Jedro

Določbe zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij o potrebnem soglasju delavca za vnovčenje zadržanih zneskov plače v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja je mogoče razumeti le v tem smislu, da so zadržana sredstva v bistvu že pripadla delavcu, tako da ima pravico z njimi razpolagati. Kolikor ne soglaša s porabo teh sredstev v postopku lastninjenja, lahko zahteva njihovo izplačilo.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločba spremeni tako, da glasi: "Udeleženka J.Šk.L.je dolžna plačati predlagatelju M.Ž. 4.366,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi: od zneska 1.023,00 SIT od 15.9.1990 dalje do plačila, od zneska 1.657.70 SIT od 15.10.1990 dalje do plačila in od zneska 1.685,90 SIT od 15.11.1990 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Druga udeleženka je dolžna plačati predlagatelju tolarsko protivrednost zneska 601.72 DEM po srednjem tečaju BS na dan plačila, s 16 % obrestmi od zneska 360,40 DEM za čas od 17.12.1990 do 17.12.1991 in od zneska 241,32 DEM za čas od 17.1.1991 do 17.1.1992, od navedenih datumov dalje pa z zamudnimi obrestmi po katerih se obrestujejo devizne vloge v DEM, nenamensko vezane na več kot eno leto pri GB d.d. Kranj, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji obrestni zahtevek se zavrne.

Udeleženka je dolžna povrniti predlagatelju 21.960,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10.5.1994 do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe." 2. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

3. Udeleženka je dolžna predlagatelju povrniti 7.700,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 29.5.1996 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagateljev zahtevek za plačilo tolarskega zneska 4.366,60 SIT in tolarske protivrednosti 601,72 DEM iz naslova plačila zadržane razlike plače za mesece od avgusta do decembra 1991, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti tolarskih zneskov in 16% zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti delnih deviznih zneskov do plačila.

Pri tem je ugotavljalo, da rezultati poslovanja druge udeleženke v spornem obdobju dejansko niso opravičevali zvišanja plač za sporne zneske, tako da je šlo le za navidezno zvišanje, ki naj bi bilo uporabljeno pri lastninjenju udeleženke, ne pa za realno izplačilo delavca. Zato to zvišanje tudi pri izplačilu plač po 1.1.1992, ko udeleženka izplačila plač ni več zadrževala, ni bilo upoštevano.

Zoper gornjo odločbo se pritožuje predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve zahtevku, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v nov postopek in odločanje. Pri tem poudarja, da je šlo v tem primeru za razliko plače, katere izplačilo je bilo res zadržano zaradi nameravanega lastninjenja udeleženke. To izhaja tudi iz potrdil in obveznic, ki so bila za posamezne sporne mesece predlagatelju iz tega naslova izdana. Kasneje sprejeti zakon o lastninskem preoblikovanju je sicer tudi predvidel uporabo teh zadržanih sredstev pri lastninskem preoblikovanju, vendar le, če je delavec s takšnim namenom uporabe teh sredstev soglašal. Ker predlagatelj po sprejemu zakona o lastninskem preoblikovanju z uporabo teh sredstev pri lastninskem preoblikovanju udeleženke ni soglašal, je utemeljeno zahteval njihovo izplačilo.

Pritožba je v pretežnem delu utemeljena.

Sodišče prve stopnje v tem primeru ni zagrešilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev postopka in drugih postopkovnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti in je izvedlo potrebne dokaze za pojasnitev dejanskega stanja, pri izdaji izpodbijane odločbe pa je materialno pravo nepravilno uporabilo.

Povišanje plač, iz katerega rezultirajo sporni zneski, je bilo pri udeleženki izvedeno v skladu z določbami 4. člena takrat veljavnega zakona o izplačilu osebnih dohodkov, sredstev za neposredno skupno porabo in sredstev za prehrano delavcev med delom (Ur.l. SFRJ št. 37/90), ki je predvideval ob povečanju plač zadržanje izplačila določenega, navzgor neomejenega procenta povišanja plače za potrebe lastninskega preoblikovanja, s tem, da se za tako zadržane zneske delavcem izdajo interne delnice ali obveznice. Udeleženka je za tako zadržana sredstva za mesece avgust, september in oktober izdala predlagatelju potrdila, za mesec november in december 1990 pa obveznici s protivrednostjo takratnega dinarskega zneska v DEM, s tem, da očitno ni šlo za pravi vrednostni papir. Tako iz potrdil, kot iz obveznic je razvidno, da je šlo za sredstva iz naslova delavčevega OD (kasneje je udeleženka po izpovedbi priče A. od teh sredstev obračunala in odvedla tudi ustrezne prispevke in davek) in da so ta sredstva zadržana za namen lastninjenja udeleženke, to je za nakup vrednostnih papirjev, z izdajo katerih se bo udeleženka lastninila.

Ker je bil po osamosvojitvi RS proces lastninjenja podjetij zadržan do sprejema zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur.l. RS št. 55/92, 7/93 in 31/93), je morala udeleženka z nameravano operacijo z zadržanimi sredstvi počakati na sprejem tega zakona, oz.

do odobritve programa lastninskega preoblikovanja po tem zakonu.

Zakon o lastninskem preoblikovanju je v 7. odst. 25. člena in 3. odst. 28. člena predvidel uporabo tako zadržanih sredstev v okviru notranjega odkupa in preoblikovanja podjetja z večanjem lastniškega kapitala, vendar je takšno uporabo obračunanih, toda neizplačanih plač izrecno vezal na soglasje delavca. Tako bi udeleženka v skladu z navedenimi določbami zakona o lastninskem preoblikovanju lahko porabila sporna sredstva zadržanih plač predlagatelja v postopku lastninskega preoblikovanja le, kolikor bi se predlagatelj s takšnim načinom vnovčenja zadržanega zneska plače strinjal. Ker pa je nestrinjanje s takšnim načinom vnovčenja izrecno izrazil, je utemeljeno zahteval izplačilo zadržanih zneskov. Določbe zakona o lastninskem preoblikovanju o potrebnem strinjanju delavca za vnovčenje zadržanih zneskov plače v postopku lastninskega preoblikovanja je mogoče razumeti le v tem smislu, da so zadržana sredstva z obračunom in izdajo v tej zadevi spornih potrdil in "obveznic" v bistvu že pripadla tožniku, tako da ima pravico z njimi razpolagati. Kolikor teh sredstev ne porabi v postopku lastninjenja, je opravičen do njihovega izplačila.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče v skladu z določili člena 373., tč. 4 ZPP izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je predlagateljevemu zahtevku glede zahtevanih glavnic in zamudnih obresti od tolarskih zneskov v celoti ugodilo, saj je s temi predlagateljevimi sredstvi od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov plač dalje razpolagala druga udeleženka, do 16 % obresti od deviznih zneskov pa je predlagatelj opravičen le za čas, v katerem so mu bile takšne obresti zagotovljene v spornih listinah - "obveznicah", po katerih naj bi plačilo zapadlo dne 17.12.1991, oz. dne 17.1.1992, za naprej pa mu gredo zamudne obresti od terjatev v devizah, ki jih je mogoče priznati le v višini obrestne mere za dolgoročno nenamensko vezane bančne hranilne vloge v enaki valuti v plačilnem kraju. Zato višji obrestni zahtevek v tem delu ni bil utemeljen in v tem delu zato predlagatelj tudi s pritožbo ni mogel uspeti.

Ker je predlagatelj s svojim zahtevkom uspel (razen z neznatnim delom glede zamudnih obresti od deviznih zneskov), mu je udeleženka dolžna povrniti potrebne stroške zastopanja po odvetniku, ki jih je sodišče v skladu z odvetniško tarifo, veljavno v času izdaje prvostopne odločbe, odmerilo na 21.960,00 SIT, z zahtevanimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od zaključka postopka na prvi stopnji dalje, prav tako pa mu je udeleženka dolžna povrniti stroške v zvezi s pritožbo v znesku 7.700,00 SIT, z zahtevanimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te odločbe dalje do plačila.