Jedro

Tožnik ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite ni navedel nikakršnih takšnih novih (pravno relevantnih) dejstev ali okoliščin, na podlagi katerih bi tožena stranka morala pridobiti dokaze o stanju v izvorni državi ali morebitne druge dokaze. Iz njegovega tožbenega gradiva tudi ni razvidno določno zatrjevanje okoliščin, zaradi katerih bi bila njegova možnost pridobivanja tovrstnih dokazov bistveno otežena ali onemogočena. Tožnik je svoj zahtevek pavšalno utemeljeval s slabim premoženjskim položajem v Maroku, ki je z Odlokom Vlade Republike Slovenije o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS št. 47/22) razglašen za varno izvorno državo, s čimer ni bila izkazana verjetnost, da bi v morebitnem novem postopku izpolnjeval pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. Iz navedenega razloga bi bilo v konkretni zadevi kakršnokoli dodatno poizvedovanje odveč in ravnanje tožene stranke tudi ni bilo v nasprotju s členom 4(1) Kvalifikacijske direktive.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik, ki naj bi bil državljan Kraljevine Maroko, je 17. 10. 2023 vložil tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-865/2023/35 (1222-16) z dne 2. 10. 2023 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), s katerim je bilo odločeno, da se tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrže. Tožnik tožbo zoper izpodbijani sklep vlaga zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. V tožbi navaja, da je sklep nezakonit, saj ugotovitev tožene stranke o tem, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) ni pravilna. Tožnik je ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka navedel novo dejstvo oz. nove okoliščine, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, in sicer je navedel, da je njegova mati hudo zbolela in mora na operacijo, ki je plačljiva, zato mora tožnik za njeno preživetje priskrbeti denar. Poleg tega je tožnik ob vložitvi zahtevka organu predložil tudi slike očeta in njegovo zdravstveno dokumentacijo ter hkrati navedel, da je sicer s pomanjkljivo zdravstveno oskrbo očeta utemeljeval že svojo prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je bila pravnomočno zavrnjena. Tožena stranka se do navedenih dokazil ni vsebinsko opredelila, ampak je le neutemeljeno navedla, da niso neposredno povezana s tožnikovim odhodom iz države. Nadalje tožnik v tožbi toženi stranki očita, da ob prejemu zahtevka ni dovolj razčistila dejstev, ki jih je navajal, s čimer je bilo kršeno načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP v zvezi s prvim odstavkom 135. člena ZUP. Tožena stranka tudi ni pridobila splošnih in specifičnih informacij o tožnikovi izvorni državi, na podlagi česar bi lahko ugotovila, ali so razmere tam sploh takšne, da je tožniku zagotovljen preživetveni minimum, ki je varovan s 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Tveganje, da tožnik v Maroku ne bi mogel dostojno živeti je namreč stvarno, osebno in predvidljivo. Maroko je zapustil, ker tam ni dela oz. je slabo plačano. Tudi če bi delal, ne bi zaslužil dovolj za dostojno življenje. Nadalje je tožena stranka pri obravnavi tožnikovega zahtevka napačno štela, da je dokazno breme v zvezi z utemeljevanjem zahtevka izključno na tožniku, kar je v nasprotju z drugim in tretjim odstavkom 40. člena Procesne direktive v zvezi s prvim dostavkom 4. člena Kvalifikacijske direktive. 2011/95/EU, prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in odločitvijo naslovnega sodišča v zadevi I U 1528/2019 z dne 27. 9. 2019. Tudi iz tega razloga bi morala tožena stranka preveriti stanje v izvorni državi. Tožena stranka se v sklepu ni opredelila do nevarnosti, ki bi tožniku grozila v primeru vrnitve v matično državo, kar je v nasprotju z mednarodnopravnim načelom nevračanja, ki prepoveduje državi odstranitev, izgon ali izročitev prosilca državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo povržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. S tožbo tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in dovoli vložitev ponovne prošnje oz. zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

2. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev tožbe. Vztraja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Tožnik je bil pred podajo zahtevka seznanjen s postopkom obravnave, postavljena so mu bila ključna vprašanja. Namen postopka, v katerem se obravnava zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, je v ugotovitvi, ali obstajajo nova dejstva in okoliščine, ki bi jih vlagatelj v morebitnem ponovnem postopku lahko uveljavljal in ki bi bistveno povečale možnosti za pridobitev mednarodne zaščite. Podrobnejše ugotavljanje in razpravljanje o zatrjevanih dejstvih, kot tudi morebitna uporaba informacij o izvorni državi, je stvar ponovnega postopka (v okviru katerega se nato izvede vsebinski osebni razgovor), če do njega pride, tj. če vlagatelj izpolnjuje zakonsko določene pogoje. V konkretni zadevi je bilo ugotovljeno, da tožnik ni navedel novih dejstev, ki bi mu bistveno povečala možnost za pridobitev mednarodne zaščite. Materina bolezen ni povezana z razlogi za njegov odhod iz države. Tudi zdravstvene težave, sploh če ne gre za težave vlagatelja, niso predmet obravnave v okviru mednarodne zaščite. V zvezi z očitki, da se tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni vsebinsko opredelila do novih dokazil, ki jih je predložil tožnik, tj. očetovih izvidov, je tožena stranka navedla, da tudi ta ne izkazujejo dejstev, ki bi bistveno povečala možnost za pridobitev mednarodne zaščite, kar je bilo v izpodbijanem sklepu tudi obrazloženo.

3. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo, na katero tožnik ni pristopil, čeprav je bil nanjo pravilno povabljen. Svoje odsotnosti tožnik ni opravičil. 4. Sodišče je v dokaznem postopku pregledalo in prebralo vse listine v spisu, ki se nanaša na to zadevo in ga je sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 predložila tožena stranka. Morebitne druge dokazne listine niso bile predlagane oz. sodišču niso bile predložene. Sodišče pa ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, saj se tožnik sodnemu vabilu ni odzval (drugi odstavek 258. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom ZUS-1), zaslišanje zastopnika tožene stranke pa ob smiselni uporabi prvega odstavka 258. člena ZPP ni bilo predvideno, niti potrebno.

5. Po presoji sodišča tožba ni utemeljena, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, izpodbijani sklep je pravilen in na zakonu utemeljen.

6. Z izpodbijanim sklepom je bil na podlagi 64. člena in 65. člena ZMZ-1 zavržen prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, ki ga je tožnik podal ustno na zapisnik 27. 9. 2023. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik izjavil, da želi za mednarodno zaščito zaprositi iz dveh razlogov, in sicer ker mora mama na operacijo, ki jo bo treba plačati, in zaradi pretekle izkušnje z boleznijo očeta, za katerega v vojaški bolnici ni bilo ustrezno poskrbljeno, zaradi česar so ga morali namestiti v zasebno bolnišnico, a je vseeno poleti 2022 umrl za rakom. Ta razlog je tožnik že uveljavljal v okviru prošnje za mednarodno zaščito, ki je bila pravnomočno zavrnjena junija 2023, saj jo je tožnik utemeljeval zlasti s slabo ekonomsko situacijo v Maroku, omenjal pa je tudi očetovo bolezen. Poleg navedenih dejstev je tožnik ob vložitvi zahtevka toženi stranki predložil še določeno očetovo zdravstveno dokumentacijo. Na podlagi podanih izjav in predloženih dokazov je tožena stranka ugotovila, da tožnik zahtevek delno utemeljuje z že znanim dejstvom in določenimi novimi dokazi (očetova bolezen in dokumentacija v zvezi s tem), dodatno pa še z novimi trditvami o materini bolezni in potrebi po plačilu operacije, pri čemer pa nič od navedenega ne predloženega ne povečuje njegove možnosti za pridobitev mednarodne zaščite. Tožena stranka je izrecno opozorila tudi na določbo prvega odstavka 65. člena ZMZ-1, po kateri mora vlagatelj sam predložiti nove dokaze oz. navesti nova dejstva, kar pomeni, da je dokazno breme izključno na njem.

7. Glede ponovne prošnje ZMZ-1 določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži tako (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

8. Tožnik toženi stranki očita, da se v izpodbijanem sklepu ni vsebinsko opredelila do dokazil, tj. očetove zdravstvene dokumentacije, ki jo je tožnik predložil ob vložitvi zahtevka. Navedeno ne drži. Tožena stranka je v izpodbijanjem sklepu jasno obrazložila, da se predloženi listinski dokazi nanašajo na bolezen tožnikovega očeta, ki pa ne more nuditi podlage za podelitev mednarodne zaščite tožniku, saj je tožnik očetovo bolezen ponovno, tj. tako kot že ob vložitvi primarne prošnje za mednarodno zaščito, povezal s svojo slabo ekonomsko situacijo ter nezmožnostjo plačevanja očetovega zdravljenja. Zgolj z zatrjevanjem slabe ekonomske situacije v izvorni državi pa je tožnik - tako kot je to sodišče ugotovilo že ob obravnavi tožnikove tožbe v zadevi I U 591/2023 in kar je Vrhovno sodišče RS potrdilo ob obravnavi tožnikove pritožbe s sodbo I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023 - navajal dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.1 Novo predložena dokazila se tako ne nanašajo na pravno pomembna dejstva, ki bi bila zatrjevana že v primarnem postopku, a tedaj niso bila ugotovljena.

9. Nadalje tožnik toženi stranki očita, da ni dovolj razčistila dejstev, kaj zanj pomeni materina bolezen, glede na dejstvo, da je oče zaradi pomanjkljive zdravstvene oskrbe umrl. Sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka2 ugotavlja, da je tožena stranka ustrezno ugotovila vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne. Iz zapisnika o podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 27. 9. 2023, ki je v spisu, ki ga je sodišču predložila tožena stranka, izhaja, da je zahtevek sprejela uradna oseba tožene stranka ob prisotnosti tolmača za arabski jezik, katerega tolmačenje je tožnik razumel. Pred podajo zahtevka je bil tožnik opozorjen, da mora vse izjave, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek podati po resnici in samostojno, na vprašanje, ali pred sprejemom zahtevka morebiti potrebuje dodatna pojasnila, pa je odgovoril nikalno. Možnost prisotnosti pooblaščenca je zavrnil. Tožnik je bil nadalje opozorjen na vse potrebne lastnosti postopka, ki ga bo z vložitvijo zahtevka sprožil, postavljena so mu bila relevantna vprašanja. Izrecno je bil opozorjen tudi na možnost, da do konca podaje zahtevka uradno osebo vpraša karkoli glede postopka. Zapisnik je bil tožniku prebran, nanj ni imel pripomb in ga je podpisal. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je tožena stranka ustrezno vodila in izvedla sprejem zahtevka, zaradi česar ni podlage za ugotovitev, da zaradi nerazčiščevanja dejstev in nepoziva tožnika naj pojasni neskladja, ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja. Ob tem sodišče še dodaja, da tožnik v tožbi niti ni navedel dejstev, ki naj bi zaradi pomanjkljivega postavljanja vprašanj v postopku pred toženo stranko ostala nerazčiščena oz. neugotovljena, niti ni konkretiziral zatrjevanega neskladja v njegovih izjavah.

10. V zvezi z novim navedenim dejstvom, da je mati zbolela in potrebuje operacijo, ki bi jo tožnik rad plačal, sodišče nadalje ugotavlja enako kot v zvezi s trditvami o očetovi bolezni - tudi materino bolezen in potrebo po plačilu bodoče operacije je tožnik povezal s svojim slabim ekonomskim stanjem, ki pa - kot je sodišče že navedlo - predstavlja dejstvo, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi ni pravno pomembno za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. V zvezi s tem je pravilen zaključek tožene stranke, da tudi novo navedeno dejstvo ne povečuje verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, kar pomeni, da pogoji iz 64. člena ZMZ-1 niso izpolnjeni.

11. Pravilno je tudi stališče tožene stranke v izpodbijanem sklepu v zvezi z zaostrenimi pravili glede dokaznega bremena za predložitev novih dokazov oz. navedbe novih dejstev v postopku podaje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite po 64. členu in 65. členu ZMZ-1. Prvi odstavek 65. člena ZMZ-1 (ki je v zvezi s členom 40(2) in (3) Procesne direktive II)3 namreč določa, da oseba iz prvega in četrtega odstavka prejšnjega člena vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, pri čemer v tem zahtevku oseba _sama_ predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek. Namen takšne zakonske ureditve je v preprečitvi zlorabe ponovnih prošenj prosilcev z nadaljnjim vlaganjem zaporednih zahtev, ki po svoji vsebini ne prinašajo ničesar bistveno novega in ki bi od organov po nepotrebnem terjali ponovno presojo že pravnomočno razsojenih dejstev in dokazov. Teža novih dejstev oz. novih dokazov mora biti takšna, da pomembno povečuje verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito. Navedeno je skladno tudi s 36. točko uvodne izjave Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. Temu sledi tudi praksa Vrhovnega sodišča RS, po kateri je trditveno in dokazno breme v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite primarno na vlagatelju zahtevka.4 Pravilo sicer ni absolutno, kar izhaja tudi iz drugega odstavka člena 42 (2) Procesne direktive II, po kateri procesna pravila države članice v zvezi s predhodno obravnavo prošnje prosilcu ne smejo onemogočiti dostopa do novega postopka, niti ne povzročiti dejanskega izničenja ali resne okrnjenosti tega dostopa. Če so torej podane okoliščine, ki vlagatelju bistveno otežujejo ali onemogočajo pridobivanje dokazov, na katere se sklicuje, jih pa brez večjih težav lahko pridobi organ, bo na njem, da se prepriča o obstoju dokazov ali o dejstvih (preveril bo, ali npr. o nekem dogodku obstajajo informacije, ki jih bo v nadaljnjem postopku, to je po vložitvi prošnje, mogoče vrednotiti).5 Gre za situacije, ko vlagatelj težko ali sploh ne more pridobiti določenih dokazov oz. za informacije, ki jih lažje pridobi organ. Vendar pa je (tako kot je to navedlo to sodišče v sodbi I U 1528/2019 z dne 27. 9. 2019, na katero se sklicuje tožnik) razumljivo, da mora najprej prosilec podati zahtevo in izpolniti svoj del dokaznega bremena glede individualnih okoliščin in novih dejstev, temu pa lahko sledi glede na relevantnost novih dejstev tudi obveznost organa, da preverja stanje v izvorni državi, torej splošne okoliščine, ki so lahko povezane z zatrjevanim preganjanjem.

12. V zvezi z navedenem sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru tožnik ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite ni navedel nikakršnih takšnih novih (pravno relevantnih) dejstev ali okoliščin, na podlagi katerih bi tožena stranka morala pridobiti dokaze o stanju v izvorni državi ali morebitne druge dokaze. Iz njegovega tožbenega gradiva tudi ni razvidno določno zatrjevanje okoliščin, zaradi katerih bi bila njegova možnost pridobivanja tovrstnih dokazov bistveno otežena ali onemogočena. Tožnik je svoj zahtevek pavšalno utemeljeval s slabim premoženjskim položajem v Maroku, ki je z Odlokom Vlade Republike Slovenije o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS št. 47/22) razglašen za varno izvorno državo, s čimer ni bila izkazana verjetnost, da bi v morebitnem novem postopku izpolnjeval pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. Iz navedenega razloga bi bilo v konkretni zadevi kakršnokoli dodatno poizvedovanje odveč in ravnanje tožene stranke tudi ni bilo v nasprotju s členom 4(1) Kvalifikacijske direktive.6

13. Tožnik je v tožbi še zatrjeval, da se tožena stranka pri odločitvi ni opredelila do nevarnosti, ki bi mu grozila v primeru vrnitve v matično državo, s čimer je bilo kršeno načelo nevračanja in s tem 33. člen Ženevske konvencije, 3. člen EKČP in 18. člen Ustave RS. Sodišče ugotavlja, da na podlagi postavljenih tožbenih navedb, ki so pavšalne, kršitev tega načela ni razvidna, saj je bil tožniku v obravnavanem primeru zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, v katerem pa sam ni izpolnil bremena, ki mu ga nalaga 64. člen in 65. člen ZMZ-1, to je predložitve dokazov oz. navedb novih dejstev, s katerimi bi opravičil nov postopek. O tem, da z vidika določb ZMZ-1 o pogojih za podelitev statusa mednarodne zaščite ni ovir za tožnikovo vrnitev v ... zaradi strahu pred preganjanjem ali resno škodo, pa je bilo po vsebini že razsojeno s pravnomočno zavrnitvijo njegove prošnje za mednarodno zaščito.7

14. Ker je sodišče iz zgoraj navedenih razlogov ugotovilo, da je odločitev tožene stranke zakonita in pravilna, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Prim. odločbe VSRS v zadevah: I Up 46/2023 z dne 15. 3. 2023, I Up 49/2023 z dne 22. 3. 2023, I Up 29/2023 z dne 22. 2. 2023, I Up 205/2022 z dne 7. 12. 2022, I Up 13/2015 z dne 13. 5. 2015, I Up 115/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 87/2023 z dne 14. 6. 2023, I Up 164/2023 z dne 14. 6. 2023, I Up 178/2023 z dne 15. 6. 2023, I Up 187/2023 z dne 5. 7. 2023, I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023. 2 Tožnik se na vabilo sodišča na zaslišanje iz nepojasnjenih razlogov ni odzval, zaradi česar sodišče tega dokaza ni izvedlo. 3 Direktiva 2013/32 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junij 2013 o skupnih postopkih za priznanje in odvzem mednarodne zaščite. 4 Prim. odločbe VSRS v zadevah: I Up 322/2010 z dne 22. 12. 2010, I Up 171/2009 z dne 23. 4. 2009, I Up 359/2008 z dne 17. 7. 2008, I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014, I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015. 5 Prim. sodbo VSRS I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015. 6 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011. 7 Odločba MNZ št. 2142-865/2023/5 (1221-14) z dne 3. 4. 2023 je postala pravnomočna s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023.