Jedro

Ocenjevanje je strokovno opravilo in subjektivno vrednotenje znanja kandidatov, ki ga opravijo člani komisije, zato ne more biti predmet upravnega spora zoper odločbo o imenovanju notarja. Zaradi navedenega tožnica tudi ne more uspeti z vsebinsko povezanim ugovorom, da odločba ni ustrezno obrazložena, saj iz nje niso razvidna merila vrednotenja in kriteriji ocenjevanja in da tožnici zato ni zagotovljeno učinkovito sodno varstvo.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Stroškovni zahtevek tožnice se zavrne.

III.Tožnica je dolžna stranki z interesom A. A. povrniti stroške tega postopka v znesku 1.642,60 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za pravosodje (v nadaljevanju toženka) za notarko na prosto notarsko mesto s sedežem v B. imenovalo A. A. (v nadaljevanju tudi stranka z interesom). Toženka je odločitev sprejela po tem, ko je bilo ugotovljeno, da prijavljeni kandidati izpolnjujejo pogoje iz 8. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) ter ko je prejela mnenje komisije o strokovni usposobljenosti kandidatov za notarja, z dne 5. 9. 2023 ter po tem, ko se je seznanila z mnenjem o kandidatih Notarske zbornice Slovenije, z dne 31. 8. 2023, in sicer v skladu z izbirno pravico iz 10.a člena ZN, upoštevaje pri tem tudi stališča v sodbi Vrhovnega sodišča I Up 179/2018 z dne 24. 10. 2018. Iz mnenja komisije izhaja, da je po izvedenem preverjanju in ovrednotenju strokovne usposobljenosti prijavljenih kandidatov iz predložene dokumentacija in na podlagi dne 29. 8. 2023 izvedenih ustnih razgovorov kandidate razvrstila glede na število točk, ki so jih dosegli ob upoštevanju določb 5., 6. in 7. v povezavi z 8. členom Pravilnika o merilih za preverjanje strokovne usposobljenosti kandidatov za notarja (v nadaljevanju tudi Pravilnik), pri čemer je od skupno možnih 110 točk najvišje število točk dosegla kandidatka A. A. Iz mnenja Notarske zbornice izhaja, da daje prednost kandidatki A. A., ker periodično že opravlja delo notarske pomočnice/namestnice tudi na začasno izpraznjenem notarskem mestu v B.. Iz navedene sodbe Vrhovnega sodišča pa izhaja, da ni pomembno le to, da imenovani kandidat izpolnjuje zaa imenovanje notarja predpisane pogoje (8. člen ZN), temveč tudi, da je izbira opravljena na podlagi kriterijev, ki so namenjeni ugotovitvi, kateri izmed kandidatov je za opravljanje navedenega poklica strokovno najprimernejši.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

Tožnica v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, nepravilna in neustavna ter jo izpodbija po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnica navaja, da je odločba neustrezno obrazložena in je ni mogoče preizkusiti, saj iz nje ni razvidno oziroma ni ustrezno obrazloženo, katera vnaprej določena merila vrednotenja in kriterije ocenjevanja strokovne usposobljenosti kandidatov je komisija uporabila. Zato ni mogoče ustrezno preveriti, zakaj je izbrana kandidatka pri preverjanju znanja v okviru ustnega razgovora dosegla skupno število točk 88 in zakaj tožnica zgolj 82,25 in tudi ni mogoče preveriti, zakaj je izbrana kandidatka pri posamezni članici komisije dosegla določeno število točk, ki je višje od števila točk, ki ga je dosegla tožnica. Članicama komisije C. C. in D. D. je tožnica podala celovite in pravilne odgovore na vsa zastavljena vprašanja, v izzpodbijani odločbi pa ni obrazloženo, zakaj in na podlagi kakšnih kriterijev ocenjevanja sta ji dodelili zgolj 25,5 točke oz. 21,75 točk. Tudi ni jasno, na podlagi kakšnih kriterijev ocenjevanja strokovne usposobljenosti sta navedeni članici izbrani kandidatki pri preverjanju znanja namenili 29 oziroma 30 točk. Če bi bili kriteriji ocenjevanja pravilno in enotno vnaprej določeni, bi bilo mogoče preveriti ustreznost in pravilnost njihove uporabe pri ocenjevanju, kar pa v konkretnem primeru ni mogoče in je že zaradi tega izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita ter neustavna. Takšno ocenjevanje komisije brez ustreznih vnaprej določenih kriterijev ocenjevanja je arbitrarno in posega v tožničino pravico do ustreznega sodnega varstva ter vzbuja dvom v poštenost, objektivnost in neodvisnost posameznih članov komisije ter posledično odločitve toženke. Komisija je samovoljno, brez ustrezne pravne podlage, sprejela pavšalno metodologijo ocenjevanja, kar bi morala toženka ugotoviti in takšno nezakonitost odpraviti. Iz izpodbijane odločbe pavšalno izhaja, da se je uspeh kandidatov na ustnem razgovoru ugotovil tako, da je vsaka članica komisije ocenila odgovore kandidatov z največ 30 točkami, pri čemer je lahko vsak kandidat skupno prejel največ 90 točk. Zakaj naj bi takšen način ocenjevanja uspeha kandidatov na ustnem razgovoru bil ustrezen, pošten ter v skladu z ZN in Pravilnikom, toženka ne pojasni, pa bi morala, saj kaj takega ne izhaja niti iz mnenja komisije, na katerem toženka temelji izpodbijano odločbo.

Tožnica dalje navaja, da so v skladu s sodno prakso (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 215/2021 z dne 1. 10. 2021) za razlago relevantnih pravnih določb pomembna tudi stališča, ki jih je Vrhovno sodišče navedlo v sodbi I Up 179/2018 z dne 24. 10. 2018, na katero se toženka tudi sklicuje, vendar pa je ne uporablja pravilno in popolno. Iz navedene sodbe med drugim izhaja, da je zakonski okvir 10.a člena ZN namenjen tudi zagotovitvi enake dostopnosti notarskih mest vsem pod enakimi pogoji (tretji odstavek 49. člena Ustave). Tudi glede na navedeno toženka ne bi smela temeljiti svoje odločbe na mnenju Notarske zbornice, ki daje prednost pri izbiri izbrani kandidatki pred vsemi drugimi prijavljenimi kandidati zato, ker ta opravlja delo notarske pomočnice/namestnice tudi na začasno izpraznjenem notarskem mestu v B., medtem ko ostali prijavljeni kandidati te možnosti nimajo. V takšnem primeru gre za neenakopravno obravnavo kandidatov glede na osebne okoliščine oziroma zaposlitev, kar predstavlja kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave.

Tožnica v nadaljevanju citira določbe Pravilnika ter je do njegove vsebine kritična, ker ne vsebuje ustrezne metodologije vrednotenja in kriterijev ocenjevanja, kar pa bi moral, da bi bilo objektivno preverljivo vrednotenje strokovnega znanja kandidatov, kot to velja glede vrednotenja praktičnih izkušenj in veščin kandidatov po 6. in 7. členu Pravilnika. Ker pa je v konkretnem primeru metodologijo ocenjevanja določila komisija, bi le ta morala biti ustrezna, konkretna in določna, kar pa ni bila, pri čemer pa le ta ne izhaja niti iz obrazložitve izpodbijane odločbe, in odločbe zato ni mogoče ustrezno preizkusiti. Postopek ocenjevanja bi moral biti tak, da bi bilo jasno, kaj komisija upošteva v okviru svojega preverjanja strokovne usposobljenosti kandidata, kako vrednoti odgovore na postavljena vprašanja ter prek tega ugotavlja večjo ali manjšo strokovno usposobljenost kandidatov. V konkretnem primeru so posamezne članice komisije imele različno število vprašanj, kar je razvidno iz zapisnikov o opravljenem ustnem razgovoru, pri čemer je vsaka posamezna članica lahko za svoj sklop vprašanj podelila kandidatu skupaj 30 točk, in pri tem ni jasno, kako, na kakšen način, po kakšnih kriterijih oziroma zakaj so posamezne članice postavljale različno število vprašanj posameznemu kandidatu in kako so točkovale dogovore na posamezna vprašanja. Vsaj članicama C. C. in D. D. očita arbitrarnost pri ocenjevanju, saj je na vprašanja celovito in pravilno odgovorila, o čemer bo izpovedala, pa vendar je bila ocenjena s 25,5 oziroma 21,75 točk. Članice komisije so vsaka po svoje določale za svoj sklop vprašanj svoje točkovanje oziroma način točkovanja v okviru določanja največjega števila točk, kar je razvidno iz zapisnika. Očitno so ocenjevale s točkami za vsako posamezno vprašanje drugače, kar pa ni pošteno, ne pravično in ne zakonito. Komisija bi morala imeti enake kriterije ocenjevanja in enako metodologijo ocenjevanja, kar pa je ni imela in bi to morala ugotoviti toženka ter navedene nezakonitosti in nepravilnosti odpraviti.

Tožnica v nadaljevanju izpostavlja, da je izraz kandidatove ustavne pravice glede enake dostopnosti delovnega mesta tudi njegova pravica, da komisija opravi presojo kvalifikacij vseh kandidatov z uporabo enotnih in znanih meril, kar pa v konkretnem primeru ni bilo. Enotna in znana merila morajo biti povezana s predmetom preverjanja, kar pomeni, da se morajo nanašati na vidike, izhajajoče iz zahtev, ki temeljijo v značilnosti upravljanja notariata kot javne službe. V tem okviru gre za znanja, veščine, izkušnje kandidatov, s katerimi kandidati izkazujejo svojo strokovnost za opravljanje notarskega poklica, komisija pa preverja, na kakšni ravni jih kandidat dosega. Presoja komisije, če naj bo v skladu z določbami ZN sprejeta kot strokovna, mora temeljiti na enotnih, objektivno določenih merilih, ki so v naprej določena. V nasprotnem primeru ne gre za izbiro, ki bi bila skladna z zakonom. Odločba o izbiri pa mora, ko povzema delo strokovne komisije pri vrednotenju strokovne usposobljenosti kandidatov, obrazložiti najmanj, katera vnaprej določena merila je komisija uporabila v posamičnem primeru. To neizbranemu kandidatu omogoča uveljavljanje učinkovitega sodnega varstva.

Komisija pa tudi ni pravilno ugotovila in ocenila tožničinih praktičnih izkušenj in veščin po 6. in 7. členu Pravilnika, saj ji je glede na datum pravniškega državnega izpita 18. 4. 2007 in njene delovne izkušnje, med drugim opravljanje odvetniškega poklica od 20. 6. 2007 dalje, priznala 10 namesto 11 točk, prav tako pa bi ji morala zaradi udeležbe na izobraževanjih oziroma strokovnih srečanjih s področja prava priznati 5 možnih točk, saj je udeležbo na strokovnih srečanjih izkazala s priloženim potrdilom Odvetniške zbornice Slovenije in ostalimi potrdili o udeležbi na izobraževanjih. Iz izpodbijane odločbe pa ne izhaja, kako so se vrednotile izkušnje in veščine kandidatov ter tudi ne iz mnenja komisije oziroma je mnenje komisije, na katerem toženka temelji odločitev, napačno.

V dokazne namene tožnica predlaga vpogled v izpodbijano odločbo, v upravni spis v zadevi, predlaga svoje zaslišanje, predlaga vpogled v mnenje komisije z dne 5. 9. 2023 in zapisnik komisije o opravljenem izbirnem postopku ter predlaga vpogled v zapisnik o opravljenem ustnem razgovoru z dne 29. 8. 2023.

Tožnica sodišču predlaga, naj odloči po opravljeni glavni obravnavi, in sicer naj tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3.Toženka v odgovoru na tožbo tožbene očitke obrazloženo zavrača. Navaja, da Pravilnik v nobeni od svojih določb ne opredeljuje načina vrednotenja kandidatovega strokovnega znanja pri ustnem razgovoru. V 5. členu določa zgolj to, da lahko kandidat na ustnem razgovoru doseže največ 90 točk. Članice komisije posledično kandidatovega strokovnega znanja v mnenju in zapisniku o opravljenem izbirnem postopku niso razčlenile in vrednotile po posameznih vprašanjih oziroma odgovorih, temveč so, upoštevajoč odgovore kandidatov na zastavljena vprašanja, povsem v skladu z določbami Pravilnika podale le skupno število točk, pri čemer je vsaka članica komisije lahko kandidatu podelila največ 30 možnih točk, kar je bilo kandidatom pojasnjeno pred začetkom ustnega razgovora. Navedeno izhaja iz zapisnika o opravljenem ustnem razgovoru s tožnico z dne 29. 8. 2023, ki je tudi priloga mnenja o izpolnjevanju pogojev iz drugega odstavka 10.a člena ZN, ki ga člani komisije predložijo ministru. Pravilnost navedenega postopanja komisije potrjuje tudi sodna praksa. Tako na primer iz sklepa Vrhovnega sodišča I Up 139/2023 z dne 29. 6. 2023 izhaja, da ZN in Pravilnik komisiji ne nalagata, naj pri vsakem vprašanju določi najvišje možno število točk in točkuje vsak odgovor posebej, niti da naj sprejme podrobnejšo metodologijo ocenjevanja s tako vsebino in jo predstavi kandidatom pred začetkom razgovorov, njeno uporabo pa dokumentira v zapisniku ali v drugače poimenovani listini, ki jo sestavi za namen prikaza vsebine in načina izvedbe izbirnega postopka. Primernost take ureditve pa ni vprašanje zakonitosti izvedenega izbirnega postopka. Iz obrazložitve navedenega sklepa Vrhovnega sodišča tudi izhaja, da je vprašanje, ali se bo točkoval vsak odgovor posebej in bo zaradi tega treba določiti tudi najvišje število točk, ki ga je možno prejeti za posamičen odgovor, stvar načina ocenjevanja. Čim pa komisija ni dolžna posebej izdelati in kandidatom predstaviti podrobnejše metodologije ocenjevanja, je s tem v nasprotju zahteva, da mora v zapisniku navesti število prejetih točk pri posameznem vprašanju (enako tudi sklepa Vrhovnega sodišča I Up 120/2023 z dne 5. 7. 2023 in I Up 83/2023 z dne 15. 6. 2023). Toženka še dodaja, da je sodišče pristojno le za presojo zakonitosti izdanega akta, ne pa za presojo primernosti ocene izbirne komisije in ustreznosti izbire ministra. Ocenjevanje kot strokovno opravilo in subjektivno vrednotenje doseženega znanja s strani članov komisije ni predmet upravnega spora (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 1354/2006 z dne 10. 10. 2006). Tudi novejša sodna praksa (sklep Vrhovnega sodišča I Up 139/2023 z dne 29. 6. 2023) stoji na stališču, da ocenjevanje kot strokovno opravilo in subjektivno vrednotenje znanja kandidatov, ki ga opravijo člani komisije, ne more biti predmet upravnega spora zoper odločbo o imenovanju notarja. Pristojnosti za vsebinsko kontrolo pravilnosti vrednotenja kriterijev in s tem pravilnosti ocene doseženih rezultatov strokovne usposobljenosti, ki jo je sprejela komisija, nima niti minister. Toženka še dodaja, ob tem ko se sklicuje na omenjeni sklep Vrhovnega sodišča, da je v okviru presoje zakonitosti izdane odločbe izključeno preverjanje pravilnosti uporabe predpisanih meril tudi v smislu uporabljenega standarda strogosti ocenjevanja danih ustnih odgovorov na postavljena vprašanja, saj je ta strogost odvisna od standardov ocenjevalcev glede zahtev pričakovane kvalitete znanja kandidatov; ker gre za imanentno strokovno vprašanje na področju vrednotenja znanja, navedeno ne more biti predmet pravne in s tem sodne obravnave.

Na tožbeni očitek, da izbirna komisija ni pravilno ugotovila in ocenila praktičnih izkušenj in veščin po 6. in 7. členu Pravilnika, toženka odgovarja, da so bile tožničine praktične izkušnje in veščine vrednotene pravilno ter navedeno argumentira.

Toženka zavrača tudi tožbeno navedbo, da odločba ni ustrezno obrazložena. V zvezi s tožbenim očitkom, da toženka izpodbijane odločitve ne bi smela temeljiti na mnenju Notarske zbornice Slovenije, pa toženka navaja, da odločba na tem mnenju ni temeljila, saj za ministra mnenje ni zavezujoče. Toženka zaključno navaja, da meni, da je v postopku v celoti ravnala skladno z relevantnimi določbami ZN in Pravilnika, ter z uveljavljeno sodno prakso s področja imenovanja notarjev in zato sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. V dokazne namene se sklicuje na listine upravnega spisa v zadevi.

Na tožbo je odgovorila tudi izbrana kandidatka kot stranka z interesom. V odgovoru v celoti prereka vse navedbe tožnice iz tožbe, predlaga zavrnitev tožbe ter zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Stranka z interesom vztraja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Ne strinja se, da bi bila izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena. Zavrača tožbene očitke, da je komisija postopala arbitrarno in nezakonito. Opozarja tudi na prekluzijo tožbenih trditev, saj bi tožnica zatrjevane pomanjkljivosti metode vrednotenja znanja kandidatov na ustnem razgovoru lahko grajala že na zapisnik. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča: sodne odločbe I Up 139/2023, I Up 83/2023 in I Up 120/2023. Glede tožničinega očitka upoštevanja predhodnega mnenja Notarske zbornice Slovenije stranka z interesom navaja, da je po zakonu mnenje nezavezujoče. Tožnici ne pritrjuje, da bi prišlo do napak pri točkovanju po merilu ocenjevanja praktičnih izkušenj in veščin.

V dokazne namene se stranka sklicuje na izpodbijano odločbo, predlaga vpogled v upravni spis v zadevi, sklicuje se na mnenje komisije z zapisniki in mnenje Notarske zbornice Slovenije in predlaga tožničino zaslišanje.

5.V naknadni pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 8. 11. 2023, tožnica prereka navedbe toženke in stranke z interesom iz njunih odgovorov na tožbo. Vztraja, da je izpodbijana odločba neustrezno obrazložena. Vztraja tudi, da je Pravilnik v nasprotju z zakonom, in sicer z zakonskim pogojem iz 5. točke prvega odstavka 8. člena ZN. Meni, da je nedopustno, da je članicam strokovne komisije po 10.a členu ZN prepuščeno ocenjevanje po nedoločnih in neobjektivnih kriterijih, nato pa tudi vodenje postopka za izdajo izpodbijane odločbe, saj je članica komisije C. C. na odločbi navedena kot oseba, ki je vodila postopek. Meni, da ne drži navedba toženke, da odločba ni oprta na mnenje Notarske zbornice Slovenije, saj nasprotno izhaja iz odločbe. Vztraja, da so bile nepravilno vrednotene njene praktične izkušnje. Navaja, da ustni razgovor ni potekal v skladu z drugim odstavkom 5. člena Pravilnika. Ni bila upoštevana sodna praksa (npr. sodba Vrhovnega sodišča I Up 215/2021 z dne 1. 10. 2021), po kateri v vsakokratnem izbirnem postopku ni dopuščeno arbitrarno odločanje o tem, katera merila bodo uporabljena pri presoji kandidatove strokovnosti. Izpodbijana odločba predstavlja kršitev pravic tožnice iz tretjega odstavka 49. člena Ustave in 22. člena Ustave.

Tožnica v nadaljevanju navaja, da je izpodbijana odločba toženke nezakonita tudi zaradi dvojnega nastopanja C. C., torej kot predsednice komisije za izvedbo izbirnega postopka in uradne osebe, ki je vodila postopek za izdajo izpodbijane odločbe. Postopek izbire notarja je po ZN in Pravilniku dvofazen, v obravnavani zadevi pa se je postopek nedopustno skoncentriral v rokah ene osebe. Situacija je analogna situaciji iz prvega odstavka 35. člena ZUP. C. C. bi zato morala biti skladno s 35. in 37. členom ZUP izločena iz postopka; ker ni bila, je bila storjena bistvena kršitev pravil postopka po 6. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Tožnica dalje navaja, da se toženka ne bi mogla sklicevati na sklep Vrhovnega sodišča I Up 139/2023 z dne 29. 6. 2023. Meni, da postopek ocenjevanja strokovnega znanja ni potekal pravilno, kajti tožnica je na vsa zastavljena vprašanja odgovorila celovito in pravilno ter bi morala prejeti vse možne točke. Na koncu ustnega razgovora tožnici tudi ni bila predstavljena ocena in tako tudi ni mogla ugovarjati takoj. Ocena strokovnega znanja pa ne pri tožnici ne pri izbrani kandidatki tudi ni ustrezno obrazložena ter je ni mogoče preizkusiti.

Tožnica še dodaja, da je toženka nepravilno uporabila tudi 7. člen Pravilnika. Če je menila, da predložena dokazila ne zadostujejo, bi tožnico morala pozvati k dopolnitvi, pa je ni.

Tožnica se sklicuje na dokazne predloge kot že v tožbi, dodatno podaja dokazni predlog za vpogled v sklep toženke z dne 12. 7. 2023, ponovno predlaga svoje zaslišanje.

V pripravljalni vlogi z dne 13. 11. 2023 toženka odgovarja na navedbe tožnice v 1. pripravljalni vlogi. Navaja, da se sodba I Up 215/2021, na katero se sklicuje tožnica, opira še na pravilnik, ki ga je leta 2023 zamenjal Pravilnik, na podlagi katerega je bil objavljen predmetni razpis. V zvezi z navedbami tožnice o neustrezni obrazložitvi izpodbijane odločbe se toženka sklicuje na stališča v sodbah kot v odgovoru na tožbo. Kot neutemeljene zavrača navedbe tožnice, ki se nanašajo na merila ocenjevanja in vrednotenje tožničinih praktičnih izkušenj in veščin. Enako zavrača kot neutemeljene tožničine navedbe, da se odločitev opira na mnenje Notarske zbornice Slovenije ter naj sodišče začne postopek za presojo ustavnosti in zakonitosti pred Ustavnim sodiščem. Glede tožničinih navedb o nedopustnosti nastopanja C. C. v dveh nezdružljivih vlogah pa toženke meni, da je tožnica z njimi prekludirana, podrejeno pa meni, da kolizije interesov ni bilo.

V pripravljalni vlogi z dne 13. 11. 2023 tudi stranka z interesom odgovarja na navedbe tožnice v 1. pripravljalni vlogi. Kot neutemeljene zavrača navedbe tožnice, ki se nanašajo na ocenjevanje strokovnega znanja kandidatov in nezakonitost Pravilnika ter vodenje ustnega razgovora. Za tožničine navedbe, da je C. C. nedopustno nastopala v dvojni vlogi, pa meni, da je tožnica z njimi prekludirana, sicer pa da tudi gre za neutemeljene navedbe.

Tožnica je na dan naroka, 14. 11. 2023, dve uri pred narokom, poslala sodišču še 2. pripravljalno vlogo, glede katere pa je sodišče na naroku sklenilo, da je ne dopusti, ker je v nasprotju z dopisi sodišča strankam postopka I U 1460/2023-37, 38,39 z dne 8. 11. 2023 (l. št. 101, 102, 103), da se pred narokom dopustita le še odgovora toženke in stranke z interesom na 1. pripravljalno vlogo tožnice ter nobena druga pisna vloga več. Na naroku je sicer izrecno bila dana možnost tožnici, da v svoji besedi vsebino pripravljalne vloge kratko povzame (l. št. 125 sodnega spisa).

Odločanje po sodnici posameznici

Sodišče je v zadevi odločalo po sodnici posameznici na podlagi prvega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Dokazni postopek

Sodišče je 14. 11. 2023 izvedlo javno glavno obravnavo. Na njej je izvedlo naslednje dokaze: vpogled v izpodbijano odločbo z dne 15. 9. 2023 (priloga A1, A3, A4), mnenje Notarske zbornice Slovenije z dne 31. 8. 2023 (priloga A5), mnenje komisije o izpolnjevanju pogojev iz drugega odstavka 10.a člena ZN (priloga A6), zapisnik komisije o opravljenem, izbirnem postopku z dne 5. 9. 2023 (priloga A7), zapisnik o opravljenem ustnem razgovoru s kandidatko A. A. z dne 29. 8. 2023 (priloga A8), zapisnik o opravljenem ustnerm razgovoru s tožnico (priloga A9), vpogled v ostale listine upravnega spisa v zadevi, vpogled v spletno stran toženke s seznamom pooblaščenih oseb. Izvedlo je tudi zaslišanje tožnice o tem, kako je potekal razgovor pred komisijo, kaj ji je komisija povedala in glede njene trditve, da ji komisija ni predstavila kriterijev ocenjevanja. Izvedlo je tudi zaslišanje stranke z interesom glede vprašanj, ki jih je prejela na ustnem razgovoru.

Sodišče pa je zavrnilo dokazni predlog tožnice za svoje zaslišanje, s katerim bi potrdila svoje trditve o tem: - da je na ustnem razgovoru podala pravilne in celovite odgovore na vsa zastavljena vprašanja, - da postopek izbire ni bil transparenten, pravilen in zakonit, - da ocena ni bila obrazložena, - da je bila komisija očitno pristranska in neobjektivna, saj ta vprašanja po mnenju sodišča ne morejo biti predmet obravnave v upravnem sporu in so torej nerelevantna. Namreč sodišče je zavzelo stališče, kot sicer izhaja tudi iz sodnih odločb Vrhovnega sodišča I Up 139/2023 z dne 29. 6. 2023, I Up 120/2023 z dne 5. 7. 2023 in I Up 83/2023 z dne 15. 6. 2023, da ocenjevanje kot strokovno opravilo in subjektivno vrednotenje znanja kandidatov, ki ga opravijo člani komisije, ne more biti predmet upravnega spora zoper odločbo o imenovanju notarja. Prav tako je sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožnice "o vsem, kar je navedla v tožbi in pripravljalni vlogi, zlasti glede vseh ugovorov zoper izpodbijano odločbo, ki jih je podala v tožbi in pripravljalnih vlogah

K I. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločba toženke, s katero je odločila, da se za notarko na prosto notarsko mesto s sedežem v B. imenuje A. A.

Tožnica kot neizbrana kandidatka v tem upravnem sporu uveljavlja številne ugovore. Ugovore je mogoče razdeliti v nekaj sklopov: (1) da "merila vrednotenja in kriteriji ocenjevanja" strokovnega znanja kandidatov niso bili vnaprej določeni, (2) da je izpodbijana odločba neustrezno obrazložena, ker iz nje ni razvidno, katera "merila vrednotenja in kriterije ocenjevanja" strokovnega znanja kandidatov ter kako je komisija uporabila, (3) da ustni razgovor ni potekal pravilno, (4) da je Pravilnik nezakonit, (5) da izpodbijana odločba temelji na mnenju Notarske zbornice, (6) da je strokovna komisija nepravilno ocenila tožničine praktične izkušnje in veščine, (7) da bi članica strokovne komisije C. C. morala biti kot uradna oseba iz postopka za izdajo odločbe izločena.

ZN določa pogoje za imenovanje notarjev in postopek njihovega imenovanja v 8., 10. in 10.a členu. V 8. členu so predpisani pogoji za imenovanje notarja, v 10. členu je določena pristojnost ministra za pravosodje, da na prosto notarsko mesto imenuje notarja ter da pred imenovanjem mora pridobiti mnenje Notarske zbornice Slovenije, ki pa zanj ni zavezujoče. V 10.a členu ZN pa je določeno, da minister opravi izbiro izmed kandidatov, ki izpolnjujejo zakonske pogoje za imenovanje ter po izvedenem izbirnem postopku, v katerem strokovna komisija, ki jo imenuje minister, preveri strokovno usposobljenost kandidatov ter izpolnjevanje pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena tega zakona, iz dokumentacije, ki jo predloži kandidat, in s pisnim preizkusom ali ustnim razgovorom, pri čemer se kot kriteriji upoštevajo kandidatovo strokovno znanje, njegove izkušnje in veščine, postopek in merila za ugotavljanje strokovne usposobljenosti pa določa Pravilnik. Pravilnik določa, da način preverjanja kandidatovega znanja, ali s pisnim preizkusom ali ustnim razgovorom, določi komisija in je za vse kandidate, prijavljene na razpis za isto prosto notarsko mesto, enak (2. člen), področja, s katerih se preverja znanje pri pisnem preizkusu ali ustnem razgovoru (3. člen), da pisni preizkus ali ustni razgovor traja največ 60 minut (4. člen), da ustni razgovor poteka tako, da komisija kandidatu postavi vprašanja iz nabora vprašanj, ki je vnaprej pripravljen in za vse kandidate, prijavljene na razpis za isto prosto notarsko mesto, enak, ter da na pisnem preizkusu ali ustnem razgovoru lahko kandidat doseže največ 90 točk (5. člen), in še, kako se vrednotijo kandidatove izkušnje (6. člen) in kandidatove veščine (7. člen). Navedeni normativni okvir je namenjen zagotovitvi tako strokovnosti izvajanja notariata kot javne službe kot zagotovitvi enake dostopnosti navedenih mest vsem pod enakimi pogoji. S tem pa je v bistvenem zamejen tudi krog relevantnih ugovorov, ki jih neizbrani kandidat lahko uveljavlja zoper odločitev o imenovanju drugega kandidata za notarja.

O ugovorih, da "merila vrednotenja in kriteriji ocenjevanja" strokovnega znanja kandidatov niso bili vnaprej določeni

O merilih vrednotenja strokovnega znanja in kriterijih ocenjevanja strokovnega znanja ZN in Pravilnik, kot je razvidno že iz povzete normativne ureditve, posebnih določb nimata. ZN in Pravilnik tudi ne nalagata komisiji, naj sprejme podrobnejšo metodologijo ocenjevanja, jo predstavi kandidatom pred pričetkom razgovorov in njeno uporabo dokumentira v listini, ki jo sestavi za namen prikaza vsebine in načina izvedbe izbirnega postopka. Ocenjevanje je strokovno opravilo in subjektivno vrednotenje znanja kandidatov, ki ga opravijo člani komisije, zato ne more biti predmet upravnega spora zoper odločbo o imenovanju notarja. Ocena je izraz osebnega vrednotenja ocenjevalca kandidatove strokovnosti na podlagi meril ocenjevanja in vprašanje pravilnosti ocene ne more biti predmet presoje v upravnem sporu. ZN in Pravilnik pa komisiji tudi ne nalagata, naj pri vsakem vprašanju določi najvišje možno število točk in točkuje vsak odgovor posebej. Glede na to sodišče kot neutemeljene zavrača ugovore tožnice, podane v smeri, da "merila vrednotenja in kriteriji ocenjevanja" strokovnega znanja kandidatov v postopku preverjanja njihove strokovne usposobljenosti niso bili vnaprej določeni ter da je bilo ocenjevanje znanja brez ustreznih vnaprej določenih kriterijev ocenjevanja na podlagi pavšalne metodologije komisije arbitrarno in je s tem poseženo v tožničino pravico do ustreznega sodnega varstva ter vzbuja dvom v poštenost, objektivnost in neodvisnost. Iz istih razlogov sodišče kot neutemeljene zavrača navedbe tožnice, da bi postopek ocenjevanja moral biti tak, da bi bilo jasno, kaj komisija upošteva v okviru svojega preverjanja strokovnega znanja kandidata, kako vrednoti odgovore na postavljena vprašanja ter preko tega ugotavlja večjo ali manjšo strokovno usposobljenost kandidatov, ter da je bila s strani članic strokovne komisije C. C. in D. D. ocenjevana arbitrarno, saj je na vsa vprašanja celovito in pravilno odgovorila, prejela pa ni vseh možnih točk. Tožničino sklicevanje na sodbo I Up 215/2021 z dne 15. 12. 2021 je ob tem neutemeljeno, saj navedena sodba temelji na drugi normativni podlagi, ki tedaj še ni obsegala podzakonske ureditve meril in načina preverjanja strokovne usposobljenosti kandidatov za notarja.

O ugovorih, da je izpodbijana odločba neustrezno obrazložena, ker iz nje ni razvidno, katera "merila vrednotenja in kriterije ocenjevanja" strokovnega znanja kandidatov ter kako je komisija uporabila

Tožnica ugovarja, da je izpodbijana odločba neustrezno obrazložena ter njene zakonitosti zato ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ker iz odločbe ni razvidno, katera "merila vrednotenja in kriterije ocenjevanja" strokovnega znanja kandidatov ter kako je komisija uporabila, in kako so bili točkovani posamezni odgovori tožnice ipd..

Ob stališču sodišča, da niso utemeljeni tožbeni ugovori, da "merila vrednotenja in kriteriji ocenjevanja" strokovnega znanja kandidatov v postopku preverjanja njihove strokovne usposobljenosti niso bili vnaprej določeni in da je ocenjevanje strokovno opravilo ter zato subjektivno vrednotenje znanja kandidatov, ki ga opravijo člani komisije, ne more biti predmet upravnega spora zoper odločbo o imenovanju notarja, po presoji sodišča tožnica tudi ne more uspeti z vsebinsko povezanim ugovorom, da odločba v tem pogledu ni ustrezno obrazložena, in da tožnici zato ni zagotovljeno učinkovito sodno varstvo.

Glede ugovorov, da ustni razgovor ni potekal pravilno

Drugi odstavek 5. člena Pravilnika določa, da ustni razgovor poteka tako, da komisija kandidatu postavi vprašanja iz nabora vprašanj, ki je vnaprej pripravljen in za vse kandidate, prijavljene na razpis za isto prosto notarsko mesto, enak, ter da na ustnem razgovoru lahko kandidat doseže največ 90 točk. V 3. členu Pravilnika je določeno, s katerih področij se preverja znanje. Predsednica komisije pa je, pred začetkom ustnih razgovorov, tako tožnici kot izbrani kandidatki, povedala še, da kolikor vsaka kandidatka na vsa vprašanja posamezne članice v celoti pravilno odgovori, lahko s strani vsake posamezne članice prejme skupno največ 30 točk, pri čemer se za prejem vseh možnih točk od kandidatke pričakuje celovit odgovor, za dosego katerega lahko članice komisije kandidatki v okviru zastavljenega vprašanja zastavijo tudi eno ali več podvprašanj. Tožnica ugovarja, da bi glede na dikcijo določbe drugega odstavka 5. člena Pravilnika vprašanja morala postavljati komisija ne pa posamezne članice, ki so tudi imele različno število vprašanj in različne kriterije ocenjevanja, pri čemer so ocenjevale vsaka zgolj odgovore na lastna vprašanja, iz zapisnika o ustnem razgovoru pa je razvidno, da niso imele usklajenih meril in kriterijev ocenjevanja. Sodišče presoja ugovore kot neutemeljene. Logično je, da vprašanja lahko postavljajo samo posamezni člani komisije. Pravilnik članov komisije tudi ne omejuje v tem smislu, da bi določal, da ne more postavljati vsak član svojih vprašanj, da število vprašanj med člani komisije ne more biti različno ter da morajo člani imeti (sprejeti) usklajene kriterije ocenjevanja. Poleg tega spisna dokumentacija upravnih spisov, vpogledana v dokaznem postopku, izkazuje, da sta tako tožnica kot izbrana kandidatka opravljali ustni razgovor istega dne (29. 8. 2023) pred komisijo enake personalne sestave, ter da je vsaka od njiju od posamezne članice komisije prejela enaka vprašanja. Zato sodišče kot neutemeljene zavrača navedbe tožnice, podane v smeri, da so bili kandidati neenako obravnavani in da ni bila spoštovana pravica kandidatov do enake dostopnosti do prostega notarskega mesta. Tožnica tudi neutemeljeno, brez podlage, ugovarja, da postopek na ustnem razgovoru ni potekal pravilno oziroma v skladu z drugim odstavkom 5. člena Pravilnika. Ugovor, da bi se merila za preveritev kvalifikacij kandidatov morala nanašati na vidike, izhajajoče iz zahtev, ki temeljijo v značilnosti opravljanja notariata kot javne službe, pa je ugovor, podan na splošni ravni ter ga vsebinsko ni mogoče presoditi. Če je tožnica menila, pa to iz njenih navedb ne izhaja, da se vprašanja na ustnem razgovoru niso nanašala na "področje dela" notariata, bi morala to določno navesti, da bi bilo lahko to vprašanje ob uporabi določb 3. člena Pravilnika, ki določa področja, s katerih znanje se preverja, predmet obravnave v dokaznem postopku.

O tem, kako je potekal razgovor pred strokovno komisijo, je bila tožnica na njen predlog tudi zaslišana. Izpovedala je, da se je razgovor pričel tako, kot sicer izhaja iz uvodnega dela zapisnika, in da ji je bilo povedano, da se bodo vprašanja zapisovala v zapisnik, vendar se sproti diktirala niso, zapisnik na koncu razgovora ni bil prebran, niti ga prisotni niso podpisali, niti ga tožnica ni prejela; ker je na vprašanja odgovarjala hitro in neposredno, ni vedela izpovedati, ali so vprašanja, navedene v zapisniku o razgovoru tista, ki jih je prejela. Izpovedovala je dalje, da ni bila seznanjena s kriteriji ocenjevanja, ki bi po njenem mnenju morali biti določeni tako, da bi bilo jasno, kaj in kdaj se šteje za celovit odgovor in kaj za necelovit odgovor, ter da na koncu ni bila seznanjena ne s točkami, ki jih je dosegla pri posamezni članici komisije in ne s točkami, ki jih je dosegla skupaj. Z izpovedanim je tožnica v bistvu dokazovala, kar niti ni sporno. Tožničine ugovore, povezane z izpovedanim, je sodišče že presodilo kot neutemeljene v predhodnih točkah obrazložitve te sodbe. Kolikor pa je v zvezi z zastavljenimi vprašanji tožnica izpovedala, da ne ve, ali je prejela vprašanja, ki so navedena v zapisniku z dne 29. 8. 2023, ali druga, pa ob tem, ko je po mnenju sodišča zapisnik voden korektno

21.Tožnica je s svojimi izpovedbami želela dokazovati tudi, da je na vprašanja članic strokovne komisije C. C. in D. D. podala pravilne in celovite odgovore ter da je bila nepošteno ocenjena, ker ni dosegla vseh možnih točk. Vendar takih vprašanj sodišče ni dopustilo, saj kot že navedeno v predhodnih točkah obrazložitve te sodbe, je (tudi po stališču Vrhovnega sodišča) ocenjevanje strokovno opravilo ter subjektivno vrednotenje znanja kandidatov, ki ga opravijo člani komisije, zato ne more biti predmet upravnega spora zoper odločbo o imenovanju notarja.

22.Glede na to zavrnitev dokaznih predlogov tožnice za zaslišanje, kot je opisano v predhodnih točkah te sodbe, ne predstavlja kršitve tožnici pravice do izjave v postopku iz 22. člena Ustave. Sodišče tako zavrača njene navedbe, da dokazni postopek z zaslišanjem tožnice ni bil izveden v celoti, ker ji sodišče ni dovolilo, da bi izpovedala o vseh ugovorih in navedbah, ki jih je podala v tožbi in pripravljalnih vlogah.

(4) Glede ugovora, da je Pravilnik nezakonit

24.Tožnica (sicer) med drugim zatrjuje tudi, da je Pravilnik nezakonit, ker ne vsebuje ustrezne metodologije vrednotenja in kriterijev ocenjevanja, kar pa bi po njenem mnenju moral, da bi bilo objektivno preverljivo vrednotenje strokovnega znanja kandidatov, kot to velja glede vrednotenja praktičnih izkušenj in veščin kandidatov po 6. in 7. členu Pravilnika, in da je Pravilnik v nasprotju z zakonskim pogojem iz 5. točke prvega odstavka 8. člena ZN. Po mnenju sodišča Pravilnik iz razloga, ker ne vsebuje ustrezne metodologije vrednotenja in kriterijev ocenjevanja znanja, ni nezakonit. ZN ne nalaga, da se v podzakonskem aktu določi metodologija vrednotenja in kriteriji ocenjevanja znanja. Pravilnik določa področja, s katerih strokovno znanje se preverja in ocenjuje (3. člen), in določa še, da kandidat na preverjanju strokovnega znanja lahko doseže največ 90 točk, izvedba preverjanja in ocenjevanja znanja v preostalem pa je - kot strokovno opravilo - prepuščena strokovni komisiji, ki jo imenuje minister (tretji odstavek 10.a člena), ter izvzeta iz normativnega urejanja. Po mnenju sodišča bi tudi bilo povsem nerazumno z normativno ureditvijo, ki bi posegla na področje vrednotenja strokovnega znanja, zagotavljati sodno varstvo v upravnem sporu preizkusu pravilnosti ocenjevanja strokovnega znanja po posameznih vprašanjih in posameznih članih strokovne komisije.

25.Kolikor tožnica temelji svoj ugovor na primerjavi s kriterijema praktičnih izkušenj in veščin, za katera pa Pravilnik merila za vrednotenje določa v 6. in 7. členu, pa sodišče odgovarja, da v tem pogledu navedenih kriterijev za preverjanje strokovne usposobljenosti kandidatov med seboj ni mogoče primerjati. Praktične izkušnje in veščine se namreč vrednotijo na podlagi predloženih listinskih dokazil kandidatov in podatkov v njih, torej na podlagi dejstev. Ugotavljanje strokovne usposobljenosti po kriteriju strokovnega znanja pa terja osebno vrednotenje pokazanega znanja kandidata s strani posameznega izpraševalca, ki (pokazano znanje) torej ni merljivo na enak način kot listinsko izkazana leta delovnih izkušenj oziroma listinsko izkazana pridobitev določenih veščin.

26.Da bi bil Pravilnik v nasprotju z zakonskim pogojem iz 5. točke prvega odstavka 8. člena ZN, pa se sodišče s tožnico tudi ne strinja. V 5. točki prvega odstavka 8. člena ZN je določeno kot pogoj za imenovanje notarja, da ima pet let praktičnih izkušenj po opravljenem pravniškem državnem izpitu, od tega najmanj eno leto pri notarju, na sodišču, pri odvetniku, na državnem tožilstvu ali pri državnem odvetništvu. Pravilnik pa določa, da je mogoče na podlagi (kriterija) praktičnih izkušenj na pravniških delih pridobiti skupno največ 15 točk (četrti odstavek 6. člena), ob tem ko na podlagi preverjanja znanja kandidat lahko doseže največ 90 točk (tretji odstavek 5. člena). Tožnica ob sklicevanju na razlogovanje sodne prakse Vrhovnega sodišča, da je večja izkušenost kandidata ena od okoliščin, ki kaže na njegovo večjo strokovno usposobljenost, izpostavlja, da navedena določitev največjega možnega števila točk pri preizkusu znanja 90 v primerjavi z največjim možnim številom točk za praktične izkušnje 15, ne sledi razlogovanju Vrhovnega sodišča. Taka normativna ureditev namreč omogoča tudi kandidatu z nizkim številom let praktičnih izkušenj na pravniških delih, in če je zelo uspešen pri preverjanju znanja, da izkaže boljšo strokovno usposobljenost kot kandidat, ki ima več let praktičnih izkušenj, pa ni zelo uspešen pri preverjanju znanja. Sodišče ne meni, da bi šlo za nezakonitost Pravilnika, saj ZN podzakonskega urejanja ne omejuje v tem pogledu, da kriteriju strokovnega znanja ne bi mogel biti dodeljen največji pomen v okviru ugotavljanja strokovne usposobljenosti kandidata, niti proti taki ureditvi kot neprimerni ne govorijo kakšni stvarni razlogi v javnem interesu.

Sodišče pa še dodaja, da tudi če bi menilo, da je Pravilnik v določenem delu nezakonit ali v neskladju z Ustavo, ne bi moglo predlagati postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti tega dela Pravilnika, kajti v takem primeru sodišče ob uporabi instituta exceptio illegalis pri sojenju zgolj ne bi moglo uporabiti nezakonite ali protiustavne določbe Pravilnika (125. člen Ustave), postopka pred Ustavnim sodiščem pa ne bi moglo začeti, saj tako ravna le v primeru, kadar glede zakona meni, da je protiustaven (prvi odstavek 23. člena Zakona o ustavnem sodišču).

(5) O ugovoru, da izpodbijana odločba temelji na mnenju Notarske zbornice

28.Tožnica zatrjuje tudi, da toženka ne bi smela temeljiti svoje odločbe na mnenju Notarske zbornice, ki daje prednost pri izbiri izbrani kandidatki pred vsemi drugimi prijavljenimi kandidati zato, ker ta (že) opravlja delo notarske pomočnice/namestnice, medtem ko ostali prijavljeni kandidati te možnosti nimajo. Meni, da gre zato za neenakopravno obravnavo kandidatov glede na osebne okoliščine oziroma zaposlitev, kar predstavlja kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave, pa tudi 49. člena Ustave.

29.Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je ministrica na podlagi ocene strokovne usposobljenosti prijavljenih kandidatov, kot ta izhaja iz mnenja komisije z dne 5. 9. 2023, po seznanitvi z mnenjem Notarske zbornice Slovenije z dne 31. 8. 2023 ter skladno s sodbo I Up 179/2018 z dne 24. 10. 2018 kot najprimernejšo kandidatko za imenovanje na prosto notarsko mesto s sedežem v B. izbrala kandidatko A. A.

30.Iz nadaljnje obrazložitve pa jasno izhaja, da odločitev v izpodbijani odločbi temelji na mnenju komisije o izpolnjevanju pogojev iz drugega odstavka 10.a člena ZN z dne 5. 9. 2023, v katerem je navedeno, kolikšno število točk so dosegli kandidati v izbirnem postopku za preveritev njihove strokovne usposobljenosti, in sicer največ (kasneje izbrana kandidatka) A. A., 91,75, za njo pa tožnica z 82,25 točkami, in upoštevanju tudi razlogovanja Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 179/2018 z dne 24. 10. 2018, ki izpostavlja pomen največje strokovnosti izbranega kandidata oziroma pretenzijo po izbiri strokovno najprimernejšega kandidata. Glede na to, da je bila izbrana kandidatka, ki je v postopku preveritve strokovne usposobljenosti dosegla najvišje število točk, in se torej izkazala za strokovno najprimernejšo kandidatko, je brez podlage in brez logike zatrjevanje tožnice, da odločitev o izbiri temelji na mnenju Notarske zbornice Slovenije z dne 31. 8. 2023. Minister pred imenovanjem notarja mora pridobiti mnenje Notarske zbornice Slovenije o prijavljenih, zato je bilo mnenje pridobljeno tudi v obravnavani zadevi, in v postopku se je ministrica z njim seznanila, kot iz odločbe tudi izhaja. Vendar pa ZN izrecno določa, odločba pa povzema, da mnenje za ministra ni zavezujoče (prvi odstavek 10. člena) in iz odločbe tudi ne izhaja, da bi bilo to mnenje odločilno za izbiro. Glede na povedano sodišče zavrača kot neutemeljene tožbene navedbe, da je toženka z izbiro kandidatke A. A. 14., 22., 23. in 49. člen Ustave.

(6) O ugovoru, da je strokovna komisija nepravilno ocenila tožničine praktične izkušnje in veščine

31.Tudi ugovor tožnice, da je komisija nepravilno ocenila njene praktične izkušnje na pravniških delih in ji nepravilno dodelila 10 namesto 11 točk, sodišče presoja kot neutemeljen. Kot izhaja iz spisne dokumentacije in odgovora toženke na tožbo, ki se na to dokumentacijo sklicuje, je strokovna komisija kot praktične izkušnje tožnice na pravniških delih upoštevala obdobje do dneva objave predmetnega razpisa za prosto notarsko mesto v Uradnem listu RS, št. 21 z dne 17. 2. 2023, in ne do dne 5. 9. 2023, ko je komisija izdelala zapisnik o opravljenem izbirnem postopku. Sodišče sledi razlogovanju toženke, da vrednotenje praktičnih izkušenj ne more biti vezano na čas postopkovnih dejanj strokovne komisije, pač pa ga je logično vezati na dan objave javnega razpisa. Do takrat pa je tožnica dosegla 15 let praktičnih izkušenj ter, upoštevaje peti odstavek 6. člena Pravilnika, pravilno za to pridobila 10 točk.

32.Po presoji sodišča tožnica neutemeljeno ugovarja tudi, da nepravilno niso bila upoštevana dokazila, s katerimi je izkazovala svoje veščine; po njenem mnenju bi na njihovi podlagi morala pridobiti 5 točk, pridobila pa ni nobene. Sodišče tudi v tem primeru sprejema navedbe toženke, saj sledijo dokumentaciji v spisu o udeležbi tožnice na pravniških izobraževanjih, in ki potrjujejo, da tožnica pravilno iz naslova veščin ni pridobila nobene točke. Kot izhaja iz javnega razpisa v spisni dokumentaciji, se veščine dokazujejo (med drugim) s potrdilom o aktivni udeležbi na strokovnih srečanjih s področja prava, enako določa Pravilnik v 7. členu, tožnica pa nobenega takega potrdila ni predložila. Kolikor tožnica v pripravljalni vlogi ugovarja, da iz Pravilnika ne izhaja, da aktivna udeležba pomeni udeležbo na izobraževanjih z aktivnim sodelovanjem, in da bi v primeru, da se določbe Pravilnika razlaga v tem smislu, morala biti pozvana k dopolnitvi dokumentacije, tudi te njene navedbe sodišče presoja kot neutemeljene. Pojem aktivna udeležba je tako jasen, da posebne razlage ne potrebuje, in je tudi splošno uporabljan v povezavi z dokazovanjem udeležbe na organiziranih strokovnih izobraževanjih. Tako da bi tožnica ob skrbnem branju javnega razpisa mogla ugotoviti, da le aktivna udeležba, ne zgolj spremljanje izobraževanja, prinaša točke iz naslova veščin. Če pa je bila pri tem neskrbna ali v zmoti, mora morebitne posledice nositi sama ter ne more toženki očitati, da bi jo morala o dokazovanju veščin poučevati in pozivati k dopolnjevanju dokazil.

(7) O ugovoru, da bi članica strokovne komisije morala biti kot uradna oseba iz postopka za izdajo odločbe izločena

33.Tožnica med drugim ugovarja, da je izpodbijana odločba toženke nezakonita tudi zaradi dvojnega nastopanja C. C. Slednja je nastopala kot predsednica strokovne komisije za izvedbo izbirnega postopka in kot uradna oseba, ki je vodila postopek za izdajo izpodbijane odločbe. Po mnenju tožnice to pomeni, da gre za situacijo, ki je analogna situaciji iz prvega odstavka 35. člena ZUP ter bi C. C. zato morala biti skladno s 35. in 37. členom ZUP izločena iz postopka ter ker ni bila, da je bila v postopku za izdajo izpodbijane odločbe storjena bistvena kršitev pravil postopka po 6. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

34.Tožnica je, kot izhaja iz sodnega spisa, trditveno podlago o tem, da je v postopku za imenovanje notarja bila članica strokovne komisije za preveritev strokovne usposobljenosti kandidatov C. C. hkrati uradna oseba, ki je vodila postopek za izdajo odločbe in da to predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 6. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s 1. točko 35. člena ZUP, podala šele v 1. pripravljalni vlogi, vloženi 8. 11. 2023, to je po izteku prekluzivnega roka za tožbo.

35.S tem je tožnica šele v pripravljalni vlogi, po izteku prekluzivnega roka za tožbo, razširila trditveno podlago z navedbo novega procesnega dejanskega stanja, ki ga je povezala s tožbenim razlogom bistvene kršitve pravil postopka. Ta tožbeni razlog je sicer uveljavljala že v tožbi, vendar ob povsem drugi trditveni podlagi, da je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena ter da se je zato ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

36.Po navedenem predstavlja 1. pripravljalna vloga tožnice v delu, ki vzpostavlja novo trditveno podlago o dvojni vlogi C. C. kot članice strokovne komisije in uradne osebe, ki je sodelovala pri vodenju postopka za izdajo izpodbijane odločbe, v bistvu novo tožbo, vloženo po izteku prekluzivnega roka za vložitev tožbe. Zato je na navedeni trditveni podlagi uveljavljani ugovor bistvene kršitve pravil postopka po 6. točki drugega odstavka 237. člena ZUP nedopusten ter ga sodišče po vsebini ne obravnava.

37.Da je navedeni ugovor tožnice kot uveljavljan prepozno, po izteku prekluzivnega roka za tožbo, nedopusten, sta se v postopku opredelili tudi toženka in stranka z interesom.

38.Tožnica pa je, vprašana na naroku 14. 11. 2023 za obrazložitev, zakaj je podala novo trditveno podlago o dvojni vlogi C. C. šele v pripravljalni vlogi, zaradi česar je z navedbami o kršitvi pravil postopka po 6. točki drugega odstavka 237. člena ZUP prekludirana, odgovarjala, da ni prepozna s predmetnimi navedbami, da te predstavljajo del tožbene vsebine ter da mora sodišče paziti na bistvene kršitve pravil postopka po uradni dolžnosti in da v bistvu gre za uveljavljanje pravilne uporabe materialnega prava. Vendar sodišče vztraja pri svojem stališču o tem, da je tožnica z uveljavljanjem predmetnega ugovora prekludirana. Zavrača pa tudi navedbe tožnice, da gre pri njenih navedbah za uveljavljanje kršitev materialnega prava, saj se tožnica na navedbe materialnih predpisov, ki naj bi bili kršeni, tudi ni sklicevala. Prav tako sodišče zavrača navedbe tožnice, da na pravilno uporabo pravil postopka sodišče pazi po uradni dolžnosti; po uradni dolžnosti pazi sodišče v upravnem sporu le na ničnost (drugi odstavek 37. člena ZUS-1).

Zaključno

39.Zaključno se sodišče med drugim opredeljuje do ugovora tožnice zoper procesno odločitev sodišča na naroku 14. 11. 2023, da se njena 2. pripravljalna vloga ne dopusti. Tožnica jo je vložila v nasprotju z dopisom sodišča z dne 8. 11. 2023, ki je predvidelo v sodnem postopku z določenim rokom za rešitev 30 dni po dve pisni vlogi vsake stranke pred obravnavo zadeve na naroku (tožnica je vložila tožbo in 1. pripravljalno vlogo, toženka in stranka z interesom pa odgovor na tožbo in odgovor na 1. pripravljalno vlogo tožnice), poleg tega je dobila tožnica možnost vsebino vloge kratko povzeti ob časovni omejitvi na 3 minute (vse v skladu z 20. členom ZUS-1), pa tudi sicer je imela možnost na naroku izjaviti se o vsem relevantnem. Tako da sodišče sodi, da z neupoštevanjem tožničine 2. pripravljalne vloge ni bilo poseženo v njeno pravico do izjavljanja oziroma pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

40.Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi navedbe tožnice, podane na naroku 14. 11. 2023, da se je s pristopom na narok 8. 11. 2023 D. D. v svojstvu strokovne pomočnice toženke potrdilo, da je kot članica strokovne komisije delovala neobjektivno in pristransko, kajti v postopku je tako delovala v dvojni vlogi. Predvsem so navedbe nerelevantne, saj dejanje, ki se je zgodilo po izdaji izpodbijane odločbe, na zakonitost odločitve v njej ni moglo vplivati, poleg tega ocenjevanje strokovnega znanja kandidatov s strani članov komisije po že navedenem po mnenju sodišča ni predmet obravnave v upravnem sporu. Gre pa za neutemeljene navedbe tudi zato, ker D. D. na naroku niti ni sodelovala v svojstvu strokovne pomočnice toženke, ampak je spremljala glavno obravnavo kot javnost.

41.Sodišče še dodaja, da četudi pri obravnavi vsakega posameznega ugovora tožnice to ni izrecno izpostavljeno, razvidno pa je iz povzetka bistvenih navedb strank v upravnem sporu, da sta toženka in stranka z interesom obrazloženo prerekali vse navedbe tožnice v tem sodnem postopku, s katerimi je tožnica uveljavljala nepravilnosti v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, da sta se opredeljevali do tožničinih ugovorov, da ji je bilo zaradi nepravilnosti v postopku poseženo v njene ustavne pravice, kot do neutemeljenih, in da sta tudi izpostavili, da je tožnica z navedbami o nedopustnosti nastopanja C. C. v dveh nezdružljivih vlogah, prekludirana.

42.Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka:

43.Kadar sodišče tožbo (med drugim) zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Na tej podlagi je sodišče tožničin stroškovni zahtevek zavrnilo.

K III. točki izreka:

44.Stroškovnemu zahtevku stranke z interesom pa je sodišče ugodilo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške, v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. ZUS-1 namreč ne ureja povrnitve stroškov stranke z interesom, zato se uporabijo določbe ZPP o povrnitvi stroškov stranskemu intervenientu. Stranka z interesom je v postopku nastopala na strani toženke, ki je z obrambo svoje odločbe uspela, zato se ji po načelu uspeha priznajo stroški. Kot potrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP) je sodišče stranki z interesom od priglašenih in določno uveljavljanih priznalo in odmerilo stroške po Odvetniški tarifi: - za odgovor na tožbo 500 točk (tar. št. 34.1), - za pripravljalno vlogo 500 točk (tar. št. 34.2), za zastopanje na naroku 8. 11. 2023 500 točk (tar. št. 34.3), za zastopanje na naroku 14. 11. 2023 500 točk (tar. št. 34.3) + urnina 4 x 50 točk (prvi odstavek 6. člena), kar znese 2200 točk oziroma ob vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena) 1.320,00 EUR, povečano za 2% mat. stroškov (11. člen) pa 1.346,40 EUR, ter povečano še za 22 % DDV, ker je pooblaščenka stranke z interesom zavezanka za DDV, skupaj 1.642,60 EUR. Pri tem sodišče še dodaja, da je bilo sodelovanje stranke z interesom v postopku potrebno, sodišče jo je v sodni postopek pritegnilo na podlagi prvega odstavka 19. člena ZUS-1, njeno sodelovanje v postopku pa je tudi pripomoglo k odločitvi sodišča.

-------------------------------

1To je na dan 1. razpisanega naroka, ki ga je zato sodišče glede na obsežnost pripravljalne vloge in zaradi zagotovitve toženki in stranki z interesom pravice do izjave preložilo na 14. 11. 2023.

2Pri čemer je tožba obsegala 8 strani in 1. pripravljalna vloga tožnice še 14 strani

3To je, da je kandidat vreden javnega zaupanja za opravljanje notariata.

4Pravilnik o merilih za preverjanje strokovne usposobljenosti kandidatov za notarja (Uradni list RS, št. 4/23, z veljavnostjo od 28. 1. 2023)

5Primerjaj, sodba Vrhovnega sodišča I Up 179/2018 z dne 24. 10. 2018, tč. 9

6Tako sklep Vrhovnega sodišča I Up 83/2023 z dne 15. 6. 2023

7Tako sklep Vrhovnega sodišča I Up 120/2023 z dne 5. 7. 2023

8Zapisnik o ustnem razgovoru z dne 29. 8. 2023 s kandidatko A. A. in zapisnik o ustnem razgovoru z dne 29. 8. 2023 s tožnico

9Prav tam.

10Pri čemer sodišče sledi stališčem Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 139/2023 z dne 29. 6. 2023, da je zapisnik o opravljenem ustnem razgovoru komisije s kandidatom zapisnik o dejanju strokovnega organa in ne zapisnik o upravnem dejanju; zapisnik o ustnem razgovoru je le dokazilo glede pravilnosti izvedbe ustnega razgovora in kot tak dokazuje, da so bili vsi kandidati deležni enake obravnave pri ocenjevanju strokovne usposobljenosti.

11Tako Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 267/2018 z dne 5. 9. 2019

12Izpodbijana odločba je bila tožnici vročena, kot izhaja iz (kopije) vročilnice v spisu, 22. 9. 2023. 15-dnevni rok za vložitev tožbe iz 10. člena ZN se je iztekel 16. 10. 2023. Tudi 30 - dnevni rok za tožbo iz 28. člena ZUS-1 se je iztekel 30. 10. 2023, torej pred vložitvijo 1. pripravljalne vloge tožnice 8. 11. 2023.

13Pri tem ni sporno, da predmetnega ugovora ni mogla uveljavljati že v postopku za izdajo izpodbijane odločbe.

14Tožba, ki je vložena prepozno, se po 2. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljena zavrže.

15Narok je trajal 3 ure.

16Kar je razvidno iz zapisnika naroka z dne 8. 11. 2023.

17Tako Vrhovno sodišče, npr. v sklepih I Up 276/2013 z dne 21.11. 2013 in I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015, ob utemeljitvi, da ima stranski intervenient v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-1, torej stranke z interesom

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o notariatu (1994) - ZN - člen 10, 10/1, 10/8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.