Jedro

Sodišče ne more sklepati, da vloga, ki sta jo toženca prejela po koncu glavne obravnave, ni pomembna za toženca in da zato ni kršeno načelo kontradiktornosti. Stranki imata pravico, da sta seznanjeni s procesnim gradivom nasprotne stranke.

Stranki volje, da se za pogodbo uporabi slovensko pravo, nista izrecno dogovorili in ne izhaja iz drugih okoliščin. Sodišče išče oporo za razlago dejanske volje strank. Kraj sklenitve pogodbe in sklicevanje pogodbe na avstrijski pravni red, kaže, da je izpolnilni kraj Avstrija, vse to pa bolj v prid uporabi avstrijskega kot slovenskega prava.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (obsodilni del sodbe in v delu o stroških) razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

III. Pritožba proti sklepu z dne 6.9.2011 se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženima strankama nerazdelno plačilo na račun pooblaščenca 12.462,14 EUR z 8,5 % rednimi in 4,5 % zamudnimi obrestmi od 1.6.2000 dalje do plačila in plačilo pravdnih stroškov. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za glavnico v znesku 808,57 EUR in za tožbeni zahtevek v delu, po katerem se redne obresti v višini 8,5 % od glavnice 13.270,17 EUR kvartalno obračunavajo in sicer 31.3, 30.6., 30.9., 31.12. in prištevajo h glavnici.

2. V sklepu z dne 6.9.2011 pa je izdalo sklep o izvedenini za sodnega izvedenca M. B. 3. Proti obsodilnemu delu sodbe in proti sklepu z isto vlogo vlagata pritožbi oba toženca. Uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V zadevi ni bilo pogojev za izdajo sodbe. Toženca nista pristopila na narok 27.10.2011 ob 14.00 uri, saj nista bila v redu povabljena. Samo sodišče je ugotovilo, da jima vabilo za ta narok ni bilo vročeno. Ob takšni okoliščini naroka ni moglo opraviti in ne bi smelo. Z drugim odstavkom 113. člena ZPP mora sodišče na narok pravočasno povabiti stranke. Sodišče je vabilo na narok tako, da je bilo vročeno najprej s poskusom vročanja v njunem stanovanju. Ker ju tam ni našel, je poštar pustil v nabiralniku obvestilo, da lahko prevzameta pošto v roku 15 dni. Takšna vročitev se šteje za opravljeno, ko naslovnik pisanje dvigne. Do dneva glavne obravnave, kar je bilo znotraj 15-dnevnega roka, toženca pisanja nista dvignila in se tako z vabilom na narok nista seznanila. Nesprejemljivo je, da sodišče ocenjuje, da ni sprejemljivo, da toženca pri pošti ne dvigujeta sodnih pisanj. To je v nasprotju z ZPP. Zato toženca nista imela možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na narok sta bila sicer vabljena ob 12.30 uri, vendar se ob tem terminu narok ni opravil. Narok razpisan za ob 12.30 uri je bil preklican in nanj nista pristopila. Preklic ni bil oddan zaradi želje po zavlačevanju. Vloga z dne 17.10.2011, ki je toženca do naroka dne 27.10.2011, nista prejela, tudi pomeni kršitev načela kontradiktornosti. Sodišče zmotno sklepa, da ker se ta vloga po vsebini sklicuje na dopis, ki ga je tožena stranka napisala sama, to ni pomembno. Sodišče take pravice nima. Sicer pa sodišče ni pravilno obravnavalo ugovora zastaranja. Sporna kreditna pogodba je bila sklenjena 25.3.2004, tožba pa je bila vložena 31.5.2010. Za zastaranje bi bilo treba uporabiti prvi in drugi odstavek 347. člena OZ. Sodišče samo ugotavlja, da tožeča stranka ni predložila natančnega in specificiranega izračuna obveznosti tožencev in zato ni razumljivo, zakaj kljub temu ugotavlja, da je izračun obveznosti pravilen. Sodišče se je le oprlo na izvedeniško mnenje izvedenca, kar ni tožbena navedba ali trditvena podlaga, lahko je le dokaz. Sicer pa je to izvedeniško mnenje zgolj na eni strani, ni posebej obrazloženo. Priložen je sicer amortizacijski načrt kredita, ki je nerazumljiv in nepojasnjen. Na koncu izvedenec sklepa, da je skupna kumulativna obveznost po kreditu 14.817,97 EUR, kar pa je drugačen znesek, kot ga ugotavlja sodišče. Tako se je sodišče samo lotilo preračunavanja. Sicer pa sodišče in izvedenec nista upoštevala vsaj delnih plačil. Narobe je tudi, da toženca morata plačati na TRP pooblaščenca tožeče stranke. Takšno plačevanje nima podlage v pravu. Narobe je odločeno o pravdnih stroških. Narobe je obračunan strošek za narok in stroški odvetnika, saj bi lahko bil odvetnik tožnika bližje. Tudi znesek izvedenine je pretiran. Izvedenec je izvedensko mnenje pripravil zgolj na eni strani formata A4, priložil pa mu je le računalniški izpis iz računa terjatev, kar ne terja posebnega finančnega znanja.

4. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

5. Pritožba proti sklepu z dne 6.9.2011 je prepozna, pritožba proti sodbi pa je utemeljena.

O pritožbi proti sklepu:

6. Sodišče prve stopnje je odmerilo izvedenino izvedencu M. B. s sklepom z dne 6.9.2011. Sklep je vročilo tožencema, ki takrat nista več imela odvetnika, saj je bilo pooblastilo preklicano. Tako je postal sklep pravnomočen. Toženca sta sklep prejela 9.9. in 22.9., pritožba pa je bila vložena 9.12.2011. Tako se izkaže, da je 15-dnevni prekluzivni rok zamujen, zato je bilo treba pritožbo zavreči (1. točka 365. člena 365. člena ZPP v zvezi s 333. členom ZPP).

O pritožbi proti sodbi:

7. Pritožba graja postopek in trdi, da tožena stranka ni imela možnosti sodelovanja v postopku oziroma da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti in uveljavlja 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da ji ni bilo dano pristopiti na narok 21.10.2011 ob 14.00 uri, ker ni prejela vabila. Sodišče je preložilo narok ob 12.30 uri in o tem poslalo obvestilo in preklic. V predalčniku sta toženca najprej dobila sporočilo, da je bil opravljen poskus vročitve (13.10.2011) in nato, da bo po preteku 15 dni poštar pustil priporočeno pošto v hišnem predalčniku in bo tako štelo pisanje za vročeno 29.10.2011. To pa je prepozno, saj je bila glavna obravnava 27.10.2011. 8. Pritožbeno sodišče v zvezi z vabili in opravo glavne obravnave ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na naroku 29.10.2011 ugotovilo, da vabilo ni izkazano in je zato spremenilo svojo odločitev, da se glavna obravnava preloži. Tako je bil opravljen narok, na katerega sta bila toženca pravilno povabljena, 27.10.2011 ob 12.30 uri. Zato je sodišče prve stopnje narok ob 12.30 uri prekinilo in nadaljevalo isti narok ob 14.00 uri. Ker tožencev ni bilo ob 12.30 uri, vabilo zanju je bilo izkazano, je štelo, da se opravi narok ob 12.30 uri, ki je bil prekinjen in nadaljevan ob 14.00 uri. Takrat je za tožečo stranko pristopil odvetnik P., toženca pa nista pristopila. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje opravilo narok, na katerega sta bila toženca v redu povabljena in je spremenilo svojo odločitev (tega vabila toženca tudi nista prejela na dan glavne obravnave), da se narok preloži. V tem delu sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima pritožba prav, da sta toženca prejela vlogo tožeče stranke z dne 17.10.2011 šele po koncu glavne obravnave, to je 29.10.2011 (povratnici pripeti k list. št. 67). Pritožba ima prav, da sodišče ne more sklepati, da ta vloga tudi ni pomembna za toženca in da zato ni kršeno načelo kontradiktornosti. Stranki imata pravico, da sta seznanjeni s procesnim gradivom nasprotne stranke. Tožeča stranka, če je želela, da se narok 27.10.2011 opravi, bi eno vlogo morala poslati s priporočeno pošto tožencema že ob oddaji na pošto in o tem obvestiti sodišče. Tedaj bi sodišče lahko štelo, da ni kršeno načelo kontradiktornosti. Tako pa ima prav tožena stranka, ki opozarja, da sodišče ne more sklepati, kako bi nevročena vloga vplivala na potek postopka.

9. Pritožbeno sodišče pa še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, da bi lahko pritožbeno sodišče preizkusilo pravilno uporabo materialnega prava. V pravdi gre za zahtevek na izpolnitev pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili kot „odplačilna kreditna pogodba“, priloga A4 v prevodu. Tožeča stranka je P.b., pogodba pa je bila sklenjena v P. 25.3.2004. To pomeni, da gre za pogodbo, ki je bila sklenjena v Avstriji in v pogodbi se pravdni stranki sklicujeta na avstrijsko pravo (Zakon o bančništvu BWG, Zakon o potrošniških kreditih, 13. paragraf, KSCHG in na splošne pogoje, ki jih tožeča stranka ni predložila). Sodišče prve stopnje je uporabilo materialno pravo in sicer določbe o posojilni pogodbi po OZ. Vendar naslov in vsebina pogodbe bolj kaže na kreditno pogodbo. Zato je pomembno, ali ima tožeča stranka status banke ali posojilnice. Pogodba in firma tožeče stranke kaže, da gre za banko. Tedaj ni mogoče uporabiti tudi v primeru domačega prava, določbe o posojilni pogodbi, ampak določbe ZOR, ki za kreditne pogodbe še zmeraj veljajo (primerjaj 1061. člen OZ). Glede na čas sklepanja pogodb velja pripomniti, da ni mogoče uporabiti Rimske konvencije o uporabi prava pri pogodbenih obligacijskih razmerjih, saj je za Slovenijo Rimska konvencija pričela veljati 1.6.2006 (Uradni list RS, št. 115/2005). Za Avstrijo je res Rimska konvencija pričela veljati že v letu 1997. Uporaba izbranega prava ne pride v poštev, saj v pravdi ni ugotovljeno, da bi stranki z avtonomijo to določili. Tožeča stranka tudi ni predložila pravočasno splošnih pogojev. Vendar gre v tem primeru za čas, ko je v Republiki Sloveniji že veljal Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 56/99). Volja strank o izbranem pravu mora izhajati iz pogodb (19. člen zakona). Lahko je tudi izražena drugače, mora pa nedvomno izhajati iz pogodbenih določil ali drugih okoliščin. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da stranki volje, da se za pogodbo uporabi slovensko pravo, nista izrecno dogovorili in ne izhaja iz drugih okoliščin. Sodišče išče oporo za razlago dejanske volje strank. Kraj sklenitve pogodbe in sklicevanje pogodbe na avstrijski pravni red, kaže, da je izpolnilni kraj Avstrija, vse to pa bolj v prid uporabi avstrijskega kot slovenskega prava. To je pomembno zato, ker je treba glede vprašanja zastaranja tedaj uporabiti avstrijsko pravo. Torej je lahko podlaga avstrijski zakon o varstvu potrošnikov, ki se sklicuje na splošne določbe ABGB. Avstrijski zakon pozna enako razlogovanje kot slovensko pravo: pojem anuitete avstrijsko pravo pojmuje enako, saj je treba najprej ugotoviti ali gre za obročna plačila glavnice in obresti, ki so vnaprej določena in zneskovno enaka, ali ne. To ureja paragraf 1480 ABGB. Če gre za obroke velja po paragrafu 1478 ABGB 30-letni zastaralni rok, ki začne teči, ko kredit ali zadnji obrok zapade v plačilo. Če je bilo dogovorjeno odplačevanje kredita v obliki anuitet, pa vsaka posamezna anuiteta po paragrafu 1480 ABGB zastara v treh letih od njene zapadlosti. Način obračunavanja obresti in pripisovanje kot sta se dogovorili pravdni stranki zaenkrat bolj kaže na dogovorjeno odplačilo v obrokih (primerjaj tudi razloge sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 1243/2008 in sodbe II Ips 101/2005).

10. Ker so ostala pravnorelevantna dejstva, ki so potrebna za ugotovitev, katero pravo velja, neugotovljena, je moralo pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v tem delu sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (335. člen ZPP).

11. V nadaljevanju postopka naj torej sodišče prve stopnje ugotovi, ali je bila tožeča stranka pri sklepanju sporne pogodbe banka ali posojilnica, ali je šlo za kreditno pogodbo, določi pravo, ki velja v tem primeru in nato odgovori na vprašanja v zvezi z zastaranjem. Pritožbi pa je treba še odgovoriti, da tožeča stranka dokazuje obstoj pogodbe in višino dolga. Pri tem je tožeča stranka predlagala izvedenca finančne stroke in zato sodišče ni ravnalo v nasprotju z določbami ZPP, ko je uporabilo izvedeniško mnenje kot dokaz, s katerim je tožeča stranka dokazovala izračun neplačanega dela dolga. V izvedeniškem mnenju pa je jasno napisano, in to je uporabilo sodišče prve stopnje, da na dan 31.5.2010, da bi znašal dolg 12.462,14 EUR. Zato ni nasprotja med izvedeniškim mnenjem in razlogi sodbe o tem, kolikšen je bil dolg tožencev. Treba pa je tudi pojasniti, da plačilo na tekoči račun odvetnika, ko ima to pooblastilo (priloga A1) svoje stranke, ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava. Po pooblastilu je med drugim odvetnik pooblaščen za sprejemanje denarja in druge vrednote. Sodišče naj v nadaljevanju tudi odgovori na ugovor tožene stranke, da je nekatere zneske plačala.