Jedro

Ker tožnici v predmetnem postopku navajata, da sta vedeli za darilno pogodbo, dodajata pa, da z določilom 12. člena darilne pogodbe, in sicer da se podarjeno premoženje tožencu všteva v dedni delež, nista bili seznanjeni, nista izkazali, da vštetja darila v dedni delež ne bi mogli zahtevati že v zapuščinskem postopku. Dejstvo, da za določilo 12. člena darilne pogodbe nista vedeli, ne vpliva na njuno pravico zahtevati vštetja daril v zapuščinskem postopku. V skladu z 58. členom ZD ima namreč takšno pravico vsak dedič, in sicer neodvisno od tega, ali je bila ta možnost dogovorjena med zapustnikom in obdarjencem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo spremembo tožbe, nato pa tožbo zavrglo. Tožeči stranki je naložilo plačilo stroškov postopka v višini 1.125,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep se iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožeča stranka s predlogom, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo Zakon o dedovanju (v nadaljevanju: ZD), ko je štelo, da tožnici nimata pravnega interesa za predmetno tožbo. Vračunanja daril zapuščinsko sodišče ne opravi po uradni dolžnosti, zato je predmetna tožba pravilen način uveljavljanja vračunanja daril v dedni delež. V podkrepitev svojih navedb se sklicujeta tudi na odločbo Višjega sodišča v Kopru Cp 1336/99 z dne 6. 6. 2000. Dodajata, da sta za dejstvo, da se dano darilo všteva v delež toženca, izvedeli šele po končanem zapuščinskem postopku. Glede zavrnitve dajatvenega dela tožbenega zahtevka (2. točka) sodišču prve stopnje očitata kršitev 285. člena ZPP, ki sodniku nalaga dolžnost, da s postavljanjem vprašanj in na drug primeren način poskrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva ter da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih. Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, izpodbijana sodba za tožnici pomeni presenečenje in jo je kot tako treba razveljaviti.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravnomočni sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, če jim ni priznana pravica, da lahko uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi. Taka pravica je strankam zapuščinskega postopka dana ob izpolnjevanju pogojev za obnovo postopka (224. člen ZD). Eden od obnovitvenih razlogov je tudi možnost uveljavljanja novih dejstev in dokazov, ki bi pripeljali do ugodnejše rešitve, če bi bili predlagatelju znani že v prejšnjem postopku (10. točka 394. člena ZPP).

6. Na navedeni obnovitveni razlog se sklicujeta tudi tožnici v predmetnem postopku. Ob prejemu tožbe bi moralo prvostopenjsko sodišče preveriti, ali je obnova postopka sploh dovoljena (prvi odstavek 398. člena ZPP), saj mora v skladu z drugim odstavkom 395. člena ZPP predlagatelj izkazati, da dejstev, na katera se sklicuje, brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v zapuščinskem postopku. Ker tožnici v predmetnem postopku navajata, da sta vedeli za darilno pogodbo z dne 18. 8. 1999, s katero je zapustnik na toženo stranko neodplačno prenesel del nepremičnine s parc. št. 227/9, k. o. x, dodajata pa, da z določilom 12. člena darilne pogodbe, in sicer da se podarjeno premoženje tožencu všteva v dedni delež, nista bili seznanjeni, po mnenju pritožbenega sodišča nista izkazali, da vštetja darila v dedni delež ne bi mogli zahtevati že v zapuščinskem postopku. Dejstvo, da za določilo 12. člena darilne pogodbe nista vedeli, ne vpliva na njuno pravico zahtevati vštetja daril v zapuščinskem postopku. V skladu z 58. členom ZD ima takšno pravico vsak dedič, in sicer neodvisno od tega, ali je bila ta možnost dogovorjena med zapustnikom in obdarjencem. Glede na navedeno bi bilo tožbo v predmetnem postopku treba zavreči že iz tega razloga. Razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje za zavrnitev tožbe, so tako nepotrebni; glede oblikovalnega dela tožbenega zahtevka pa tudi nepravilni (dejstvo, da toženec dopušča možnost vštetja darila v dedni delež tožnic ne pomeni, da tožnici nimata pravnega interesa za predmetno tožbo). Ker pa je odločitev sodišča pravilna, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti, sklep sodišča prve stopnje pa (sicer iz drugih razlogov) potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

7. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.