Jedro

Namen in smisel instituta samopomoči ni v tem, da zato, ker naj bi soposestnik presegel meje izvrševanja soposesti, ne bi mogel več izvrševati niti soposesti v mejah, ki si jih je pridobil na dovoljen način. Zato pomeni dejanje, ko oseba, ki se posluži samopomoči, na ta način, da povsem prepreči izvrševanje soposesti soposestniku, prekoračitev dovoljene samopomoči. Večkratna odstranitev prejšnje ključavnice, ki ji sledi vzpostavitev prejšnjega stanja z namestitvijo nove ključavnice s strani tistega, v čigar soposest je poseženo, pomeni ponavljajoča motilna dejanja. Rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti teče od vsakega motilnega dejanja posebej.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se spremeni sklep sodišča prve stopnje tako, da se zavrže tožba v delu, v kolikor se tožbeni zahtevek nanaša na motitvena dejanja pred 30. 08. 2008 ter spremeni tudi v stroškovnem delu tako, da se v tem delu glasi: „V. Toženi stranki sta dolžni povrniti tožečima strankama 1.112,95 EUR pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka 8 dni dalje do plačila.“

II. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenim delu pa se pritožba zavrne in se v tem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožeči stranki sta dolžni povrniti toženima strankama 128,74 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo tožbenemu zahtevku na motenje posesti in sicer tako, da je pod I. ugotovilo, da sta toženi stranki motila tožnika v posesti dvorišča v izmeri 287 m², parc. št. 243/126, vl. št. 2237 k.o. K. s tem, da sta v času od julija 2008 dalje in nazadnje dne 30. 08. 2008 na drsni ograji na vrata namestili ključavnico in vrata zaklenili ter s tem onemogočili tožnikoma vstop na dvorišča in do njune garaže ter parkiranje avtomobila; pod II. ugodilo tožbenemu zahtevku, da sta toženi stranki dolžni vzpostaviti prejšnje posestno stanje tožnikov vstopa na dvorišče in garaže dolžnikov ter parkiranja avtomobilov, vse na parc. št. 243/126, vpisani v vl. št. 2237 k.o. K. p. ter odstraniti svojo ključavnico z drsnih vrat v roku 8 dni pod izvršbo; pod III. ugodilo tožbenemu zahtevku, da se toženima strankama prepoveduje v bodoče s takim ali podobnim ravnanjem posegati v posest tožnikov na parc. št. 243/126 – stanovanjska stavba v izmeri 77 m², stanovanjska stavba v izmeri 93 m² in dvorišče v izmeri 287 m², vse vl. št. 2237 k.o. K. Tožnima strankama je še naložilo, da povrneta tožečima strankama 1.779,07 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka 8 dni dalje do plačila.

2. Zoper navedeni sklep vlagata pritožbo toženi stranki. Uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponoven postopek, pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški postopka, podredno pa, da se pritožbi toženih strank ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in samo odloči o stvari in o stroških tega postopka. Napačna je presoja, da gre v obravnavanem primeru za ponavljajoča dejanja. Gre za nadaljevano motilno dejanje, ki se je začelo izvajati že julija 2008, kar izhaja iz samega tožbenega zahtevka kot tudi iz trditev tožeče stranke. Gre za dogajanja, ki so se ponavljala večkrat na enak način in v enakem obsegu. Tožena stranka ne zahteva vzpostavitve stanja, kakršno je bilo 30. 08. 2008, ampak na splošno odstranitev ključavnice z drsnih vrat, s čimer bi bil tožnikoma omogočen nemoten vstop na dvorišče in do njune garaže ter parkiranje avtomobila. Motilno dejanje z dne 30. 08. 2008 se torej od predhodnih pred motilnih dejanjem 30. 08. 2008 ni v ničemer razlikovalo in tega ni zatrjevala niti tožeča stranka. Torej gre za odstranitev ključavnice in namestitev druge. Pri nadaljevanih motilnih dejanjih začne teče rok za vložitev motenjske tožbe tedaj, ko je posestnik zvedel za prvo motilno dejanje in za tistega, ki je posest motil. Dejstvo, da je tožnik namestitvi ključavnice nasprotoval, na odločitev ne more imeti vpliva, saj ni na pravno predpisan način zaščitil svojih posestnih pravic. Pritožnika se sklicujeta tudi na sklep VSL I Cp 2511/2010 z dne 14. 07. 2010. Iz samega tožbenega zahtevka nedvoumno izhaja, da tožeča stranka zahteva varstvo motenja za motilna dejanja od julija 2008 do 30. 08. 2008, za katera ni navajala, da se med seboj razlikujejo, sama pa je priznala, da je tožnik vedno na enak način prišel v posest tako, da je sam odstranil ključavnico, ki jo je namestila tožena stranka. Ne gre torej za enkratno samostojno dejanje in tožnik tudi ne zahteva vzpostavitve stanja na dan 30. 08. 2008, temveč zahteva popolno odstranitev ključavnice z drsnih vrat, s čimer bi bil tožnikoma omogočen vstop na dvorišče in do njune garaže ter parkiranje avtomobila. Gre za nadaljevano motilno dejanje, pri katerem začne teče rok za vložitev motenjske tožbe tedaj, ko je posestnik zvedel za prvo motilno ravnanje in za tistega, ki je posest motil. Zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja je napačno zavrnjen ugovor tožene stranke o prepozno vloženi tožbi. Sodišče ni navedlo razlogov, zakaj ni upoštevalo oziroma verjelo izpovedi tožene stranke A. S., ki se je upirala rabi dvorišča za parkiranje avtomobilov, in se zato do strankinih navedb o posesti in načinu izvrševanja posesti na spornem dvorišču tožnikov in najemnikov sploh ni opredelilo. Ni se opredelilo do tega, da so se spori začeli s prihodom najemnikov P., ki jim je z motilnimi dejanji sledil prvi tožnik vse z namenom, da s silo pridobi posest tudi na dvorišču za parkiranje avtomobilov. Iz izpovedi stranke A. S. jasno izhaja, da so si tako tožniki kot najemniki vzeli posest s silo in zvijačo. Tudi niso upoštevane podobne izpovedbe drugotožene stranke, kot tudi ne B. S. niti priče O., ki prav tako ni več v nobenem razmerju do pravdnih strank, enako kot priča I. P.. Njuno pričanje pa potrjuje navedbe obeh toženih strank, da posesti niti tožnika niti najemniki niso nikoli imeli, čim pa je začel s parkiranjem najemnik P., pa so se nesporazumi in spori začeli. Ravnanje toženih strank ni motilno, pač pa pomeni samopomoč. Napačen je zaključek, da je bil priča P. kot najemnik neposredni soposestnik, saj tožnika nista izkazala, da naj bi bil predmet najema tudi dvorišče. Priča I. P. na posebno vprašanje o tem ni znal izpovedati, je pa njegovo pričanje in pričanje A. S. jasno pokazalo, da je bil najemnik P. obveščen še pred vselitvijo ob ogledu stanovanja, kaj jemlje v najem in da to ni pravica do uporabe zemljišča. Ni presojana listina – dopis odvetnika D., z dne 07. 07. 2008. Sodbe se zato ne da preizkusiti. SPZ nudi posestno varstvo sicer tudi tistemu, ki je pridobil posest s silo ali zvijačo ali na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, ne pa tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč, kar se je zgodilo tudi v konkretnem primeru. Ker sodišče ni upoštevalo tudi določila drugega odstavka 33. člena SPZ v celoti, torej tudi kdaj posestnega varstva pravo ne nudi, je ostalo dejansko stanje glede na trditve toženih strank o na silo vzeti posesti, o tem kakšno posest sta imela tožnika in posledično tudi najemniki, nepopolno ugotovljeno. Zato je zgrešeno stališče sodišča, da nasprotovanje in upiranje parkiranju na dvorišču, ki ga je zatrjevala tožena stranka, ni upoštevno. V zvezi s posestjo, ki je pridobljena s silo, zvijačo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja SPZ ne nudi varstva posestniku proti tistemu od katerega je na tak način dobil posest, če je ta izvrševal samopomoč (drugi odstavek 33. člena SPZ). Ni dokazano dejstvo, da sta imela tožnika pred 1988 v garaži parkiran avtomobil, pa tudi zunaj kje pred garažo, na dvorišču. Tožena stranka A. S. je izpovedovala prav nasprotno, in sicer da tožnika pred odselitvijo nista nikoli parkirala na dvorišču, ker sta bila večinoma čez dan odsotna, zvečer sta pa dala avto v garažo. Priča B. S. o posesti tožnikov ni mogel izpovedati, ker je povedal, da ga tam ni bilo oziroma, da sta se tožnika od tam odselila. Ker je priča P. izpovedoval med strankama nesporna dejstva, je nelogično, da je sodišče v celoti glede posesti oprlo zaključek o tem na njegovo izpoved. Spregledalo je, da je priča kot najemnik jasno izpovedal, da je bil predmet najema le zgornje stanovanje v stanovanjski hiši J. 113, ni pa znal povedati, da je bil predmet najema tudi parkirišča oziroma souporaba dvorišča. Prav tako ni bil gotov, kdaj je bil s strani A. S. opozorjen na to, da parkiranje na dvorišču ni dovoljeno oziroma je bil ob soočenju in ob prepričljivi izjavi A. S., ko ga je na to opozorila ob ogledu stanovanja, negotov oziroma, kot izhaja iz njegove izpovedbe, je najprej potrdil izjavo A. S., da je bilo to pred vselitvijo, potem jo to zanikal, kar kaže na njegovo neverodostojnost. Ni jasno, zakaj je sodišče sklenilo, da je bil P. neposredni posestnik, tožnika pa posredna posestnika. Neposredna posest ima lahko podlago samo v najemni pogodbi. Tožnika pa nista izkazala, da sta oddala v najem stanovanju s souporabo dvorišča ali parkirnega mesta ali s pravico do parkiranja na dvorišču ali s pravico do uporabe garaže. Zato ni mogoče govoriti o neposredni posesti najemnikov. Gre le za posestnike tretje osebe, ki bi lahko bile kvečjemu aktivno legitimirane za tožbo, nikakor pa ni mogoče priznati in pripisati lastnosti neposrednega posestnika dvorišča v konkretnem primeru. V vsakem primeru pa bi moralo sodišče ugotoviti, kakšna je bila ta posest v smislu drugega odstavka 33. člena SPZ, predvsem tudi zaradi trditev toženih strank, da je posest vzeta na silo in da predstavlja vtoževano motilno dejanje dovoljeno samopomoč. Napačen je zaključek sodišča, da ni pravno odločilna okoliščina, da se je tožena stranka upirala in nasprotovala. Zato je ostalo dejansko stanje o nasprotovanju toženih strank glede uporabe dvorišča za parkiranje nepopolno ugotovljeno. Sodna praksa je izrekla, da dogovor o načinu rabe solastne nepremičnine med solastniki velja tudi za presojo posestnega varstva med soposestniki. 35. člen SPZ določa, da se v razmerju med več posestniki iste stvari, šteje za motilno dejanje vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti. Iz izpovedi strank in prič povsem jasno izhaja, da je ravnanje tožnikov in najemnika P. bilo v konkretnem primeru tisto, ki je spreminjalo dotedanji način rabe nepremičnin, da pa ravnanje toženih strank predstavlja nujno samopomoč. Nadalje iz tožbenega zahtevka jasno izhaja, da zahtevata posestno varstvo oziroma varstvo pred motenjem njune neposredne posesti in prav tako prepoved bodočega motenja njune neposredne posesti. Ker je sodišče ugotovilo, da sta imela tožnika le posredno posest, je njun tožbeni zahtevek neutemeljen. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je glede na ugotovitev odločilo mimo oziroma drugače, kot sta tožnika zahtevala v tožbi. Odločalo je le o motenju posesti, ne pa o motenju njune neposredne posesti, kot sta zahtevala. Ta zahtevek je tudi sicer nesklepčen in bi ga moralo sodišče zavrniti. Enako velja glede zaključka o neposrednih posestnikih. Za pridobitev neposredne posesti na nepremičnini s strani najemnika ni potrebna podlaga v pogodbi, ampak zadostuje volja strank. Takšen zaključek sodišča ni pravilen, takšnem stališču pa tudi ni ugotovljeno ali je obstajala med tožnikoma in najemniki pogodba. Sodišče je nedosledno pri navajanju posesti in izvrševanja posesti, ki predstavlja pravno zmedo, tako da ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, kakšno posest jima je sodišče sploh priznalo. Sodišče je zaključilo, da sta tožnika posredna soposestnika spornega dvorišča in s tem dostopa do garaže. Sodišče pa tudi ugotavlja, da sta posestnika dvorišča za dostop in dovoz sporne garaže in parkiranje vozila. Ta nedoslednost vnaša dvom v pravilnost in zakonitost sklepa ter njegovo jasnost in razumljivost. Neutemeljen je tudi očitek sodišča toženima strankama, da nista izkoristili oziroma uporabili pravnih sredstev za preprečitev ravnanj tožeče stranke. Je v nasprotju z navedbo toženih strank in z dokazi, ki sta jih predlagali, pa jih sodišče ni upoštevalo niti ni navedlo razlogov za tako opustitev, zaradi česar je ostalo dejansko stanje o tem nepopolno ugotovljeno. Sodišče tudi ni dokazov zavrnilo niti navedlo, zakaj so neupoštevni oziroma niso odločilni. V odgovoru na tožbo sta toženi stranki v četrtem odstavku pod tč. II. izrecno navedli, da tečejo med strankami štirje sodni postopki, od tega dva pred nepravdnim sodiščem zaradi ureditev solastniških razmerij in zaradi delitve solastnine ter dva pred pravdnim sodiščem in sicer zaradi prepovedi vznemirjanj opr. št. P 2318/2008, ki sta ga začeli toženi stranki zaradi motenja, ki sta ga začeli tožeči stranki (opr. št. II P 2457/2008). V slednjih dveh postopkih sodišče še ni odločilo, v prvem pa sploh še ni bilo naroka. Toženi stranki sta sodišču predlagali vpogled v obe pravdni zadevi. Sodišče se do tega dokaznega predloga sploh ni opredelilo, zato je ugotovitev sodišča neutemeljena in ker je ugotovitev, da toženi stranki nista uporabili pravnih sredstev vplivalo na stališče sodišča, da ni šlo za nasilno posest, je s to opustitvijo zagrešena bistvena kršitev določb postopka. Sodišče dejanja namestitve ključavnice v kontekstu navedb toženih strank (samopomoči) sploh ni presojalo, kar je glede na opustitev presoje trditev in dokazov toženih strank o tem, da sta tožnika tista, ki sta posegla v dogovorjen način izvrševanja soposesti logično pričakovano, je pa glede na trditve in dokaze toženih strank in do posledice nepresoje le-teh s strani sodišča napačno. Sam s seboj v nasprotju in v nasprotju z izrekom sklepa je zaključek sodišča, da je prvotožena stranka nameščala ključavnice ob vednosti drugotožene stranke, enkrat pa naj bi to storil tudi mož prvotožene stranke B. S.. V nasprotju z listinami v spisu – izjavo drugotožene stranke je ugotovitev sodišča, da je bila nameščena ključavnica ob vedenju drugotožene stranke, kar naj bi izhajalo iz izpovedbe drugotožene stranke. To ne drži, drugotožena stranka je na izrecno vprašanje odgovorila, da ni namestila ključavnice. Zato je ta ugotovitev sodišča v nasprotju z listinami v spisu. SPZ v 32. členu kot enega od elementov tožbe določa tudi storilca in je zato materialnopravno napačen izpodbijani sklep sodišča, ki za motenje obsoja osebe, za katere sploh ni z gotovostjo ugotovljeno, ali so vtoževano motilno dejanje sploh storile oziroma je ugotovljeno, da ga je storila oseba, ki sploh ni tožena. Ker je izrek sklepa v nasprotju z ugotovitvami sodišča navedenimi v obrazložitvi sklepa, je zagrešena bistvena kršitev določb postopka. IV. točke izreka izpodbijanega sklepa sodišče ni obrazložilo tako, da v tem delu sklepa ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka. Posledično izpodbijata tudi sklep o stroškovnem delu. Sodišče je stroške odmerilo po ZOdvT, ki je začel veljati 01. 01. 2009. Po predhodni določbi 41. člena tega zakona, bi moralo sodišče glede na to, da je bila tožba v konkretni zadevi vložena 29. 09. 2008, torej pred uveljavitvijo novega zakona, uporabiti za odmero stroškov do tedaj veljavno odvetniško tarifo in Zakon o odvetniški tarifi.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je tožba, kolikor se nanaša na očitana dejanja pred 30. 08. 2008, prepozna, vložena že po izteku subjektivnega roka za vložitev tožbe iz 32. člena SPZ, od tedaj, ko sta tožeči stranki izvedeli za motenje in za storilca. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da sta tožeči stranki za vsako motilno dejanje in storilca izvedeli sproti in sproti tudi vzpostavljali prejšnje posestno stanje. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da v tožbenem zahtevku tožeča stranka uveljavlja tudi motenje posesti v času od julija 2008 dalje do 30. 08 .2008. Upoštevaje datum vložitve tožbe – 29. 09. 2008, je tako tožba pravočasno vložena glede motilnega dejanja, z dne 30. 08. 2008, ne pa tudi za motilna dejanja pred tem dnevom. Zato je moralo sodišče druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava v tem delu pritožbi ugoditi ter spremeniti izpodbijani sklep v navedenem obsegu tako, da je tožbo v tem delu zavrglo (5. alineja 358. člena ZPP).

5. Pravilno pa je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da gre za ponavljajoča motilna dejanja. V vseh primerih namreč tožeči stranki navajata, da je šlo vselej za enako ponavljajoče motilno dejanje in sicer odstranitev prejšnje ključavnice tožečih strank na drsnih ograjnih vratih in vselej namestitev nove ključavnice. Vselej sta tako tožeči stranki morali vzpostavljati prejšnje posestno stanje na enak ponavljajoč način - z zamenjavo ključavnice in izročitvijo ključev nove ključavnice toženima strankama. V teh primerih pa ne gre za nadaljevano motilno dejanje temveč za ponavljajoča se motilna dejanja in torej teče rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti od vsakega motilnega dejanja posebej dalje. Upoštevaje datum vložitve tožbe in datum zadnjega motilnega dejanja (30. 08. 2008), je v tem obsegu tožba pravočasno vložena. Zato očitek zmotne uporabe materialnega prava v tem delu ni utemeljen.

6. Ključna ugotovitev o posestnem stanju sodišča prve stopnje je v tem, da sta imeli do leta 1990 na spornem dvorišču in v garaži parkiran svoj avtomobil tudi tožeči stranki. Potem, ko sta se odselili, pa sta dovolili svojim najemnikom, da so tudi oni uporabljali dvorišče in garažo za parkiranje svojih avtomobilov. Takšna dokazna presoja je oprta ne le na izpovedbo priče B. S. temveč celo na izpovedbo drugotožene stranke same. Enako je izpovedala tudi priča I. P.. Sodišče prve stopnje je izpovedbe omenjenih oseb pravilno povzelo in upoštevalo ter zato tudi pritožbeno sklicevanje na izpovedbo priče A. S., ki je prav tako potrdila parkiranje avtomobila, ne more biti uspešno, kot tudi ne sklicevanje na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (zatrjevani nepravilen – protispisen - povzetek izpovedbe drugotožene stranke). Ob takšnih dejanskih ugotovitvah, ki torej temeljijo na dovolj trdni in prepričljivi dokazni oceni, pa ni mogoče trditi, da bi si tožeči stranki in njuni najemniki pridobili posest oziroma soposest na podlagi sile, zvijače, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja. Že pred zaklenitvijo ograje spornega dne, so imeli posest dostopa do garaže in parkiranja vozil. Zato pritožnika nimata prav, ko trdita, da sta izvajala zgolj dovoljeno samopomoč. Celo tudi, če bi najemniki širili svojo posest na protipraven način – torej s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja (kaj takšnega sicer iz dokazne ocene sodišča prve stopnje ne izhaja), pomeni dejanje, ko oseba, ki se posluži samopomoči, na ta način, da povsem prepreči izvrševanje soposesti soposestniku, prekoračitev dovoljene samopomoči. Namen in smisel tega instituta ni v tem, da zato, ker naj bi soposestnik presegel meje izvrševanja soposesti, ne bi mogel več izvrševati niti soposesti v mejah, ki si jih je pridobil na dovoljen način. Manjkata elementa nujnosti ter ustreznosti okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost (sorazmernost v smislu določbe 31. člena SPZ), kar izključuje uporabo tega pravnega instituta. Z zamenjavo ključavnice na drsnih ograjnih vratih, pa sta toženi stranki storili prav to in sicer povsem onemogočili tožečima strankama in njunim najemnikom vstop na dvorišče do njune garaže ter do parkiranja avtomobilov pred garažo ter v njej. V takšnih primerih pa soposestniki vselej uživajo posestno varstvo, saj gre nedvomno za poseg v dotedanji način izvrševanja soposesti (člen 35 SPZ).

7. Pritožnici tudi nimata prav, ko očitata storitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih) v zvezi z okoliščino, da naj bi toženi stranki najemnikom že takoj prepovedali uporabo zemljišča za parkiranje vozil in da posledično najemniki ter celo tožeči stranki niso nikoli uporabljali zemljišča za parkiranje. Na šesti strani sklepa je sodišče prve stopnje jasno navedlo, da je tožena stranka pričela ovirati parkiranje šele v letu 2008, pri čemer je takšen zaključek utemeljeno oprlo na prepričljivo izpovedbo priče I. P.. Materialno pravno pravilno pa je tudi pojasnilo, da v sporu zaradi motenja posesti ni odločilna mirna posest temveč posest, ki sta jo tožeči stranki uspeli ohranjevati vsakokrat z dovoljeno samopomočjo (takojšnjo zamenjavo zamenjane ključavnice in izročitvijo ključa toženima strankama, s čemer sta zagotavljali posest oz. parkiranje svojim najemnikom - glej razloge v tretjem odstavku na sedmi strani izpodbijanega sklepa).

8. Dovolj jasne in dokazno pravilne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta pri motilnem dejanju sodelovali obe toženi stranki (glej prepričljivo izpoved same drugotožene stranke, ki je vedela za motilno dejanje prvotožene stranke, pa ga je dopustila). Tudi privolitev ene od toženih strank v motilno dejanje, ki ga fizično izvrši druga tožena stranka, lahko – kot v konkretnem primeru - pomeni motenje posesti. Ob povedanem je tudi jasno, da v tem delu nista storjeni očitani - bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (nejasnost razlogov in njihovo nasprotovanje izreku sklepa), kot tudi ne kršitev iz 15. točke iste zakonske določbe (očitek protispisnosti v zvezi z izpovedbo drugotožene stranke).

9. Pritožnici se sklicujeta tudi na dopis odvetnika D., pri čemer pa niti ne povesta, zakaj naj bi vsebina tega dopisa lahko vplivala na pravilnost izpodbijane prvostopne odločitev. Zato teh nesubstanciranih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

10. Ob povedanem je torej tudi neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z izvedbo dokazov z vpogledom v ostale še odprte pravdne zadeve med pravdnimi strankami. Za obravnavo spornega motilnega dejanja so namreč ključne le zgoraj navedene okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi na podlagi trditev in izpovedb toženih strank, iz katerih izhaja motilni poseg kot tudi prejšen obstoj posesti tožečih strank in njunih najemnikov na spornem dvorišču in garaži, do katerih sta toženi stranki povsem onemogočili dostop z vozili. Omenjeni nepravdni zadevi v zvezi z urejanjem solastninskih razmerij na spornem zemljišču ter delitvijo solastnine na njem, že prima facie nimata nobenega pravnega pomena oz. vsebinske povezave s to pravdo zaradi motenja posesti, ko je izključeno razpravljanje o pravici (prvi odstavek 33. člena SPZ). Prav tako dokazno nezaključeni oziroma dokazno celo nezačeti drugi pravdni zadevi prav tako ne moreta vplivati na presojo pravno odločilnih dejstev v tem sporu, pri čemer pritožnika prav tako ne substancirata, kako bi lahko ti pravdi oz. podatki spisov ter tam predloženi dokazi vplivali na odločanje v tem sporu zaradi motenja posesti in zato onemogočata pritožbeno presojo utemeljenosti tega sklicevanja. Vsaka pravdna stranka mora jasno oz. substancirano navesti, zakaj oz. kako bi lahko posamezen predlagani dokaz utemeljil oziroma potrdil zatrjevano posamično pravno odločilno okoliščino. Tudi v pritožbi pritožnika ne trdita, da naj bi omenjene dokaze sodišče prve stopnje izvedlo zaradi ugotavljanja, kakšno posest so tožeči stranki in njuni najemniki izvajali prej. Zato tudi izostanek izvedbe teh dokazov ob povedanem ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa in zato tudi ni izkazana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, uveljavljana v pritožbi.

11. Sodišče prve stopnje ima tudi prav, ko poudarja, da za nastanek posredne oziroma neposredne posesti ni pomembno, ali gre za sklenitev veljavnih pravnih poslov, ki neposrednemu posestniku s strani posrednega posestnika omogočajo izvrševanje posesti. V spornem primeru je glede na prepričljivo dokazno oceno na šesti strani izpodbijanega sklepa, ki je zgoraj povzeti pritožbeni očitki ne morejo izpodbiti, vsekakor šlo za najemnike tožečih strank, ki so na podlagi uporabe stanovanja ves čas uporabljali tudi pripadajoče dvorišče za parkiranje avtomobilov, tako v garaži kot tudi izven nje na spornem dvorišču, z dovoljenjem tožečih strank. Že takšno pravno razmerje oz. pravni naslov med najemnikom in najemodajalcem (uporaba nepremičnine – pripadajočega zemljišča k stanovanju ter garaže - za parkiranje vozil najemnikov) pa zadošča za vzpostavitev obeh vrst posesti, torej tako neposredne kot tudi posredne tožečih strank (glej določbo drugega odstavka 24. člena SPZ, pravilno uporabljeno v izpodbijanem sklepu). Zato je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na pomanjkljivo in nepravilno dokazno presojo zaslišanih prič in pravdnih strank, iz katerih naj bi po stališču pritožnic izhajalo, da predmet najema izrecno ni bila uporaba zemljišča in garaže za parkiranje vozil, in torej tudi ni izkazan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

12. Sodišče prve stopnje je glede na povedano v prejšnji točki tudi pravilno odločilo, ko je delno zavrnilo tožbeni zahtevek, v kolikor se je tožeča stranka sklicevala na svojo neposredno posest, ter s tem, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je uporabilo generični izraz posest. Natančneje bi sicer bilo treba uporabiti izraz posredna posest, vendar pa po stališču pritožbenega sodišča omenjeni generični izraz pokriva tudi ta pojem oziroma to vrsto posesti. Izpodbijani sklep je zato v izreku še dovolj jasen in določen. Zato tudi v tej smeri pritožbeni očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (očitana nejasnost izreka sklepa) ne more biti utemeljen.

13. Ob povedanem je moralo v tem delu pritožbeno sodišče pritožbo zavrniti in potrditi v tem delu izpodbijani sklep (353. člen ZPP).

14. Pač pa je utemeljena pritožba tudi zoper stroškovni del. Pritožnika utemeljeno opozarjata, da se je ta pravdni postopek začel pred 01. 01. 2009. Zato bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti prej veljavno odvetniško tarifo in Zakon o odvetniški tarifi in ne ZOdvT, ki je začel veljati 01. 01. 2009 in se zato v tej pravdi ne more uporabiti. Zato je moralo pritožbeno sodišče priznati prvostopne stroške v okvirih prejšnjih predpisov oziroma prejšnje odvetniške tarife in znašajo tako odmerjeni pravdni stroški pred sodiščem prve stopnje znesek, kot je razviden iz izreka te pritožbene odločbe. Pritožbi je bilo torej treba zoper stroškovno odločitev delno ugoditi ter spremeniti izpodbijani sklep v stroškovnem delu, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (5. alineja 358. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in drugega odstavka 165. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da sta pritožnika uspela v stroškovnem delu in je v obsegu 666,12 EUR, kolikor znaša razlika pred sodiščem prve stopnje priznanimi stroški in s to pritožbeno odločbo zmanjšanimi stroški prvostopnega postopka, odmerjalo tudi pritožbene stroške. Ne šteje pa za uspeh, ki bi lahko vplival na stroškovno odločitev, delno zavrženje tožbe, saj se upoštevaje vrednost spornega predmeta, ki je odločilen za presojo stroškov, uspeh tožečih strank v tej pravdi ni zmanjšal. Cilj tožbe je vendarle motilno dejanje z dne 30. 08. 2008, ki je substancirano opisano tudi v sami naraciji oziroma trditveni podlagi tožbe.