Jedro

Če je pogodba razvezana, sta obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode. Tožnik je torej upravičen zahtevati od toženca plačilo odškodnine zaradi kršitve pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi 1. in 3. točko izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 17947/2012 z dne 26. 11. 2012. Odločilo je še, da je toženec dolžan v roku 8 dni tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 427,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je tožnik odstopil od pogodbe, zato je potrebno uporabiti določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki urejajo kondikcijske zahtevke. Pogodbeni stranki sta tako dolžni druga drugi vrniti, kar sta prejeli na podlagi te pogodbe. Tožnik lahko zato od njega zahteva le vračilo opreme, torej nedenarno terjatev, ne pa denarnega plačila v višini vrednosti te opreme. Meni še, da tožnikov zahtevek ne more temeljiti na pogodbi, od katere je tožnik odstopil in torej ne velja več.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ne drži pritožbena navedba, da tožnik nima podlage za plačilo vtoževanih denarnih zneskov, ker pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, ne velja več oziroma je razvezana. Pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, ki je nastalo s sklenitvijo naročniške pogodbe in aneksa k tej pogodbi z dne 4. 11. 2011, je res predčasno prenehalo, in sicer zaradi toženčevega neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti, česar toženec ni prerekal (prvi in drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Vendar pa se tožnikovi zahtevki za plačilo zapadlih neplačanih obveznosti iz naslova mesečne naročnine za naročene pakete storitev nanašajo na čas, ko je omenjena pogodba še veljala in sta bili torej pravdni stranki dolžni izpolnjevati medsebojne pogodbene obveznosti.

5. Preostali tožnikovi zahtevki pa temeljijo na tistih določilih omenjene pogodbe in aneksa, ki so bila dogovorjena za primer prenehanja pogodbenega razmerja. V naročniški pogodbi je tako določeno, da mora naročnik (torej toženec) plačati strošek predhodne prekinitve pogodbe v znesku 80,00 EUR. Nadaljnji tožnikov zahtevek za plačilo kupnine v znesku 1.200,00 EUR pa temelji na omenjenem aneksu, v katerem se je toženec zavezal, da bo v primeru predčasne prekinitve pogodbe plačal preostanek kupnine za opremo, ki jo je z aneksom kupil na obroke.

Vtoževani strošek fizičnega izklopa storitev v znesku 29,00 EUR je prav tako posledica prenehanja pogodbe. Kot rečeno toženec ni prerekal tožnikovih trditev, da je do prenehanja pogodbe prišlo zaradi neizpolnjevanja njegovih pogodbenih obveznosti. Prav tako ni prerekal trditev, da je tožniku zaradi izklopa storitev nastal navedeni strošek, ki ga tožnik vtožuje kot povračilo škode. Če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala (drugi odstavek 239. člena OZ). Če je pogodba razvezana, sta obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode (prvi odstavek 111. člena OZ). Tožnik je torej upravičen zahtevati od toženca plačilo odškodnine zaradi kršitve pogodbe.

6. Toženec v pritožbi sicer pravilno navaja, da je bil v skladu z določili naročniške pogodbe dolžan v primeru predčasnega prenehanja veljavnosti pogodbe tožniku vrniti opremo, ki mu je bila izročena ob sklenitvi pogodbe (gre za drugo opremo, kot je bila tožencu izročena na podlagi aneksa in v zvezi s katero tožnik vtožuje plačilo kupnine). Toženec ni zanikal tožnikovih trditev, da mu te opreme ni vrnil. Toženec je torej kršil pogodbo, zato tožnik od njega utemeljeno zahteva plačilo denarne odškodnine v višini vrednosti te opreme. Sodišče namreč prisodi oškodovancu denarno odškodnino, če jo ta zahteva, razen če okoliščine danega primera opravičujejo vzpostavitev prejšnjega stanja (četrti odstavek 164. člena OZ). Pravico do izbire med možnima načinoma povrnitve premoženjske škode ima torej tožnik kot oškodovanec. Toženec okoliščin, ki bi opravičevale vzpostavitev prejšnjega stanja, ne zatrjuje. Pritožbene navedbe, da bi lahko tožnik od toženca zahteval kvečjemu vrnitev opreme, so tako neutemeljene. Te pritožbene navedbe pa sicer predstavljajo tudi nedovoljene pritožbene novote, saj toženec tožnikovih trditev tekom postopka pred sodiščem prve stopnje sploh ni obrazloženo prerekal (prvi odstavek 337. člena ZPP).

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ki pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Ker toženec s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), odločitev o tem pa je obsežena v izreku o zavrnitvi njegove pritožbe.