Jedro

Za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini po določbah Občega državljanskega zakonika kot splošnih pravil civilnega prava, ki se uporabljajo na podlagi Zakona o neveljavnosti pravnih predpisov izdanih pred 6.4.1941, kadar tožnik opira priposestvovanje na zastaralno dobo 30-ih let, ni potrebno dokazovati zakonite posesti, ampak zadostuje pristna in dobroverna posest skozi potrebno priposestvovalno dobo 30-ih let.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v točki II. izreka razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Radovljici je s sklepom pod točko I. izreka pravdni postopek po umiku tožbe glede parc. št. 150/9, vpisane pri vl. št. 419 k.o. ter zoper toženo stranko Občino Bled, ustavilo.

Pod točko II. izreka pa je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta tožnika lastnika vsak do 1/2 parc. št. 150/10 - travnika 140 m2, k.o., in da je tožena stranka Občina Radovljica dolžna izstaviti za zemljiškoknjižni vpis potrebno listino, ker bo sicer ta sodba nadomeščala takšno listino, ter za povrnitev pravdnih stroškov, zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da mora plačati toženi stranki njene pravdne stroške v višini 260.798,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, vse v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo in odločitev o stroških, to je zoper točko II. izreka, se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožnikov pravni prednik J.Ž. postal lastnik nepremičnin, vpisanih v vl. št. 107 k.o., temeljem prisojila z dne 23.5.1880 in kupne pogodbe z dne 17.6.1870. Ti listini se nahajata v zbirki listin zemljiške knjige naslovnega sodišča, obe pa sta tudi navedeni v notarskem aktu - izročilni pogodbi za slučaj smrti z dne 5.2.1920, ki je bila sodišču predložena v dokaz. Izvedba tega dokaza pa je bistvenega pomena za presojo sodišča o utemeljenosti zahtevka tožnikov, ki je bil zavrnjen prav iz razloga, da tožnika nista dokazala zakonite posesti. Pravni prednik tožeče stranke je namreč kupil poleg hiše še zemljišče - travnik in njivo v veliko večjem obsegu, kot ga izkazuje kopija katastrskega načrta iz leta 1985 za parc. št. 141/2 in 141/1 k.o.. Da je parc. št. 150/10 k.o. last tožnikov, je jasno razvidno tudi iz načrta hiše, zlasti pa iz skice zemljišča. Pri izmeri zemljišč sta bila oškodovana v korist sedanje parc. št. 150/10 k.o..

Parcelnih mej niso nikoli urejali, mejnikov ni, pa tudi iz kopije katastrskega načrta je razvidno, da so meje vrisane črtkano, kar pomeni, da meje niso določene in zato niso vrisane v mapo. Če bi sodišče opravilo gled na kraju samem v sodelovanju z izvedencem geodetom, kar je tožeča stranka predlagala, bi lahko tudi samo določilo obseg zemljišča, katerega priposestvovanje uveljavlja.

Logično je, da nobena od navedenih kupnih pogodb, na katere se sklicuje, ni vsebovala sporne parc. št. 150/10, ker je nastala šele po parcelaciji leta 1985. Od sodišča je tožeča stranka pričakovala, da bo natančneje opredelilo čas priposestvovanja in izpolnitev potrebnih postavk posebno zakonitosti posesti. Dejansko stanje je nepopolno in zmotno ugotovljeno, nepravilno pa so tudi uporabljena določila materialnega prava. Posestni predniki tožnikov in tožnika so imeli dobroverno in zakonito posest, ki so jo pridobili na podlagi sklenjenih listin in nezakonite posesti niso izvrševali. Ker kasnejša zakonodaja ne zahteva več zakonite posesti, bi se moralo sodišče izjasniti glede priposestvovanja spornega zemljišča v času od leta 1941 do 1951. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri tem pa zaznamuje tudi pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Trditvena podlaga tožbe je, da je tožeča stranka najmanj 30 let zemljišče, ki ima sedaj parc. št. 150/10, uživala kot svoje in v prepričanju, da je njihova last in da je potrebna priposestvovalna doba potekla, predno je to zemljišče postalo družbena lastnina.

Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da je bila posest pravnih prednikov tožeče stranke na nepremičnini parc. št. 150/10 k.o. dobroverna in pristna, kar je izkazano z listinami, fotografijami ter zaslišanji prič. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je za obstoj stvarnopravnih razmerij in za vse pravne učinke teh razmerij, ki so nastala do uveljavitve Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), merodajno pravo, ki je veljalo v času nastanka lastninskopravnih razmerij, to je v konkretnem primeru po takrat veljavnem Občem državljanskem zakoniku (ODZ). Pravilno je tudi citiralo paragrafa 1460 ODZ in 1468 ODZ, po katerih se priposestvovanje dovrši po 30-ih letih pravične, poštene in pristne posesti. Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da bi morale biti v konkretnem primeru izpolnjene vse tri postavke, to je pristnost, zakonitost in dobrovernost posesti, da bi lahko, po poteku z zakonom določene dobe trajanja posesti, oseba priposestvovala nepremičnino. Prav zaradi tega, ker je štelo, da tožeča stranka ni dokazala, da je bila njena posest zakonita, to je takšna, ki odgovarja po paragrafu 1461 ODZ pravični posesti, to je taki posesti, ki se opira na naslov, ki bi zadoščal za prevzem lastnine, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Taka odločitev pa je materialnopravno zmotna. Za priposestvovanje v daljšem 30-letnem roku namreč zadostuje že dobroverna poštena posest. Po tako dolgi dobi bi bilo težko dokazati pravni naslov, zato ni potrebno, da je objektivno podan nek pravni temelj in ni treba, da je posest zakonita. Sicer pa je to izrecno določeno v paragrafu 1477 ODZ, ki določa, da kdor opira priposestvovanje na dobo 30-ih let mu ni treba označiti pravičnega, to je zakonitega, naslova. Le nepoštena posest, ki mu je dokazana, izključuje priposestvovanje tudi v tej daljši dobi. Sodišče prve stopnje zato zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ko je štelo kot potreben pogoj za priposestvovanje tudi dokazano zakonito posest tožnikov, ni ugotavljalo vseh za odločitev pomembnih dejanskih okoliščin in je v tem pogledu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ni namreč ugotovilo, kljub temu, da ni dvomilo, da je bila posest tožeče stranke dobroverna in pristna, ali je izpolnjen pogoj tudi potrebnega poteka 30-letne priposestvovalne dobe. O tem v obrazložitvi sodbe ni zavzelo svojega stališča in zato v tem pogledu, kljub zmotni uporabi materialnega prava, pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe ne more spremeniti.

Zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kot posledice zmotne uporabe materialnega prava je zato pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo, vključno z odločitvijo o pravdnih stroških, razveljavilo ter vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo to moralo zavzeti stališče ali je že potekla potrebna priposestvovalna doba do prehoda sporne nepremičnine parc. št. 150/10 k.o. v družbeno lastnino.

Izrek o pritožbenih stroških je posledica razveljavitve sodbe in ima podlago v določbi 165. člena ZPP.