladu z obstoječo sodno prakso, ustrezno ocenilo višino odškodnine, ki gre tožnikom za duševne bolečine, ki so jih utrpeli zaradi izgube moža oziroma očeta. Pritožbene navedbe, da bi jim moralo prisoditi vso zahtevano odškodnino niso utemeljene. Prav tako ni jasno, v katerih podobnih primerih naj bi bila prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega v višini 40 povprečnih neto plač na zaposlenega v RS. Sklicevanje na publikacijo Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (1) in odločbe Vrhovnega sodišča RS je ne samo pavšalno (izostala je namreč vsaka obrazložitev, zakaj naj bi šlo za primerljive zadeve), ampak je hkrati že na prvi pogled razvidno, da v primerih, na katere se tožniki sklicujejo, niso bile prisojene odškodnine, kot se to poskuša prikazati v pritožbi. Nasprotno. V konkretnem primeru prisojena odškodnina je »najmanj« primerljiva s tistimi, na katere se sklicuje pritožba, oziroma celo višja. Predhodnih zaključkov ne omaje niti pritožbeno ponavljanje trditev (relevantnih okoliščin) podanih v postopku na prvi stopnji oziroma (pavšalno) sklicevanje na načelo individualizacije. Medtem ko je sodišče prve stopnje, vse kar so v zvezi s tem v postopku na prvi stopnji navajali (in je bilo relevantno) pri določitvi odškodnine upoštevalo, pa predstavljajo navedbe, da je prvotožnici nastala trajna in bodoča škodo, ki je postala samostojna oblika škode (2) (duševna motnja, ki terja stalno psihiatrično zdravljenje v obliki terapij in jemanja zdravil) in ki se neposredno odraža tudi na otroke, nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP) predstavlja tudi zatrjevanje, da naj bi sodišče prve stopnje pri višini odškodnine, ki jo je naložilo drugotoženki, neupravičeno upoštevalo odbitno franšizo (češ da iz zavarovalne police št. 409490, ne izhaja, da naj bi se odbitna franšiza nanašala na relevantno zavarovanje). Čeprav se je drugotoženka na odbitno franšizo sklicevala že v odgovoru na tožbo (in v tej zvezi na Splošne pogoje za zavarovanje odgovornosti), tožniki temu (do sedaj) niso (konkretno) ugovarjali. Za opravo valorizacije pred pravdo že delno izplačanega zneska odškodnine sodišče ne potrebuje nobenega „substanciranega“ predloga stranke (in še manj z njene strani izdelan obračun). Podlago valorizacije predstavlja drugi odstavek 168. člena OZ, v skladu s katerim se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Valorizacijo delnih plačil terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (prvi odstavek 270. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 285. člena OZ). Pri delnem plačilu namreč ni pomembno le, kakšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala oziroma v kakšnem deležu še obstaja in se valorizira dalje. Upoštevanje deleža obveznosti, ki je zaradi plačila prenehal in (morebitno) obsodbo dolžnika zgolj na plačilo ostalega deleža obveznosti, pa je mogoče doseči le z valorizacijo delnega plačila. Ob dejstvu, da so se cene od dneva plačila do dneva izdaje sodbe za določen odstotek povečale, pomeni valorizacija delnega plačila le matematično operacijo, ki omogoča pravilno uporabo materialnega prava. Takšno je enotno stališče novejše sodne prakse (prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 738/2007, II Ips 129/2006, II Ips 597/2008, II Ips 79/2007, sodbo Višjega sodišča II Cp 359/2001 in druge). Na drugi strani pa sodišče prve stopnje ni imelo nobene pravne podlage (te ne omenjajo niti pritožniki) za valorizacijo v zavarovalnih policah določenih zavarovalnih vsot. V obravnavani zadevi imamo opraviti s prostovoljnim zavarovanjem, v primeru katerega se zavarovalna vsota (za katero je zavarovanje dogovorjeno) valorizira le, če je tako dogovorjeno (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 754/2006 z dne 29.1.2009). Obstoj takega dogovora pa nikoli ni bil zatrjevan niti ni razviden iz samih v postopku predloženih zavarovalnih polic.

V zvezi s pritožbo prvotoženke: Pritožbeni očitki, da naj bi pri vmesni sodbi sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa zmotno uporabilo materialno pravo, so pavšalni in sami po sebi protislovni. Prav tako ne drži, da je prvotoženka že v odgovoru na tožbo ugovarjala upravičenosti tožnikov do rente. Slednja temelju omenjenega zahtevka ni konkretno ugovarjala oziroma ni oporekala trditvi tožnikov, da so zaradi smrti očeta (moža) izgubili preživljalca in posledično škodo. Ugovarjala je »le« (enako sedaj v pritožbi), da tožniki niso predložili dohodninskih odločb za pokojnega M. K. za leta 2004, 2005, 2006, na katere so se sklicevali v tožbi (te odločbe so tožniki pravočasno predložili skupaj s tretjo pripravljalno vlogo dne 1.12.2010 in se nahajajo v prilogah A62 – A64). Z ozirom na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno postopalo v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP (in štelo trditve v zvezi s temeljem zahtevka za neprerekane). Zmotno je tudi prvotoženkino prepričanje, da mora zaradi odbitne franšize dogovorjene v „korist“ drugotoženke namesto slednje nositi škodo (plačati odškodnino), ki je sicer ne bi. V tem delu ne gre za „prevaljeno“, ampak njeno lastno obveznost, ki bi jo, če ne bi bila v „korist“ drugotoženke dogovorjena odbitna franšiza, nosila solidarno z njo (186. člen OZ), tako pa jo mora (prvotoženka) sama.

V zvezi s pritožbo drugotoženke: Tožniki so glede temelja rentnega zahtevka že v tožbi navedli vsa pravno-relevantna dejstva in v zvezi z njimi pravočasno predlagali ustrezne dokaze, zaradi česar v tej smeri postavljeni (sami po sebi splošni) pritožbeni očitki niso utemeljeni. V točki X tožbe so namreč tožniki natančno navedli vsa v okviru prvega odstavka 173. člena OZ predvidena dejstva, (3) ki jih sodišče prve stopnje omenja tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe in ki jim drugotoženka v odgovoru na tožbo (v nasprotju s tem kar zatrjuje v pritožbi) ni obrazloženo ugovarjala (ugovarjala je „le“, da s strani tožnikov niso bile predložene ustrezne listine). (4) Za svoje navedbe pa so tožniki tudi sicer predložili listinske dokaze (nekatere že v tožbi, dohodninske odločbe pa kasneje), prav tako je bila v zvezi s tem (izgubo preživljanja zaradi moževe smrti) na naroku dne 22.9.2011 zaslišana prvotožnica.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče vse tri pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pravdne stranke same trpijo svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi njihovih pritožb (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Pregled sodne prakse, GV Založba, Ljubljana 2001 (mag. Dunja Jadek Pensa in ostali)

(2) Kaj naj bi trditev o samostojni škodni obliki konkretno pomenila, pritožba tudi sicer ne obrazloži. (3) Katera dejstva naj bi po njenem mnenju izostala, pritožnica ne navede.

(4) Zato je sodišče prve stopnje pravilno postopalo v smislu drugega odstavka 214. člena ZPP.