Jedro

Skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, v obravnavani zadevi odločbe, ki jo je izdal prekrškovni organ. To pomeni, da davčni organ v upravnem postopku in posledično tudi sodišče v upravnem sporu, ne moreta presojati in posegati v vsebino izvršilnih naslovov niti preverjati postopka do njune izdaje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski davčni organ sklenil, da je tožnik dolžan plačati globo v višini 2.000,00 EUR, stroške davčne izvršbe v višini 25,00 EUR ter stroške izdaje izpodbijanega sklepa v višini 10,00 EUR, pri čemer tožnikove obveznosti temeljijo na dveh izvršilnih naslovih, in sicer odločbi Inšpektorata RS za delo z dne 28. 2. 2014 ter sklepu Finančne uprave RS z dne 5. 11. 2015 (1. točka izreka); nadalje da se zoper tožnika opravi davčna izvršba z rubežem tožnikovih denarnih prejemkov, ki jih prejema pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, prav tako pa je navedena omejitev zneska, do katerega se lahko izvede rubež (2. točka izreka); izplačevalcu je naložil rubež in prenos sredstev na v izreku navedeni račun ter prepovedal izplačati zarubljene prejemke tožniku (3. in 4. točka izreka); pri tem pa vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik, niti njegova pritožba niti ugovor izplačevalca pa izvršbe ne zadržita (5. - 7. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja med drugim, da je inšpektorat za delo kot predlagatelj izvršbe podal predlog za izterjavo obveznosti, ki izhaja iz cit. izvršilnih naslovov, pri čemer pa se postopek davčne izvršbe izvaja tudi, kadar se po zakonskem pooblastilu izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti. Ker tožnik svojih obveznosti ni poravnal, je treba začeti izvršbo.

3. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil. V obrazložitvi citira Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), konkretneje 143., 151., 156. in 146. člen. Pojasnjuje, da izpodbijani sklep vsebuje vse zakonsko predpisane sestavine, v izreku sta tudi navedena relevantna izvršilna naslova. Glede terjane globe pojasnjuje, da je predlagatelj izvršbe davčnemu organu izvršilni naslov predložil, in sicer opremljen s potrdilom o izvršljivosti, ki predstavlja potrdilo v smislu 179. člena Zakona o upravnem postopku, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, štejejo za dokazana. Davčni organ pa nima pristojnosti preverjati, ali je potrditev izvršljivosti na mestu, saj se to potrdilo lahko izpodbija le pri organu, ki je izvršljivost potrdil, ne pa v postopku davčne izvršbe. S predmetnim izvršilnim naslovom je bila globa naložena v plačilo tožniku, in sicer na podlagi Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), stroški predhodne izvršbe pa s predhodnim sklepom o izvršbi, saj je prvostopenjski davčni organ že tedaj od tožnika skušal izterjati predmetno globo, vendar neuspešno. Nadalje pojasnjuje tudi, da v skladu s prvim odstavkom 202. člena ZP-1 globo, izrečeno z odločbo o prekršku, izvrši pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja davčno izvršbo, na predlog prekrškovnega organa, ki je izdal odločbo o prekršku. Kot rečeno, tožnik obveznosti ni poravnal niti tega ne zatrjuje, zato je postopanje prvostopenjskega organa pravilno, tožnik pa ima možnost vpogleda v spis, in sicer pri predlagatelju izvršbe glede predmetne globe, pri prvostopenjskem organu pa glede izvršbe.

4. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da globe 2.000,00 EUR ni dolžan plačati, ker dolg ni vezan na fizično osebo, ampak na podjetje A., d. o. o., ki ga je imel in zastopnik katerega je bil. To podjetje zaprl po redni poti, brez stečaja, saj je dobil potrdilo, da je podjetje brez dolgov. Navaja, da je kronični bolnik, da ima veliko zdravstvenih težav, da prejema pokojnino v znesku 410,00 EUR in da zaradi navedenega dolga ne more plačati. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi.

5. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z določbami ZDavP-2, na katere se sklicuje. Sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega organa, s katerimi potrdi pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

8. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Tožnik svoje obveznosti po predmetnih izvršilnih naslovih do izdaje izpodbijanega sklepa ni izpolnil, kar med strankama ni sporno, saj tožnik temu dejstvu v tožbi ne nasprotuje.

9. V skladu s 145. členom ZDavP-2 se davčna izvršba opravi na podlagi izvršilnega naslova, ki je, v primeru izterjave drugih denarnih nedavčnih obveznosti, odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Izvršilni naslov vključno z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost, je v skladu s 3. točko 151. člena ZDavP-2 obvezna sestavina izreka sklepa o izvršbi. V obravnavani zadevi sta izvršilna naslova, na katera prvostopni organ pri svoji odločitvi opira izpodbijano odločitev, navedena v izreku izpodbijanega sklepa, vključno z datumi izvršljivosti.

10. Tožnik s tožbo nasprotuje plačilu globe po prvoomenjenem izvršilnem naslovu, češ da te globe ni dolžan plačati, saj da ni vezana na fizično osebo, ampak na podjetje, katerega zastopnik je bil in ki ga je zaprl brez dolgov. V zvezi z to tožbeno navedbo sodišče tožniku pojasnjuje, da skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, v obravnavani zadevi odločbe, ki jo je izdal prekrškovni organ. To pomeni, da davčni organ v upravnem postopku in posledično tudi sodišče v upravnem sporu, ne moreta presojati in posegati v vsebino izvršilnih naslovov niti preverjati postopka do njune izdaje. Izvršilni naslovi so bili izdani v drugem postopku, naloga davčnega organa, ki je izdal izpodbijani sklep, pa je, da začne in vodi davčno izvršbo za obveznost, ki ni plačana. Tako so te tožbene navedbe za predmetni upravni spor, ki se nanaša na davčno izvršbo, nerelevantne, pri čemer pa sodišče dodaja še, da je tožniku že drugostopenjski davčni organ tozadevno pojasnil, da je bil prvoomenjeni izvršilni naslov, tj. odločba inšpektorata za delo, izdan tožniku, na kar se sodišče po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje. Zato torej ne drži, da bi bila to globo dolžna plačati tožnikova nekdanja družbo A., d. o. o., kar s tožbo nakazuje tožnik.

11. Tožnik s tožbo drugoomenjenemu izvršilnemu naslovu, tj. predhodnemu sklepu o izvršbi iz leta 2015, ne nasprotuje, prav tako pa ne nasprotuje niti z izpodbijanim sklepom naloženim stroškom izdaje tega sklepa.

12. Sklepno sodišče še dodaja, da je socialni položaj dolžnika v davčnem izvršilnem postopku varovan z določbami 159. in 160. člena ZDavP-2, ki določajo denarne prejemke, ki so iz izvršbe izvzeti, in omejitve davčne izvršbe na dolžnikove denarne prejemke, ki jih mora pri opravi rubeža upoštevati izplačevalec tudi po izpodbijanem sklepu. Glede na navedeno tožnik v upravnem sporu ne more z uspehom uveljavljati odpisa davčnega dolga, saj je predmet upravnega spora le presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta (v obravnavanem primeru sklepa o davčni izvršbi), zato s tožbo zatrjevan slab premoženjski položaj po presoji sodišča ne vpliva na sicer pravilno in zakonito odločitev davčnega organa o začeti davčni izvršbi.

13. Tožbeni ugovori so po navedenem neutemeljeni, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

14. Tožnik povračila stroškov ni zahteval. 15. Glede na to, da pravnorelevantno dejansko stanje ni sporno, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.