Jedro

Zoper tožnika je bila podana kazenska ovadba zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje tihotapstva po 35.a členu Carinskega zakona. Postopek zoper njega je tekel pri takratnem Temeljnem javnem tožilstvu ... Prvostopni organ (Ministrstvo za notranje zadeve) pa v prvostopni odločbi ni navedel, da se tožniku odvzame status pooblaščene uradne osebe, ker je bil že pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje. Zato je pravilno mnenje tožene stranke (Vlade RS), da izdaja sklepa o ustavitvi kazenskega postopka zoper tožnika, ni takšno novo dejstvo, ki bi bil zakonski razlog za obnovo postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo (sklepom) je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 27.8.1996, s katero je navedeni prvostopni organ zavrnil tožnikov predlog za obnovo postopka na podlagi 256. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 256. člena ZUP, po katerem organ, ki odloča o predlogu za obnovo postopka, preizkusi, ali je vsaj verjetno izkazana okoliščina, na katero se opira predlog za obnovo postopka. Tožena stranka citira tudi 249. člen ZUP, po katerem je mogoče upravni postopek obnoviti le iz taksativno določenih razlogov. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik kot predlagatelj navaja kot razlog za obnovo postopka novo okoliščino, to je izdajo sklepa sodišča o ustavitvi kazenskega postopka. Tožnik pa nikjer ne navaja, da uveljavlja obnovitveni razlog iz 1. točke 249. člena ZUP, to je, da je zvedel za nova dejstva in pridobil možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bili navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Tožena stranka iz predloga za obnovo postopka sklepa, da je imel tožnik v mislih prav ta obnovitveni razlog. Po mnenju tožene stranke izdaja sklepa o ustavitvi kazenskega postopka ni takšno novo dejstvo, ki bi bil zakonski razlog za obnovo postopka. Po njenem mnenju se kot zakonski razlog za obnovo postopka lahko upošteva le dejstvo in dokaz (stari ali novi), za katerega se je zvedelo po končanem upravnem postopku, ki pa predpostavlja staro in že prej obstoječe dejansko stanje. Nov dokaz se mora torej nanašati na takšno dejstvo, ki sestavlja prejšnje dejansko stanje. Če stranka ni zadovoljna z ugotovljenim dejanskim stanjem v prvem postopku, ima možnost sprožiti upravni spor. Tega pa tožnik ni storil in je glede svoje pravice prekludiran. Po mnenju tožene stranke pa ni podan noben drug razlog za obnovo postopka (2. do 11. točka 249. člena ZUP).

Tožnik v tožbi meni, da je navedeno stališče tožene stranke, gledano na splošno, pravilno, vendar s konkretno zadevo nima nikakršne zveze ter je zato za reševanje obravnavane zadeve neuporabno. Ustavitev disciplinskega in kazenskega postopka zoper njega sta vsekakor takšni dejstvi, za kateri se ob izdaji odločbe o odvzemu statusa pooblaščene uradne osebe njemu ni vedelo, saj je bila prvotna odločba prvostopnega organa izdana v letu 1993, do ustavitve postopka pa je prišlo leta 1996 (sklep preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v ... z dne 5.7.1996, s katerim je bil kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja po 35.a členu Carinskega zakona zoper njega pravnomočno ustavljen). Ob izdaji prvotne odločbe v letu 1993 dejstva, da je v kazenskem postopku, ni mogel izpodbijati, ker je šlo za resnično dejstvo. Šele v letu 1996 je bilo pravnomočno ugotovljeno, da mu ni več mogoče očitati storitve kaznivega dejanja. Gre za novo dejstvo, ki se nanaša na dejansko stanje prvotne odločbe. Ob njeni izdaji se zanj ni vedelo ter ga je lahko uporabil šele po izdaji navedenega sklepa o ustavitvi kazenskega postopka zoper njega. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in temelji na citiranih določbah 249. in 256. člena ZUP.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je bil postopek, s katerim je bil tožniku odvzet status pooblaščene uradne osebe, končan z odločbo tožene stranke z dne 13.4.1994 in da je bil kazenski postopek zoper tožnika ustavljen z navedenim sklepom sodišča z dne 5.7.1996. Gre sicer za novo dejstvo, ki ga tožnik uveljavlja kot obnovitveni razlog, ki pa ni nastalo pred končanim upravnim postopkom, ki bi ga tožnik rad obnovil, in ga tako prvostopni organ takrat ni mogel upoštevati. Kot razlog za obnovo pa lahko zato rabi le takšno novo (pravzaprav staro) dejstvo, ki je bilo naknadno odkrito (nova reperta) in ki je sestavni del prejšnjega dejanskega stanja. Dejstvo, ki je nastalo po končanem postopku (nova causa superveniens), je lahko le razlog za uvedbo novega postopka, nikakor pa ne obnovitveni razlog, kot ga ima v mislih 1. točka 249. člena ZUP.

Tudi prvostopni organ je v obrazložitvi odločbe št. ... z dne 21.12.1993 kot ugotovljeno dejansko stanje, na podlagi katerega je odločil, navedel, da je bila zoper tožnika podana kazenska ovadba Urada kriminalistične službe pri Upravi za notranje zadeve P., zaradi utemeljenega suma, da je tožnik storil kaznivo dejanje tihotapstva po 35.a členu Carinskega zakona in da postopek pri takratnem Temeljnem javnem tožilstvu Ljubljana - Enota V. še teče. Prvostopni organ pa nikjer v odločbi ni navedel, da se tožniku odvzame status pooblaščene uradne osebe, ker je bil že pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje. Zato je tudi po presoji sodišča pravilno mnenje tožene stranke v izpodbijani odločbi, da izdaja navedenega sklepa o ustavitvi kazenskega postopka zoper tožnika ni takšno novo dejstvo, ki bi bil zakonski razlog za obnovo postopka oz. da ta sklep ne pomeni takšnega novega dejstva, ki bi pripeljalo do drugačne odločbe. Sicer pa je v obrazložitvi odločbe o prekršku Sodnika za prekrške R., št. ... z dne 6.9.1994, ki je postala pravnomočna dne 5.10.1994, naveden tožnikov zagovor, da je dne 5.10.1992 storil največjo življenjsko napako, ko je hotel pretihotapiti cigarete iz Hrvaške, kar pa mu ni uspelo in je bil ob 5.500 DEM in ob policijsko službo.

Pravilno je tudi stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da, če tožnik ni bil zadovoljen z ugotovljenim dejanskim stanjem v prvem postopku, je imel možnost sprožiti upravni spor. Ker pa tega ni storil, je glede svoje pravice prekludiran. Sicer pa tudi razlogi tožnika, navedeni v tožbi, zakaj ni sprožil upravnega spora, ker ob pravilni ugotovitvi prvostopnega organa v citirani odločbi z dne 21.12.1993, da teče zoper njega kazenski postopek, takšne odločbe vsebinsko ni mogel izpodbijati ter iz tega razloga zoper takšno odločbo tudi ni sprožil upravnega spora, ker z njim, iz navedenih razlogov, takrat ne bi mogel uspeti, v zvezi z njegovim predlogom za obnovo postopka, po presoji sodišča niso relevantni.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97).

Določbe ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).