24. 6. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 3. junija 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 565/2000 z dne 14. 6. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 73/2000 z dne 6. 6. 2000 in sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. P 266/99 z dne 29. 11. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Na podlagi pravnomočne sodbe je ustavni pritožnik dolžan plačati tožeči stranki pogodbeno kazen, ker je po tem, ko ji je vrnil pooblastila agenta, kršil pogodbeno konkurenčno klavzulo.

Revizijo, v kateri je zatrjeval zmotno uporabo materialnega prava, je Vrhovno sodišče zavrnilo.

Ustavni pritožnik zatrjuje, da so z vsemi tremi izpodbijanimi sodbami kršena načela pravne države (2. člen Ustave) ter njegova svoboda dela (49. člen Ustave) in svoboda gospodarske pobude (74. člen Ustave), s sodbo Vrhovnega sodišča tudi pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Predlaga razveljavitev vseh treh sodb in vrnitev zadeve v novo odločanje pred prvostopenjskim sodiščem.

B.

Ustavno pritožbo je mogoče vložiti samo zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine. Člen 2 Ustave takih pravic oziroma svoboščin ne vsebuje, zato se nanj v utemeljevanju ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

Kot ustavni pritožnik tudi sam pravilno ponavlja, je šlo v pravdi za pogodbeno dogovorjeno konkurenčno klavzulo. Kolikor je torej konkurenčna klavzula, zavarovana s pretnjo kazni, utesnila pritožnikovo svobodo dela (prvi odstavek 49. člena Ustave) in njegovo svobodo gospodarske pobude (prvi odstavek 74. člena Ustave), jo je utesnila le po volji pogodbenih strank, torej tudi ustavnega pritožnika. Sodbam, ki dajejo sodno varstvo pogodbenim razmerjem, čeprav v breme pritožnika kot pogodbeno nezveste stranke, ni mogoče pripisovati in očitati kršitve omenjenih svoboščin. To bi veljalo tudi v primeru, če bi sodišča pri tem zmotno uporabila materialno ali procesno pravo, kar pa samo po sebi ne more biti predmet presoje v ustavni pritožbi.

Pritožnik trdi, da se Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do njegove trditve, da v odmeno za omejitev svojih pravic ni prejel ničesar ali vsaj nesorazmerno malo, kar je bistveno vprašanje in s tem utemeljuje očitek o kršitvi njegove pravice do enakega varstva pravic. Očitek ne drži: odgovore na možne razlage omenjene pritožnikove trditve vsebujejo enajsti, dvanajsti in trinajsti odstavek obrazložitve revizijske sodbe.

Pritožnik očita isti sodbi še sojenje mimo zahtevka in preko njega ter spuščanje v vprašanja dejanskega stanja. Prvo utemeljuje s tem, da se Vrhovno sodišče sklicuje na prepoved dejanj nelojalne konkurence in na varovanje poslovne tajnosti, drugo pa s tem, da sodišče v svoji obrazložitvi razširi očitane kršitve pogodbene obveznosti s tistih, ki sta jih ugotavljali prvi sodišči, še na druge pogodbene obveznosti. Tudi te trditve so očitno neutemeljene. V resnici gre v obeh primerih le za dodatno, širše pojasnjevanje, zakaj sta sodišči prve in druge stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabili materialno pravo. Samo to je tudi vsebina in okvir zavrnilne revizijske sodbe.

Zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin torej očitno ni. Zato ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger