Jedro

Zgolj splošne navedbe tožnika ("da je toženec dopuščal tak način dela, ki ni bil v skladu s predpisi o varovanju zdravja na delovnem mestu", "da ni izvedel ustreznih ukrepov, da do nezgode ne bi prišlo" ali "da bi moral v smislu varnosti in zdravja storiti več"), brez dodatnih navedb, katere konkretne opustitve toženca so bile v nasprotju s predpisi in kaj konkretno bi moral storiti, ne morejo predstavljati podlage za ugotavljanje krivdne odgovornosti toženca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožniku nerazdelno plačati nematerialno škodo v višini 2.921,05 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Odločilo je, da je tožnik dolžan prvotoženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.084,26 EUR, drugotoženi stranki pa 31,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporaba materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila prvotožena stranka v skladu z 5. čl. ZVZD dolžna izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, pa tega ni storila. Prvotožena stranka je imela sprejeto izjavo o oceni tveganja za delovno mesto kmetijski delavec za leto 2001 in dopolnjeno leto 2003 (B13, B14), ki pa je ni izvajala. V teh izjavah se je zavezala, da bo na 12 mesecev zagotovila nove delovne čevlje s protizdrsnim podplatom oz. škornje. Iz izpovedi prič Z.Č. in A.K. nedvomno izhaja, da prvotožena stranka sprejetih izjav ni izvajala. Obe priči sta skladno potrdili, da so delavci dobili nove zaščitne čevlje šele v letu 2006 in šele po tem letu vsako leto, zato nikakor ni mogoče šteti, da je prvotožena stranka zagotovila pogoje za varno delo že ob delovni nezgodi dne 29. 6. 2005. Samo dejstvo, da je tožnik nosil čevlje, ki jih je kupil sam, še ne pomeni, da se je tožena stranka ekskulpirala odgovornosti za nastalo škodo. Prvotožena stranka tudi ni izvajala v ZVZD določenih nalog opozarjanja in kontroliranja varnosti pri delu, zato je za nastanek škode subjektivno odgovorna. Ocena sodišča, da je tožnik imel primerno obutev, in da obutev ni bila vzrok za nesrečo, temelji zgolj na prosti presoji sodišča, saj obutev nikoli ni bila predlagana kot dokaz, zato je takšno sklepanje zgolj ugibanje. Dejstvo je, da če bi imel tožnik obutev s primernim podplatom, verjetno do zdrsa sploh ne bi prišlo. Poleg tega gre v tem primeru za specifično delo, pri katerem ni možno opaziti vsake jame oz. kolesnice, saj je zemljišče prekrito s travo.

Prvotožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Kot izhaja iz dokaznega postopka je do nezgode prišlo dne 29.6.2005, ko je tožnik pri opravljanju dela pri toženi stranki utrpel poškodbo gležnja desne noge (zvin). Tožnik je s tožbo od toženih strank zahteval odškodnino za nematerialno škodo in sicer iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 1.460,53 EUR in enak znesek iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skupaj 2.921,06 EUR.

Pritožbeno sodišče je v navedeni zadevi odločalo že dvakrat in sicer z odločbo opr. št. Pdp 219/2008 z dne 8. 1. 2009 ter Pdp 139/2010 z dne 2.6.2010. Obakrat je odločbi sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo, vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je po dvakrat ponovljenem postopku izdalo sodbo, s katero je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, tožniku pa naložilo v plačilo pravdne stroške toženih strank. Zaključilo je namreč, da v konkretni zadevi niso podani elementi za obstoj krivdne odgovornosti prvotožene stranke, saj ni podana vzročna zveza med domnevno protipravnim ravnanjem tožene stranke in škodo. Do padca tožnika je očitno prišlo zaradi nerodnega koraka tožnika, torej iz vzroka, ki je v njegovi sferi.

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča v ponovljenem postopku skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, razlogi sodišča prve stopnje so jasno argumentirani, razumljivi in življenjski, dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. čl. ZPP, tako da sodišče druge stopnje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se, v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze.

Ker bi v konkretnem primeru, kot je to pravilno zapisalo sodišče prve stopnje, lahko šlo le za krivdno odgovornost prvotožene stranke, bi morale biti podane vse predpostavke splošnega civilnega delikta: protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivda. Čeprav nosi dokazno breme nekrivde tožena stranka, je dokazno breme protipravnega ravnanja in vzročne zveze med tem ravnanjem in škodo na tožniku. Tožnik bi moral (pravočasno) navesti in dokazati, katero konkretno dejanje ali opustitev tožene stranke mu je povzročilo škodo. Niso dovolj le splošne navedbe, da je npr. toženec „dopuščal tak način dela, ki ni bil v skladu s predpisi o varovanju zdravja na delovnem mestu“, ali da „ni izvedel ustreznih ukrepov, da do nezgode ne bi prišlo“, ali „bi moral v smislu varnosti in zdravja storiti več“. Takšne navedbe o bistvenem, t.j. o tem, katere konkretne opustitve tožene stranke naj bi bile v nasprotju z varnostnimi predpisi in kaj konkretno bi morala tožena stranka storiti, da bi zadostila zahtevam iz 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 in nadaljnji), ter, ali so te (konkretne in v predmetnem sporu do konca prvega postopka na prvi stopnji sploh nezatrjevane) opustitve tudi vzrok škode, ničesar ne povedo. Takšne navedbe so tako nepopolne in splošne, da jih niti ni mogoče preizkusiti, zato v nobenem primeru ne morejo pripeljati do krivdne odgovornosti tožene stranke. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu v zvezi z očitanim nedopustnim ravnanjem prvotožene stranke. Vse ključne navedbe v zvezi s krivdno odgovornostjo prvotožene stranke (predvsem dejstvo, da naj bi bila vzrok za poškodbo tožnika neprimerna in obrabljena obutev), je tožnik podal šele v postopku, ki je tekel po razveljavitvi prvostopenjske sodbe, pa še te so podane pomanjkljivo. Tovrstne navedbe so zato neupoštevne, saj smejo na prvem naroku nove glavne obravnave stranke navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti (362. čl. ZPP). Da takšnih navedb brez svoje krivde tožnik ni mogel podati v roku iz 286. čl. ZPP, pa slednji ni dokazal. Pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da je v našem procesnem pravu uveljavljen sistem zvezanosti dokazov s trditvami. Sistem zvezanosti dokazov s trditvami zahteva, da se istočasno navedejo dejstva in predlagajo dokazila. Pri tem pa tudi ni dopusten informativni dokaz, kar pomeni, da ni dopustno, da se z izvedbo dokaza pridobiva podlaga za trditve. Pomanjkljive trditvene podlage tožnik tako ne more nadomestiti z izpovedbo zaslišanih strank ali prič, kot tudi ne s trditveno podlago tožene stranke. Tožnik se tako neutemeljeno sklicuje na izpovedi prič Z.Č. in A.K., iz katerih izhaja, da prvotožena stranka sprejetih izjav o oceni tveganja za delovno mesto kmetijski delavec, glede delovne obutve, ni izvajala. Tožnik namreč ni pravočasno podal ustrezne trditvene podlage, ki bi bila kasneje lahko dokazno podprta z izpovedjo navedenih dveh prič.

Poleg navedenega pa je sodišče prve stopnje pravilno, tudi na podlagi izpovedbe tožnika samega, ugotovilo, da je slednji imel obute gumijaste škornje, torej je nosil obutev, kot je bila predpisana v izjavi ocene tveganja (B14), pa je do nezgode kljub temu prišlo. Pravilno je zato zaključilo, da je bil vzrok za nezgodo v tožnikovi sferi, za kar pa prvotožena stranka ne more biti odgovorna.

Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (1. odst. 165.čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).