Jedro

Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na 37. člen Odloka in obveznost toženca za plačilo tega stroška gradi na njegovem napačnem ravnanju, saj jim ni sporočil spremembe prebivališča. Vendar zgolj to dejstvo še ne pomeni, da je toženec kljub odselitvi dolžan plačevati strošek ravnanja z odpadkom, saj je v skladu z določbo 38. člena Odloka bila dolžnost izvajalca, da si pridobi podatke iz razpoložljivih uradnih evidenc.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti razveljavilo sklep o izvršbi, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo zneska 172,01 EUR z različnim tekom zakonskih zamudnih obresti in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da v roku 8 dni povrne toženi stranki 87,29 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženec na tem naslovu ni bil povzročitelj odpadkov, saj v obdobju od meseca decembra 2011 do meseca avgusta 2012 ni bival v stanovanjski hiši, katere solastnik je do ½, pač pa je v tej hiši ostala razvezana žena, odvoz odpadkov pa je plačeval na naslovu začasnega bivališča. Pri tem se je oprlo na določbe 34. in 39. člena Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Š. p. C. (v nadaljevanju Odlok, Ur. l. RS št. 4-237/1998). Sodišče se je pri takšni odločitvi oprlo tako na določbe Odloka kot tudi na splošne določbe Obligacijskega zakonika (OZ), določbi 8. in 6. člena. Ugotovilo je, da toženec tožeči stranki ni javil spremembe naslova, vendar bi ta lahko potem, ko se storitve niso več redno plačevale, preverila razlog za njihovo neplačilo. Štelo je, da 37. člen Odloka ni pravna podlaga za obveznost toženca, saj bi iz njegove lahko izhajala le odškodninska odgovornost zaradi škode, ki bi jo- oziroma jo je utrpela tožeča stranka na podlagi 245. člena OZ. Vendar pa tožeča stranka ni zahtevala povrnitve škode, pač pa le plačevanje storitev po navedenem odloku.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi izpostavlja ugotovljeno dejstvo, da ima toženec še vedno prijavljeno stalno prebivališče in da je solastnik nepremičnine na tem naslovu. Glede na to pa je povzročitelj odpadkov po odloku o ravnanju s komunalnimi odpadki in sicer v skladu z določbo drugega odstavka 5. člena. Ponavlja, da je pri njih vsa ta leta kot povzročitelj prijavljen toženec, ki je po 37. členu odloka dolžan sporočiti izvajalcu podatke, ki so potrebni za obračun storitve. Niti toženec niti njegova bivša žena nista sporočila tožeči stranki spremembo povzročitelja odpadkov, zato bi sodišče moralo ugoditi njihovemu zahtevku. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se spremeni sodbo sodišča prve stopnje teh zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je odločitev sodišča pravilna in da ni bil povzročitelj odpadkov, zato predlaga, da se pritožba zavrne in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno vodilo postopek po pravilih, ki veljajo za postopke v sporih majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR. V skladu z določbo 458. člena ZPP se lahko sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožnik s pritožbo uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in sodišču očita, da je napačno uporabilo odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki, ter se predvsem sklicuje na drugi odstavek 5. člena Odloka. V tem členu je res določeno, da morajo biti vsi lastniki, uporabniki, oziroma upravljalci objektov bivanja proizvodnih in storitvenih dejavnosti na območju O. Š. p. C., ne glede na njihovo stalno, oziroma začasno prebivališče ali sedež, kot povzročitelji vključeni v sistem ravnanja z odpadki. Vendar pa ta določba ni pravna podlaga za odločanje o zahtevku tožeče stranke, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Tretji odstavek 3. člena Odloka določa, da so povzročitelji obremenitev pravne in fizične osebe, pri katerih nastajajo odpadki. Ob nesporno ugotovljenem dejanskem stanju izhaja, da toženec ni izključni lastnik nepremičnine, pač pa je le solastnik, sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da so bili računi poravnani vse do spornega obdobja. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je toženec iz svoje polovice stanovanjske hiše izselil in da hišo v celoti uporablja njegova bivša žena, medtem, ko se je toženec preselil v drugo stanovanje, kjer plačuje stroške ravnanja z odpadki. Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na 37. člen Odloka in obveznost toženca za plačilo tega stroška gradi na njegovem napačnem ravnanju, saj jim ni sporočil spremembe prebivališča. Vendar zgolj to dejstvo še ne pomeni, da je toženec kljub odselitvi dolžan plačevati strošek ravnanja z odpadkom, saj je v skladu z določbo 38. člena Odloka bila dolžnost izvajalca, da si pridobi podatke iz razpoložljivih uradnih evidenc. Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek in ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, pravilno uporabilo določbe Odloka kot tudi tiste določbe Obligacijskega zakonika, ki urejajo načela obligacijskega prava, kot tudi določbo 245. člena OZ. Pri tem pa se je tudi pravilno sklicevalo na odločbo Vrhovnega sodišča RS in sicer sodbo II Ips 508/2009 in na argumente v točki 6 te sodbe.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeno sodišča absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti ni našlo, zato je bilo potrebno pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP, člen 165 in 154/I). Odgovor na pritožbo ni bil potreben, zato tožena stranka stroške odgovora na pritožbo nosi sama (ZPP, člen 155).