Jedro

V upravnem sporu mora tožnik, ki zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, ves čas postopka izkazovati pravni interes ali pravovarstveno potrebo za vloženo tožbo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev tožbi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi s tožbo izboljšal svoj pravni položaj.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Stroškovna zahtevka tožeče stranke in stranke z interesom, družbe A.d.o.o., ..., se zavrneta.

Obrazložitev

1. Organ prve stopnje je izpodbijanim sklepom, št. 351-736/2017/37 (7022) z dne 30. 3. 2018, zavrnil predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik vložil navedeni predlog zaradi zamude roka za vložitev pritožbe zoper gradbeno dovoljenje, št. 351-736/2017/29 (7022) z dne 3. 1. 2018, izdano družbi A. d.o.o. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja je tožnik nastopal kot stranski udeleženec. Organ prve stopnje je presodil, da tožnik ni verjetno izkazal okoliščin, ki bi opravičevale zamudo roka za pritožbo.

2. Organ druge stopnje je z odločbo, št. 35108-89/2018/4 z dne 21. 6. 2018, kot neutemeljeno zavrnil pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep in še odločil, da se zavrne tudi tožnikova zahteva za povrnitev stroškov pritožbe ter da mora tožnik plačati družbi A. d.o.o. stroške odgovora na pritožbo. Organ druge stopnje je v odločbi med drugim navedel, da ne glede na siceršnjo neutemeljenost pritožbe, iz razpoložljive dokumentacije vendarle ni mogoča ugotovitev, da je tožnik dejansko prejel odločbo – gradbeno dovoljenje, št. 351-736/2017/29 (7022) z dne 3. 1. 2018, prej kot 19. 1. 2018, kot je sam zatrjeval, in da pritožbeni rok zoper to odločbo za tožnika še ni potekel ter bo potrebno odločiti o njegovi pritožbi skladno s pravili postopka.

3. Tožnik v tožbi ugovarja kršitve, do katerih naj bi prišlo v dosedanjem postopku. Med drugim navaja kršitve pravil kontradiktornosti postopka in druge kršitve temeljnih pravic ter kršitve pravil vročanja. Zahteva, naj sodišče opravi glavno obravnavo. Primarno predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep v zvezi z drugostopenjsko odločbo spremeni tako, da se njegovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje v celoti ugodi. Podredno predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep v zvezi z drugostopenjsko odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno obravnavo. V obeh primerih zahteva povračilo stroškov postopka v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

4. Toženka je sodišču poslala spis zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Sodišče je tožbo v okviru predhodnega preizkusa vročilo v odgovor tudi družbama A. d.o.o. in B. d.o.o. kot strankama z interesom. Na tožbo je odgovorila družba A. d.o.o., investitorka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ki prereka tožnikove navedbe in poudarja, da je bila tožniku dana možnost argumentirano nasprotovati predlaganemu objektu, njegove pripombe pa naj bi bile tudi upoštevane. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka.

6. Tožba ni dovoljena.

7. V upravnem sporu mora tožnik, ki zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, ves čas postopka izkazovati pravni interes ali pravovarstveno potrebo za vloženo tožbo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev tožbi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi s tožbo izboljšal svoj pravni položaj.

8. Iz tožnikovih navedb in dokumentacije upravnega spisa izhaja, da je bila v skladu s pojasnili organa druge stopnje v odločbi z dne 21. 6. 2018 tožnikova pritožba zoper odločbo, št. 351-736/2017/29 (7022) z dne 3. 1. 2018, obravnavana kot pravočasna in o njej je organ druge stopnje vsebinsko odločil, saj jo je z odločbo, št. 35108-89/2018/5 z dne 21. 6. 2018, kot neutemeljeno zavrnil. Posledično tožnik v upravnem sporu I U 1696/2018 tudi izpodbija prvostopenjsko odločbo, št. 351-736/2017/29 (7022) z dne 3. 1. 2018, v zvezi z drugostopenjsko odločbo št. 35108-89/2018/5 z dne 21. 6. 2018. 9. To pomeni, da tožnik za vloženo tožbo v tem sporu, v katerem izpodbija sklep, s katerim je organ prve stopnje zavrnil njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamujenim rokom za vložitev navedene pritožbe, glede česar pa je bilo v postopku ugotovljeno, da do zamude roka po presoji organa ni prišlo (saj je bila pritožba že obravnavana kot pravočasna), nima pravnega interesa, saj si z odločitvijo sodišča v tem sporu v nobenem primeru ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja. Namreč, tožnikovo pritožbo je pristojni organ druge stopnje vsebinsko že obravnaval in je ni kot prepozne zavrgel. 10. Sodišče je zato tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, kot v konkretnem primeru. Gre za procesno predpostavko za vsebinsko odločanje v upravnem sporu, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

11. Ker pa sodišče tožbe vsebinsko ni presojalo, se do preostalih tožbenih navedb ne opredeljuje, saj niso relevantne. Iz istih razlogov, torej ker že procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe niso podane, sodišče tudi ni razpisalo glavne obravnave in ni izvajalo s strani tožnika predlaganih dokazov.

12. Stroškovni zahtevek tožnika je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo (med drugim) zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Glede stroškov stranke z interesom pa ZUS-1 ne vsebuje posebnih določb, zato je treba v skladu s prvim odstavkom 22. členaZUS-1 odločiti po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Interes družbe A. d.o.o. je bil glede na njene navedbe na strani toženke, zato bi bila načeloma upravičena do povrnitve stroškov postopka. Toda po prvem odstavku 155. člena ZPP se povrnejo stranki le potrebni stroški, zato je treba presoditi, ali so navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo take, ki so bile pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ki so vplivale na odločitev sodišča. Glede na ugotovitev sodišča, da tožba ni dopustna, pa navedbe stranke z interesom niso prispevale k odločanju o tožbi, torej so stroški, povračilo katerih je zahtevala, nepotrebni, in je sodišče tudi njen stroškovni zahtevek zavrnilo.