Jedro

Ker toženec sodne takse za pritožbo zoper sodbo, ki se nanaša na tožbo, neprerekano ni poravnal, jo je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilo štelo za umaknjeno, pritožbene navedbe, da je pritožbo brez vsakršnih utemeljenih zadržkov zavrglo, pa so neutemeljene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča in nasprotno tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje toženčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo (I. točka izreka) ter ugotovilo, da je njegova pritožba zoper sodbo z dne 2. 3. 2021 umaknjena v delu, ki se nanaša na zahtevek po tožbi (II. točka izreka).

2. Toženec v laični pritožbi sklepu nasprotuje v celoti zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1., 4., 6. in 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v bistvenem iz razlogov: (1) ker je pri izdaji sklepa na ugovor za plačilo sodne takse sodelovala sodnica, ki ni sodelovala na glavni obravnavi, (2) ker je sodišče na ugovor toženca v odločbi oziroma sklepu, ki je bil vzet v sodbo, nepravilno odločilo, da je krajevno pristojno, (3) ker je sodišče v nasprotju z določili ZPP sklep oprlo na tožničina nedovoljena razpolaganja in (4) ker tožencu z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo pravočasne in pravilne vročitve sklepa o ugovoru zoper plačilna naloga za plačilo sodne takse, ni bila dana možnost pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, predmetno zadevo vrne v prejšnje stanje ter mu omogoči, da v delu, v katerem se šteje pritožba za umaknjeno, plača sodno takso, ter v pritožbenem postopku v celotnem obsegu uveljavlja svoje pravice glede ugotovitve obsega skupnega premoženja in deležev na njem.

3. Tožnica v odgovoru pritožbene navedbe prereka, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz podatkov sodnega spisa izhaja, da je bila v tem postopku izdana sodba (list. št. 489), obe pravdni stranki pa sta vložili pritožbo. Sodišče prve stopnje je tožencu neposredno vročalo plačilna naloga za pritožbo zoper sodbo po tožbi 873 EUR (list. št. 532) in po nasprotni tožbi 873 EUR (list. št. 534), po toženčevem ugovoru (list. št. 540) pa je s sklepom z dne 2. 6. 2021 (list. št. 543) plačilni nalog, ki se je nanašal na sodno takso za pritožbo po nasprotni tožbi, razveljavilo ter tožencu z novim plačilnim nalogom odmerilo sodno takso v višini 225 EUR (list. št. 546), drugi plačilni nalog v višini 873 EUR pa je vzdržalo v veljavi. Toženec je sodno takso v višini 225 EUR za pritožbo zoper sodbo po nasprotni tožbi plačal (list. št. 548), medtem ko sodne takse v višini 873 EUR za pritožbo zoper sodbo po tožbi ni plačal, sodišču pa je podal predlog za vrnitev v prejšnje stanje (list. št. 550). Zgoraj navedeno dejansko stanje s pritožbo ni izpodbijano.

6. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ima toženec v tem postopku pooblaščenca in sicer odvetniško družbo po veljavnem pooblastilu (B 137), kar je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ugotovilo in pritožbeno ni izpodbijano. Navedeno pomeni, da je bilo sodišče skladno s prvim odstavkom 137. člena ZPP dolžno vsa pisanja vročati tožencu po pooblaščencu, tudi tista, ki se vročajo osebno. Zmotna so zato razlogovanja sodišča prve stopnje v 3. točki obrazložitve, da sta bila plačilna naloga, vročena tožencu neposredno, pravilno vročena. Vendar pa toženec s pritožbo morebitne napačne vročitve ne izpodbija, nasprotno, navaja, da je dal sodišču jasno vedeti, da mora biti plačilni nalog poslan njemu osebno, ne pa pooblaščencu. Poleg tega ni sporno, da je toženec proti obema plačilnima nalogama vložil pravočasni ugovor, o katerem je sodišče prve stopnje odločalo. Navedeno pomeni, da tožencu z neposredno vročitvijo plačilnih nalogov niso bile prekršene pravice v postopku. Pritožbeno sodišče dodaja, da tudi ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep vročalo tožencu neposredno in ne njegovemu pooblaščencu, a tudi navedene vročitve toženec ne izpodbija. Pritožbo zoper izpodbijan sklep pa je vložil pravočasno.

7. Nadalje pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da gre v primeru plačila sodne takse po 34. členu Zakona o sodnih taksah (ZST-1) za materialnopravni rok, torej zakonski nepodaljšljivi rok, zato glede roka za plačilo sodne takse ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje.1 Toženčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje je zato sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot nedopustnega.

8. Tudi pritožbeni ugovor, da je obravnavano zadevo vodil okrožni sodnik Domen Horvat, dne 2. 3. 2021 opravil javno glavno obravnavo in izdal sodbo, potem pa je plačilna naloga in naslednje sklepe izdajala druga sodnica ter je iz tega razloga podana absolutna bistvena kršitev postopka, ni utemeljen. Iz podatkov sodnega spisa izhaja, da je sodnik Domen Horvat obravnaval navedeno zadevo in izdal sodbo, s katero je odločil o zahtevkih po tožbi in nasprotni tožbi (list. št. 489). Iz javno dostopnih podatkov, to je spletne strani Sodnega sveta RS,2 izhaja, da je sodnik Domen Horvat postal generalni sekretar Sodnega sveta RS, kar pomeni, da na Okrožnem sodišču v Kranju funkcije sojenja začasno ne opravlja. Nadalje je v javno dostopnih Letnih razporedih dela Okrožnega sodišča v Kranju3 za leti 2021 in 2022, to je v času, ko je bila izdana sodba ter za tem plačilni nalogi in sklepi sodišča, določeno, da v primeru, ko je sodnik zadevo zaključil, torej izdal sodno odločbo, pa dela na oddelku ne opravlja več, vsa nadaljnja opravila prevzame vodja oddelka, v obravnavanem primeru je to vodja pravdnega oddelka Okrožnega sodišča v Kranju, okrožna sodnica svetnica Romana Čemažar. Ali povedano drugače, ko je v posamezni zadevi že odločeno (a še ne pravnomočno), v predpisih o poslovanju sodišča ni podlage, da bi se sodna zadeva dodelila drugemu sodniku po zakonitem pripadu, saj je že zaključena, zato nadaljnja opravila z morebitnima pritožbenim postopkom in/ali postopkom z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja vodja oddelka, kar je bilo pravilno storjeno tudi v tu obravnavanem primeru.

9. Toženčev ugovor, da je sodišče v sklepu, ki je bil vzet v sodbo, nepravilno odločilo, da je krajevno pristojno, je pavšalen do te mere, da na njega ni mogoče odgovarjati, saj poleg poleg navedenega stavka pritožbenih navedb ni podanih.

10. Glede pritožbenih navedb o tožničinih nedovoljenih razpolaganjih v tožbi v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena ZPP je tožencu treba pojasniti, da to ni stvar pritožbe in odločanja pritožbenega sodišča zoper tu izpodbijani sklep, ampak stvar vsebinske odločitve o pritožbi zoper sodbo, zato tudi ta pritožbeni ugovor ni utemeljen.

11. Tudi zadnji pritožbeni ugovor ni utemeljen. Ne drži namreč, da tožencu sklep z dne 2. 6. 2021, s katerim je bilo odločeno o njegovem ugovoru zoper plačilna naloga, ni bil pravilno in pravočasno vročen. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da je bil ta sklep vročen toženčevemu pooblaščencu 16. junija 2021, kot izhaja iz podatkov spisa sodnega (vročilnica – list. št. 546). Če je bil toženec s sklepom seznanjen šele 13. 8. 2021, kot zatrjuje v pritožbi, je to stvar medsebojnega pooblastilnega razmerja med njim in njegovim pooblaščencem, zato je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno štelo naveden ugovor kot pravno neupošteven ter ga tudi v pritožbi ni mogoče upoštevati v toženčevo korist. Tudi ni res, da mu ni bila dana pravica do pritožbe, sklep vsebuje pravni pouk z vsemi pojasnili ter sta toženec in njegov pooblaščenec imela pravico v dopustnem roku petnajstih dni vložiti pritožbo.

12. Na koncu pritožbeno sodišče poudarja, da je bilo tožencu s sklepom z dne 2. 6. 2021 v 13. točki pojasnjeno (v poudarjenem in podčrtanem besedilu), da začne rok za plačilo sodne takse po plačilnem nalogu z dne 19. 5. 2021 (tistem, ki ni bil razveljavljen) teči naslednji dan po vročitvi sklepa, za novo odmerjeno sodno takso v višini 225 EUR pa mu je sodišče obrazložilo, da jo je treba plačati skladno s priloženim plačilnim nalogom.

13. Ker toženec sodne takse v višini 873 EUR za pritožbo zoper sodbo, ki se nanaša na tožbo, neprerekano ni poravnal, jo je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilo štelo za umaknjeno, pritožbene navedbe, da je pritožbo brez vsakršnih utemeljenih zadržkov zavrglo, pa so neutemeljene. Pritožbene navedbe o sodelovanju tožnice s sodiščem z namenom, da bi tožencu onemogočili podajo pritožbe zoper sodbo, so pavšalne in neizkazane do te mere, da na njih ni mogoče odgovarjati.

14. Ker tožnikova pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

15. Tožnica nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k rešitvi le-te (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Poleg odločb, navedenih v 2. opombi izpodbijanega sklepa, primerjaj tudi VSRS sklep III DoR 24/2014. 2 http://www.sodni-svet.si 3 https://www.sodisce.si