Jedro

V obravnavani zadevi tožena stranka o prenehanju delovnega razmerja ni izdala nobenega akta (odpovedi pogodbe o zaposlitvi), ki bi temeljil na neupravičenem izostanku z dela tožeče stranke. Ta uveljavlja svojo terjatev za plačilo plače povsem samostojno, torej brez predhodnega uveljavljanja zahtevka za presojo (ne)zakonitosti prenehanja delovnega razmerja. V tem se kaže bistvena pravna razlika, zaradi katere ni mogoče govoriti o obstoju enakega pravnega vprašanja v obravnavani zadevi in v odločbah, na katere se sklicuje pritožba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna obračunati tožeči stranki del plače za marec 2006 in plačo za april 2006, v skupnem bruto znesku 3.926,18 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke in ji izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter da ji je dolžna plačati 4.727,20 EUR in od tega zneska odvesti davke in prispevke. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe za plačilo 4.540,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter podrejeni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči odškodnino za neizrabljeni letni dopust v višini 3.926,18 EUR. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka po sodni odmeri. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da tožeča stranka v marcu in aprilu 2006 ni imela odobritve za koriščenje letnega dopusta in je neupravičeno izostala z dela, zato ji nadomestilo plače za ta čas ne pripada. Delovno razmerje ji je prenehalo z zaključkom delovne knjižice, kar ni način prenehanja pogodbe o zaposlitvi po 75. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002). O zakonitosti takšnega ravnanja tožene stranke zaradi poteka roka iz 204. člena ZDR ni mogoče odločati, zato ni mogoča trditev, da je bila pogodba odpovedana s strani tožene stranke, kar bi tožečo stranko upravičevalo do odpravnine (4.727,20 EUR). Zavrnitev podrejenega zahtevka je utemeljilo s tem, da tožeča stranka ni trdila, da bi zahtevala izrabo letnega dopusta za leto 2005, pa ji ta ni bil odobren, okoliščine za neizrabo sorazmernega dela dopusta za leto 2006 pa so na strani tožeče stranke. Ker stranki nista podpisali listine, ki bi tožečo stranko zavezovala k vračilu šolnine, je sodišče zavrnilo tudi tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in v delu, ki se nanaša na plačilo plače za meseca marec in april 2006 izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Odločilo je, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka. Obrazložilo je, da tožena stranka zaradi neupravičene odsotnosti z dela tožeči stranki ni izredno odpovedala pogodbe o zaposlitvi, zato nima pravne podlage, da bi jo za to obdobje prikrajšala za plačo, tožeča stranka pa k temu tudi ni dala soglasja. V preostalem je sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. S sklicevanjem na določili 31. in 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) je sklenilo, da revizije glede ugodilnega dela odločitve ne dopusti.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pritožbo. Navaja, da je v zadevah Pdp 186/1998 z dne 26. 11. 1999 in Pdp 390/1995 z dne 18. 9. 1996 Višje delovno in socialno sodišče drugače kot v obravnavani zadevi presodilo, da za čas neupravičene odsotnosti z dela delavcu ne gre plačilo. O tem pravnem vprašanju Vrhovno sodišče še ni odločalo. Šele na podlagi dela, ki je bilo opravljeno v določenem plačnem obdobju, nastane terjatev delavca do delodajalca (42. in 126. člen ZDR). Ker je bila tožeča stranka od 6. 3. 2006 do 11. 4. 2006 odsotna z dela, bi ji za to obdobje šlo kvečjemu nadomestilo plače, za kar pa niso izpolnjeni pogoji iz 137. člena ZDR. Ta namreč ne določa pravice do nadomestila plače tudi za primer neupravičene odsotnosti z dela. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da revizijo dopusti.

4. Na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v zvezi z 19. členom ZDSS-1 in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-55/2004-10 in Up-90/2004-15 z dne 6. 4. 2006 je bila pritožba vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo, ki sicer po 31. členu ZDSS-1 ne bi bila dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistvenega pomena za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea). Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ni dopustilo revizije, dopustna pritožba samo iz razloga po 2. alinei prvega odstavka citiranega člena.

7. Iz zakonskega besedila ne izhaja, da se z določbo 32. člena ZDSS-1 uvaja možnost splošne pritožbe zoper odločitev sodišča druge stopnje. Pritožba je dovoljena samo iz razlogov, ki so določeni v zakonu, sodna presoja Vrhovnega sodišča pa je omejena izključno na vprašanje, ali je stranka dokazala obstoj razloga iz 2. alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1. Pritožbenih navedb, s katerimi tožena stranka izpodbija zakonitost odločitve o plačilu razlike v plači, zato ni mogoče upoštevati.

8. Pritožba navaja, da glede vprašanja, ali gre delavcu plačilo tudi za čas neupravičene odsotnosti z dela, v sodni praksi sodišč druge stopnje ni enotnosti (v zadevi Pdp 1364/2007 naj bi višje sodišče zavzelo drugačno stališče kot v zadevah Pdp 390/1995 in Pdp 186/1998), Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V skladu z 2. alineo prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 mora neenotna sodna praksa, na katero se stranka sklicuje, obstajati glede tistega pravnega vprašanja, ki je bilo bistvenega pomena za odločitev. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v citiranih odločbah višjega sodišča to pravno vprašanje ni bilo enako. V zadevah Pdp 390/1995 in Pdp 186/1998 je bil neupravičen izostanek z dela razlog, zaradi katerega je delavcu (nezakonito) prenehalo delovno razmerje. Sodišče je odločalo o utemeljenosti zahtevka za plačilo plače kot o reparacijskem zahtevku, ki je temeljil na poprejšnji ugotovitvi o nezakonitosti sklepov delodajalca o prenehanju delovnega razmerja in njihovi razveljavitvi (Pdp 390/1995) oziroma spremembi datuma prenehanja delovnega razmerja (Pdp 186/1998). V zadevi Pdp 1364/2007 pa tožena stranka o prenehanju delovnega razmerja ni izdala nobenega akta (odpovedi pogodbe o zaposlitvi), ki bi temeljil na neupravičenem izostanku z dela tožeče stranke. Ta uveljavlja svojo terjatev za plačilo plače povsem samostojno, torej brez predhodnega uveljavljanja zahtevka za presojo (ne)zakonitosti prenehanja delovnega razmerja. V tem se kaže bistvena pravna razlika, zaradi katere ni mogoče govoriti o obstoju enakega pravnega vprašanja v obravnavani zadevi in v odločbah, na katere se sklicuje pritožba.

9. Ker glede na obrazloženo tožena stranka ni dokazala pritožbenega razloga iz 2. alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, je Vrhovno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.