Jedro

Pritožba ne navaja nobenih tehtnih razlogov, ki bi utegnili vplivati na spremembo prvostopne odločbe o kazenski sankciji; še več, pritožbena navajanja obteževalnih okoliščin, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, je v nasprotju s pritožbenim predlogom za izrek nepogojne kazni zapora petih mesecev. Pritožba spregleda, da je za kaznivo dejanje, ki ga je storil obdolženec, zagrožena kazen od šestih mesecev zapora do deset let zapora. Predlagano kazen bi zato moralo pritožbeno sodišče izreči ob uporabi omilitvenih določil. 50. člen KZ-1 določa, da sme sodišče storilcu odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom, če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati ali če ugotovi posebne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega P.K. spoznalo za krivega, ker je storil poskus kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, in sicer stroške vročevalca v znesku 21,47 EUR ter sodno takso po tarifni št. 7112 v zvezi s tarifno št. 71113 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerjeno na 160,00 EUR.

2. Proti taki sodbi se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu P.K. izreče kazen pet mesecev zapora.

3. Zagovornik obdolženca P.K. je na pritožbo okrožne državne tožilke odgovoril ter pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus pritožbenih izvajanj v smeri zavzemanja za izrek kazni zapora v trajanju petih mesecev je pokazal, da ni podlage za spremembo prvostopne odločbe o kazenski sankciji v škodo obdolžencu. Pritožba ne navaja nobenih tehtnih razlogov, ki bi utegnili vplivati na spremembo prvostopne odločbe o kazenski sankciji; še več, pritožbena navajanja obteževalnih okoliščin, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, je v nasprotju s pritožbenim predlogom za izrek nepogojne kazni zapora petih mesecev. Pritožba spregleda, da je za kaznivo dejanje, ki ga je storil obdolženec, zagrožena kazen od šestih mesecev zapora do deset let zapora. Predlagano kazen bi zato moralo pritožbeno sodišče izreči ob uporabi omilitvenih določil. 50. člen KZ-1 določa, da sme sodišče storilcu odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom, če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati ali če ugotovi posebne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, torej kazensko sankcijo opozorilne narave, saj je pri obdolžencu podana pozitivna prognoza, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal. V njej določena kazen osem mesecev zapora pa je primerna glede na ugotovljene in upoštevane obteževalne in olajševalne okoliščine. Primerno dolga je tudi določena preizkusna doba. Obteževalne okoliščine, ki jo navaja pritožba, da bo oškodovanka posledice izredno travmatičnega dogodka nosila vse življenje, pa ni moč upoštevati, ker te okoliščine sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kot to pravilno ugotavlja tudi obdolženčev zagovornik v odgovoru na pritožbo okrožne državne tožilke.

6. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu prvostopne sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, je o pritožbi okrožne državne tožilke odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

7. Sodba sodišča prve stopnje ni bila spremenjena v škodo obdolženca. Zato je odpadel izrek o stroških pritožbenega postopka.