Jedro

Tožnik od toženke zahteva povrnitev škode na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja okrožnega, višjega in ustavnega sodišča. Ustava v 26. členu določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Dopolnitev pritožbe tožeče stranke z dne 22.6.2015 se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnika) za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu naložilo, da toženi stranki (toženki) povrne stroške postopka.

2. Tožnik je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil pravočasno pritožbo. V njej navaja, da sodišče ni pojasnilo navedbe, da se listine v soglasju s strankami štejejo za prebrane, ni ga opozorilo na pravico, da ne podpiše zapisnika. Predlagal je snemanje glavne obravnave. Graja odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Stroški toženke so očitno previsoki. Opozarja, da se sodišče prve stopnje ni odločilo za posredovanje predloga za prenos pristojnosti na Vrhovno sodišče, češ da je sodišče pri odločitvi le prebralo listine in da domneve o relacijah do drugih udeležencev niso utemeljene. Takšna obrazložitev je brez razumne podlage. Tožnik zato predlaga, da pritožbeno sodišče, če je le mogoče, samo odloči o zadevi. Tožnik je zatrjeval odškodninsko odgovornost toženke zaradi konkretnih protipravnih dejanj. Toženka je njegovemu zahtevku ugovarjala le iz razloga predhodno pravnomočno razsojene stvari. Ta njen ugovor je tožnik zavrnil z navedbo, da so bile v vseh treh postopkih, ki jih je vodil tožnik, vedno tožene druge stranke. Ta njegov ugovor je sodišče spregledalo. Tožnik je trdil, da bi v postopkih na sodiščih uspel, če ne bi bilo protipravnih dejanj, ki jih očita sodiščem. Zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče v izpodbijani sodbi razložilo, da je bilo dokazno breme vzročne zveze na tožniku. Ustaljena sodna praksa je, da mora tožena stranka dokazati, da ni bilo protipravnih dejanj ali da ta nimajo vpliva na razsojo. Sodišče je tožnikov zahtevek zavrnilo, ker ni dokazal vzročne zveze in ker ni ugotovilo nobenega od očitanih kaznivih dejanj. V zvezi s tem tožnik v pritožbi navaja, da toženka neobstoja vzročne zveze ni konkretno zatrjevala. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo razpravnega načela in je zanemarilo dejstvo, da razsoja samo v okviru trditvene podlage. Kar se tiče protipravnosti dejanj, pa toženka tožnikovim konkretnim trditvam o protipravnosti ravnanj ni ugovarjala. Navajala je, da pravilnost odločbe, ki je postala pravnomočna z odločitvijo višjega sodišča, izključuje protipravnost, s tem pa tudi podlago za njeno odškodninsko odgovornost, kar je tožnik zavrnil s svojimi protiargumenti. Sodišče teh trditev ni povzelo v okviru trditev pravdnih strank. Postavko materialne škode je sodišče zavrnilo samoinciativno. Toženka ni ugovarjala višini škode. Tožnik posebej graja zavrnitev povračila takse v postopku P 292/2009. Pravdo je izgubil po krivdi toženke, zato je upravičen do vračila takse. Glede nematerialne škode je sodišče ugotovilo, da ni pravno priznane vzročne zveze, česar toženka ni navajala. Višini škode in obstoju vzročne zveze ni ugovarjala. Sodišče je njeno pomanjkljivo trditveno podlago nadomestilo samo. Tožnik na več mestih v pritožbi sodišču prve stopnje očita odmik od ustaljene sodne prakse (da je treba presojati vse trditve in dokaze, ki niso očitno nepomembni, da je sodba nejasna in nedorečena glede zavrnitve vseh dokazov tožeče stranke o obstoju škode in protipravnih ravnanj sodišč, glede trditve zanikanja obstoja škode s strani toženke, glede ugotavljanja vzročne zveze glede na ugovore toženke). Zato je podana kršitev po 14. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Tudi ni jasno, zakaj je sodišče v prejšnjem postopku P 292/2009 tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo – ali zaradi res iudicata ali zato, ker ni ugotovilo protipravnega ravnanja odvetnice. Navedena sta oba. Po izteku roka za vložitev pritožbe je tožnik vložil še dopolnitev pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik od toženke zahteva povrnitev škode na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja okrožnega, višjega in ustavnega sodišča. Ustava v 26. členu določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Iz citirane ustavne določbe izhaja, da so predpostavke odškodninske odgovornosti države na tej podlagi (1) protipravno ravnanje, (2) nastanek pravno priznane škode in (3) vzročna zveza med njima. Za ugoditev odškodninskemu zahtevku morajo biti kumulativno podane vse navedene predpostavke, vrstni red njihovega ugotavljanja pa ni vnaprej predviden. Ugotovitev, da (le) ena izmed njih ni podana pa narekuje takojšnjo zavrnitev zahtevka, ne da bi se bilo sodišču treba ukvarjati z vprašanjem obstoja drugih. Trditveno in dokazno breme protipravnega ravnanja, nastanka škode in vzročne zveze med njima je na tožniku in ne na toženki. Drugačne pritožbene navedbe glede načina ugotavljanja odškodninske odgovornosti (trditvenega in dokaznega bremena, vrstnega reda ugotavljanja predpostavk) niso utemeljene.

5. Tožnik je v pravdi podajal obširne očitke o protipravnem ravnanju Okrožnega in Višjega sodišča v Ljubljani pri obravnavanju njegove pravde P 292/2009 ter ravnanju Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ko njegove pritožbe v tej isti zadevi ni sprejelo v obravnavo. V pravdi P 292/2009 (v kateri ni uspel) je tožnik zoper zavarovalnico vtoževal plačilo odškodnine, ki naj bi mu jo povzročila odvetnica B. G.. V vlogah tožnik podrobno razčlenjuje dogajanje v postopku P 292/2009, ga interpretira po svoje in ugotavlja kršitve, ki jih utemeljuje tudi s citiranjem sodne prakse. Sodišču prve stopnje v postopku P 292/2009 strnjeno očita:1 - zaslišanje priče odvetnice, čeprav dolžnik ni navajal dejstev, ki bi jih priča lahko potrdila, - da je sodišče upoštevalo listinske dokaze, ki jih je predlagala priča, - da sodišče tožniku ni omogočilo podati ugovorov zoper izpoved priče, - očita neobrazloženost zavrnitve dokazov tožnika, - protispisnost ugotovitve sodišča, da tožnik od naročnika ni nikoli zahteval, da se izjasni, kdo je prvi najditelj najemnika, - protispisnost glede izjave priče glede možnosti za uspeh, - nadomestitev pomanjkljive trditvene podlage toženke, - napačnost ocenitve pričinega dela pri zastopanju tožnika, - zmotno uporabo materialnega prava (131. člena Obligacijskega zakonika – OZ), - sklicevanje na ugotovitve sodišča, ne da bi se upoštevalo nasprotne navedbe toženke o edini pogodbeno dogovorjeni obveznosti tožnika, - napačno ugotovitev sodišča, da aktivnost tožnika opravičuje neaktivnost odvetnice, - napačno ugotovitev sodišča o opravljeni pojasnilni dolžnosti tekom postopka in po izidu sodbe, - napačno ugotovitev sodišča o ustrezni skrbnosti ravnanja odvetnice pri obvestilu tožnika o izidu sodbe, - da sodišče ni dalo poročila o bistvenih kršitvah, ter da je bila ocena strokovnega ravnanja odvetnice očitno napačna. Pritožbenemu sodišču strnjeno očita: - pavšalno zavrnitev vseh pritožbenih navedb brez obrazložitve s sklicevanjem na sodbo prvostopenjskega sodišča, - pavšalno zanikanje očitkov bistvenih kršitev brez obrazložitve, - nepridobitev poročila glede očitanih bistvenih kršitvah od sodišča prve stopnje, - da ni presojalo očitkov zmotne uporabe materialnega prava, - da je očitno napačno ugotovilo, da ni predmet obravnavanja v pravdi P 292/2009 pravilnost odločitve Okrožnega sodišča v Murski Soboti in očitno napačnost zaradi nepresoje pravilne uporabe materialnega prava. Ustavnemu sodišču očita, da je z nesprejemom njegove ustavne pritožbe ravnalo drugače, kot ravna običajno v podobnih primerih. Običajno zavrne ustavne pritožbe le v primerih, kot jih pritožniki vlagajo v zanemarljivih zneskih. Svojega sklepa ni obrazložilo. S tem mu je odvzelo pravico do sodnega varstva, pravico biti slišan, sklep Ustavnega sodišča je samovoljen in nima podlage v Zakonu o ustavnem sodišču (ZustS).

6. Pritožba v zvezi z elementom protipravnosti na več mestih neutemeljeno očita, da toženka tožnikovim trditvam glede protipravnosti ni ugovarjala oziroma, da je ugovarjala le »iz naslova predhodno pravnomočno razsojene stvari«.2 To ne drži. Toženka je trditvam tožnika ugovarjala. Jasno in konkretizirano je trdila, da ravnanja organov, ki jih očita tožnik, niso bila protipravna in tudi utemeljevala zakaj (odgovor na tožbo z dne 29.4.2014).

7. Pri razlagi pojma protipravnosti v primerih, kot je konkretni (ko se protipravno ravnanje očita sodiščem oziroma sodnikom, ki so na obravnavanih zadevah delali), je treba pri razlagi pojma protipravnosti izhajati iz narave sodnikovega dela. Tega pojma ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bili npr. sodba prve in druge stopnje lahko spremenjeni ali razveljavljeni v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. S protipravnostjo v smislu citirane ustavne določbe je treba razumeti „kvalificirano stopnjo napačnosti“3, ki bi se v kontekstu obravnavane zadeve lahko kazala kot nerazumno odstopanje od povsem jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse ali kot namerna razlaga zakona v nasprotju z usklajeno sodno prakso zaradi pristranskosti.

8. Tožnik je v pravdi P 292/2009 vtoževal škodo, ki mu jo je zatrjevano povzročila zavarovanka toženke z malomarnim oziroma nevestnim opravljanjem odvetniškega dela, ko ga je zastopala v pravdi pred sodiščem. Za uspeh v tovrstnih pravdah mora tožnik dokazati, da je odvetnik pri opravljanju dela ravnal neustrezno. V kolikor mu to uspe, se ugotavlja, ali bi tožnik v postopku, ki se je zaradi odvetnikove napake zanj končal neugodno, uspel. Če mu ne uspe, se zahtevek zavrne. V konkretni zadevi neustrezno opravljanje odvetniške službe ni bilo ugotovljeno. Tožnikov zahtevek je bil zato zavrnjen. Sodba P 292/2009 z dne 21.12.2011 (priloga A2) z ugotovitvami o tem je jasna, sistematična in notranje skladna, odločitev sodišča pa ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje se je v njej opredelilo do navedb strank, za katere je smatralo, da so pomembne za odločitev glede na pravno podlago, ki jo je bilo treba uporabiti za odločitev. Tožnikovi obširni očitki sodišču prve stopnje (o protispisnosti, številnih očitno napačnih ugotovitvah, zmotni uporabi materialnega prava) niso utemeljeni. Tudi očitki o postopkovnih nepravilnostih niso utemeljeni. Dokaz z zaslišanjem B. G., je bil izveden potem, ko je tožnik od zavarovalnice, pri kateri je imela odvetnica zavarovano poklicno odgovornost, terjal odškodnino zaradi zatrjevano nevestnega dela imenovane. Kot sam navaja, je podal številne in podrobne navedbe o njenih kršitvah, čemur je tožena zavarovalnica nasprotovala ter kot dokaz predlagala zaslišanje odvetnice. Pritožbeno sodišče v takem ravnanju ne vidi kršitev, ki jih vidi tožnik. Šlo je za konkretno zatrjevana dejstva o nepravilnosti dela odvetnice. Z dokaznim predlogom za zaslišanje odvetnice, ki naj bi te že podane trditve tožnika zavrnila, se je zavarovalnica branila pred tožnikovimi očitki, sodišče pa postopalo ustrezno, ko je tak dokaz izvedlo. Z njenim zaslišanjem se niso ugotavljala dejstva, ki ne bi bila zatrjevana, niti kršilo razpravno načelo. Priča je bila zaslišana na naroku, na katerem sta bili prisotni obe pravdni stranki. Obe sta imeli možnost, da priči postavljata vprašanja, njeno zaslišanje pa je bilo zaključeno, ko so bila vprašanja za pričo izčrpana. Tožnik je imel možnost, da izpoved komentira na naroku. Praviloma se strankam v postopku ne daje še poseben rok za komentar izpovedi posameznih prič. Na katere dokaze je sodišče oprlo odločitev, izhaja iz sodbe. To so listine, ki sta jih v spis vložili pravni stranki ter izpovedi tožnika in priče. Da bi bila odločitev sodišča oprta še na kakšne, na drugačen način pridobljene listine, iz sodbe ne izhaja. Dokazni sklep (to je, na katere dokaze je oprlo sodbo, izvedbo katerih dokazov pa zavrnilo), je sodišče v sodbi P 292/2009 obrazložilo in tožnik v pritožbi zoper sodbo P 292/2009 (priloga A25) z obrazloženostjo sodbe v tem delu ni polemiziral. Procesna dejstva4 v zvezi z zatrjevanimi kršitvami postopka so izhajala že iz sodbe sodišča prve stopnje in posebna pojasnila niso bila potrebna.

9. Tudi v ravnanju Višjega sodišča v Ljubljani ni najti elementov protipravnosti. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Cp 882/2012 z dne 26.12.2012 zavrnilo tožnikovo pritožbo. Odločitev o tem je jasno, razumljivo in zadostno obrazložilo. V postopku s pravnimi sredstvi so zahteve po obrazložitvi sodne odločbe blažje kot za odločbe sodišč prve stopnje. Če se pritožbeno sodišče strinja s stališči nižjega sodišča, je dopustno, pa tudi običajno, da se nanje zgolj sklicuje in mu jih ni treba ponavljati. V konkretnem primeru je pritožbeno sodišče v sodbi II Cp 882/2012 povzelo tožnikove pritožbene navedbe in jih zavrnilo. Pojasnilo je, da v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju sklicevalo na obširne in obrazložene razloge izpodbijane sodbe (4. točka obrazložitve sodbe II Cp 882/2012 z dne 26.12.2012). Iz obrazložitve jasno izhaja, da je pritrdilo pristopu sodišča prve stopnje, kar se tiče uporabe materialnega prava in da postopkovnih kršitev ni našlo. Tožnik sklepni ugotovitvi višjega sodišča (da v predmetni pravdi ni bila predmet obravnavanja pravilnost odločitve Okrožnega sodišča v Murski Soboti pač pa, ali je odvetnica tožnika zastopala strokovno in v skladu z naročilom, ki tožnik na več mestih v pritožbi) očita „očitno nepravilnost“, celo „nerazumnost“ in tudi iz tega izpeljuje očitke o protipravnosti. Njegove navedbe v tej smeri niso utemeljene. V navedeni ugotovitvi višjega sodišča je strnjeno pravilno zajeto bistvo obravnavanja v zadevi P 292/2009. Kaj je bilo predmet razsoje v zadevi P 292/2009, je tožniku dodatno, tokrat še poljudneje, razložilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (2. odstavek na 17. strani sodbe) in s tem izčrpalo odgovor tožniku na to temo. Kolikor je razumeti tožnikove s tem povezane pritožbene navedbe o pomenu pravila »res iudicata«5, tožnik tej obrazložitvi pripisuje pomen, ki ga za odločitev v konkretni zadevi nima (niti ga ni imelo v zadevi pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti).

10. Prav tako ni najti elementov protipravnosti v ravnanju Ustavnega sodišča. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo odloči senat treh sodnikov na nejavni seji (55c. člen Zakona o ustavnem sodišču; ZUstS). Odločitev mora biti soglasna. Če senat ni soglasen o tem, ali so izpolnjeni pogoji za sprejem ustavne pritožbe, je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, če se za njen sprejem v 15 dneh izrečejo katerikoli trije sodniki ustavnega sodišča (tretji odstavek 55.c člena). Sklepi senata so praviloma neobrazloženi,6 v čemer ni videti kršitve jamstev iz 6. člena EKČP.7

11. Ker protipravnost, kot ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti toženke ni podana, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnikov zahtevek zavrnilo, pravilna. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi sicer po nepotrebnem ukvarjalo tudi z vprašanji obstoja vzročne zveze in nastanka pravno priznane škode, vendar te okoliščine iz zgoraj pojasnjenih razlogov na odločitev niso vplivale. Ker navedene okoliščine zaradi neobstoja protipravnosti niso odločilnega pomena, pritožbeno sodišče tudi na tožnikove s tem povezane navedbe ni odgovarjalo. Glede na zgoraj obrazloženo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje tudi ni vplivala okoliščina, da sodišče prve stopnje tožnikovega predloga za prenos pristojnosti ni posredovalo Vrhovnemu sodišču. Očitki, da sodišče tožniku ni pojasnilo posledic navedbe, da se v soglasju s strankama listine štejejo za prebrane, da je tožnik predlagal snemanje obravnave sodišča prve stopnje in da ga sodišče ni opozorilo na pravico ne podpisati zapisnika, so neutemeljeni. Vsebinsko gledano ne gre za kršitve procesnih pravil, te okoliščine pa tudi niso v ničemer vplivale na končno odločitev.

12. Tudi odločitev o stroških postopka je pravilna. Toženko stranko je v postopku zastopalo Državno pravobranilstvo. Stroški Državnega pravobranilstva se v skladu s 16. členom Zakona o državnem pravobranilstvu – ZDPra v postopkih pred sodišči in upravnimi organi obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi stroške postopka zato pravilno odmerilo skladno z Zakonom o odvetniški tarifi, upoštevaje vrednost spornega predmeta (3. člen ZOdvT) in stroške, ki jih je toženka priglasila ob zaključku glavne obravnave. Pritožbene navedbe, da je sodišče stroške odmerilo prehitro in v prevelikem znesku, niso utemeljene.

13. Zato in ker ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Dopolnitev pritožbe, ki jo je tožnik vložil priporočeno po pošti dne 23.6.2015, je pritožbeno sodišče zavrglo, saj je ugotovilo, da je vložena prepozno (prvi odstavek 351. člena ZPP). Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je bila sodba tožniku vročena 30.4.2015, kar pomeni, da je bila dopolnitev pritožbe vložna po preteku 15-dnevnega pritožbenega roka.

1 Tretja pripravljalna vloga tožnika z dne 17.8.2014. 2 Tožnik s tem povezane odgovore in navedbe toženke razume in interpretira samo svoje in mestoma težko razumljivo. 3 Zobec, J.: Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, Pravni letopis, 2013. 4 Pojasnila k zatrjevanim kršitvam se lahko nanašajo samo na procesna dejstva, ne pa na pravno presojo takih dejstev. Ta je pridržana sodišču druge stopnje. 5 Pritožbene navedbe tožnika so tudi v tem delu obširne in težko razumljive. 6 Klampfer, M.: Ustavna pritožba pred Ustavnim sodiščem RS, Odvetnik, 2012. 7 ESČP, Paeffgen GmbH proti Nemčiji, 25379/04 in drugi, sklep z dne 18. 9. 2007.