Jedro

Glede na to, da pa je bilo tožniku stanovanje dodeljeno že po novem ZSR, se pri presoji, ali so hišni sveti tožniku na hišniškem stanovanju dodelili stanovanjsko pravico ali pa le pravico do začasne uporabe stanovanja, ni mogoče opreti le na uporabo pravnega izraza iz starega zakona, temveč je treba ugotoviti kakšen je bil namen stanodajalca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je v tožbi navedel, da je imetnik stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju in je od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena stranka dolžna omogočiti nakup drugega primernega stanovanja pod pogoji, določenimi v VIII. poglavju Stanovanjskega zakona.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnik na hišniškem stanovanju ni pridobil stanovanjske pravice, zato je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti odločitvi sodišča prve stopnje se je pritožil tožnik. Sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlaga, naj vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik v reviziji navaja, da je zahtevo za odkup, pa čeprav s tožbo, vložil v zakonitem roku. Opozarja, da ne bi smel trpeti škodljivih posledic, ker s tožbo ni zajel tistih etažnih lastnikov, ki niso vknjiženi v zemljiško knjigo. Po mnenju tožnika sta sodišči napačno ravnali, ker nista ugotovili, kdo je bil ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona lastnik stanovanj in je sploh pasivno legitimiran. Tožnik je stanovanje dobil z odločbo hišnega sveta z dne 25.11.1982, v kateri je zapisano, da je imetnik stanovanjske pravice. Zato bi sodišči prve in druge stopnje morali uporabiti določbo tretjega odstavka 129. člena Stanovanjskega zakona. Iz odločbe tudi izhaja, da je bil sklep sprejet že 2.11.1982, torej še pred uveljavitvijo novega Zakona o stanovanjskih razmerjih, in je odločba le pismeni odpravek tega sklepa.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št.4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) poslalo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77, preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da kršitve ni bilo. Prav tako sodišči prve in druge stopnje tudi nista zagrešili očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč navedli vsa odločilna dejstva, na katera sta oprli svojo odločitev, in ta so skladna tako z listinami kakor z razlogi, ki so vodili sodišči prve in druge stopnje k odločitvi, da je zahtevek tožnika neutemeljen.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bila odločba, s katero je tožnik pridobil v uporabo hišniško stanovanje, izdana 25.11.1982, torej štirinajst dni po uveljavitvi Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82 v nadaljevanju ZSR). Tožnik skuša z revizijskimi navedbami, da je bila odločba izdana 2.11.1982, izpodbijati na prvi in drugi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Revizijsko sodišče zato opozarja, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Hišni sveti so torej odločbo o oddaji hišniškega stanovanja v uporabo tožniku izdali v času veljavnosti ZSR iz leta 1982. Po določbi 40. člena ZSR/82 je lahko hišnik na hišniškem stanovanju praviloma pridobil le pravico do začasne uporabe stanovanja in ne stanovanjske pravice. Izjemoma so stanodajalci tudi na stanovanjih, namenjenih osebam za opravljanje službene dolžnosti, namenoma dodelili stanovanjsko pravico. V teh primerih je Stanovanjski zakon (Ur.l. RS, št. 18/91 do št. 23/96, v nadaljevanju SZ) imetniku stanovanjske pravice v tretjem odstavku 129. člena zagotovil pravico do privatizacijskega odkupa drugega primernega stanovanja. Sodišči prve in druge stopnje sta zato ugotavljali, ali so hišni sveti tožniku z odločbo o dodelitvi stanovanja res dodelili stanovanjsko pravico na službenem stanovanju.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da sta bili odločba o dodelitvi stanovanja in stanovanjska pogodba tipski in izdelani na podlagi Zakona o stanovanjskih razmerjih iz leta 1974 (Ur. l. SRS, št. 18/74 in 10/76). V besedilu tipske pogodbe so uporabili pravni izraz imetnik stanovanjske pravice, saj so po 16. členu ZSR/74 osebe, ki so opravljale službeno dolžnost, na službenem stanovanju pridobile stanovanjsko pravico. Glede na to, da pa je bilo tožniku stanovanje dodeljeno že po novem ZSR, se pri presoji, ali so hišni sveti tožniku na hišniškem stanovanju dodelili stanovanjsko pravico ali pa le pravico do začasne uporabe stanovanja, ni mogoče opreti le na uporabo pravnega izraza iz starega zakona, temveč je treba ugotoviti kakšen je bil namen stanodajalca.

Sodišči prve in druge stopnja sta ugotovili, da iz obrazložitve odločbe o dodelitvi stanovanja izhaja, da je bilo stanovanje tožniku dodeljeno za nedoločen čas, vendar le dokler bo opravljal hišniška dela. Če bi tožnik nehal opravljati hišniška dela, bi mu zbora stanovalcev odpovedala stanovanjsko pogodbo. Tako sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ocenili, da hišni sveti niso nameravali tožniku dodeliti stanovanjske pravice, ki ne bi bila vezana na opravljanje službenih dolžnosti, temveč le pravico do začasne uporabe stanovanja v skladu s 40. členom ZSR. Ob takšni oceni pa je materialnopravno pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da tožnik na hišniškem stanovanju ni pridobil stanovanjske pravice in da zato na podlagi tretjega odstavka 129. člena v zvezi z 117. členom SZ ni upravičen do odkupa drugega primernega stanovanja. Revizijsko sodišče tudi ocenjuje, da odgovor na revizijske navedbe glede pasivne legitimacije tožene stranke ni potreben, ker tožnik v nobenem primeru ne more biti upravičen do nakupa drugega primernega stanovanja po privatizacijskih določbah SZ.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP/77 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.