Jedro

Drugi toženec je solidarno odškodninsko zavezan z ozirom, da je do nedovoljenega razpolaganja s sredstvi rezervnega sklada prišlo v času, ko je bil družbenik izbrisane družbe in v tej opravljal direktorsko funkcijo. Solidarno odškodninsko odgovornost prve toženke pa utemeljuje že dejstvo, da je terjatev tožečih strank za povračilo sredstev rezervnega sklada ob izbrisu družbe iz sodnega registra, ko je bila njen družbenik in direktor, ostala neporavnana.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem obsegu, to je v I., II., in IV. točki izreka, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženi stranki krijeta sami, vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki solidarno zavezalo, da tožeči stranki v roku 15 dni plačata znesek 83.260,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2009 do plačila (I. točka izreka), pri čemer je ta znesek potrebno nakazati na fiduciarni račun upravnika, družbe U. d.o.o., odprt pri P. d.d. (II. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je zavezalo še, da tožeči stranki v roku 15 dni nerazdelno povrneta njene pravdne stroške v višini 8.166,56 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Tožečo stranko je zavezalo, da v roku 15 dni prvi toženki povrne njene stroške postopka v višini 368,02 EUR, drugemu tožencu pa v istem roku znesek 382,84 EUR njegovih pravdnih stroškov, v primeru zamude oboje s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (V in VI. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se v delu, ki zanju ni ugodna, to je v I., II. in IV. točki izreka, pravočasno po pooblaščencu pritožujeta prva toženka in drugi toženec iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Oba zatrjujeta, da nista bila aktivna družbenika izbrisane družbe V. d.o.o.. Izpostavljata, da je po določilih 8. odstavka 442. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) aktivni družbenik lahko zgolj tisti, ki ima v družbi najmanj 25% glasovalnih pravic, ki pa jih toženi stranki, ker sta bili obe imetnici zgolj 1,0595% poslovnega deleža, nista imeli. Kljub dejstvu, da sta opravljali direktorsko funkcijo, poudarjata, da na poslovanje in upravljanje družbe ter finančne kot organizacijske tokove znotraj nje nista imeli nikakršnega vpliva in o teh tudi nista bili seznanjeni. Vse finančne transakcije izbrisane družbe je namreč v celoti opravljala družba K. t. d.d. oziroma pri tej zaposlena M.R.. Ta je v svojem pričanju nedvoumno izpovedala, da so vse finančne transakcije opravljali v družbi K. t. d.d.. O tem se z nikomer od toženih strank niso predhodno dogovarjali, priča je namreč vsa navodila glede finančnih transakcij dobila s strani poslovodstva K. t. d.d.. Zaradi odkritih nestrinjanj pa sta bili toženi stranki deležni tudi groženj oziroma šikaniranj. Iz navedenega je tako razvidno, da je škoda nastala zaradi ravnanja tretjih oseb (četrti odstavek 28. člena ZFPPIPP). Drugi toženec dodaja, da v izbrisani družbi ni imel nikakršnega vpliva, drugih družbenikov niti ni poznal, prvo toženko pa je spoznal, ko ji je odstopil svoj delež. Na finančne in organizacijske tokove ni imel nobenega vpliva, saj je opravljal zgolj delo kurirja, ki je dvigoval pošto ter jo pošiljal na K. t. d.d.. Finančne transakcije so se opravljale brez njegove vednosti, takšni procesi pa so bili pri izbrisani družbi že utečeni, ko je drugi toženec prevzel funkcijo direktorja. Če je tem nasprotoval, pa se je slednji par let pred upokojitvijo utemeljeno bal za svojo zaposlitev. S strani poslovodstva krovne družbe je bil namreč deležen žalitev in groženj. Prva toženka pojasnjuje še, da je bila od 29. 3. 2010 pri B. p. d.o.o. zaposlena kot vodja pekarne, 25. 9. 2010 pa je bila vpisana še kot direktorica družbe V. d.o.o.. Kljub temu je bilo v aneksu št. 1 k pogodbi o zaposlitvi nedvoumno navedeno, da se njene delovne obveznosti ne spreminjajo. Prav tako pa je imela izrecno navodilo lastnikov družbe V. d.o.o., da opravlja zgolj in izključno delo vodje pekarne in ničesar drugega, kar je tudi dejansko počela. S svojim poslovnim deležem na odločitve družbenikov ni mogla vplivati, drugih družbenikov niti ne pozna, tudi drugega toženca pa je spoznala šele na obravnavi. Za izbrisano družbo so vse finančne transakcije opravljale K. t. d.d. še preden sta bila z drugim tožencem postavljena kot direktorja brez pooblastil. Da se tudi njun predhodnik ni strinjal s takim načinom poslovanja, pa dokazuje že v spis vložena kazenska ovadba z dne 30. 6. 2008, ki jo je zoper M.R. napisal tedanji direktor M.S. Prva toženka pa nikakor ne more biti odgovorna za obveznosti družbe, ki so nastale še pred njenim imenovanjem za direktorico. Glede na navedeno prva toženka in drugi toženec sodišču druge stopnje predlagata, da njunima pritožbama ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v ponovno razsojo, podrejeno pa jo spremeni v smislu pritožbenih izvajanj.

3. Tožeče stranke pritožbenega odgovora niso podale.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu (I., II. in IV. točka izreka) preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ne ugotavlja, pritožba pa se na postopkovne kršitve ne sklicuje. Sodišče prve stopnje je pravno relevantno dejansko stanje v zadevi pravilno in v celoti razjasnilo, ob tako ugotovljeni dejanski podlagi pa je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna.

6. Z izpodbijano sodbo je v obravnavani zadevi odločeno drugič. Po tem, ko je bila prvostopenjska sodba II P 870/2012 z dne 25. 9. 2013, s katero je bil tožbeni zahtevek sprva zavrnjen, s sklepom naslovnega sodišča I Cp 337/2014 z dne 23. 9. 2014 razveljavljena, je sodišče prve stopnje v okviru novega sojenja vzelo v ozir v citiranem sklepu izražena materialnopravna izhodišča. Upoštevaje, da enoletni rok iz desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP v obdobju od uveljavitve Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb - v nadaljevanju ZPUOOD dne 17. 11. 2011 do objave odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-307/11 z dne 12. 4. 2012 v Uradnem listu RS dne 18. 5. 2012 ni tekel, je predmetno tožbo z dne 12. 10. 2012 pravilno obravnavalo kot pravočasno. Pravno presojo o odgovornosti družbenikov (toženih strank) za obveznosti izbrisane družbe (V. d.o.o.) pa je izhajajoč iz že zgoraj citirane ustavne odločbe, ker je bila družba V. d.o.o. iz sodnega registra dne 3. 10. 2011 brez likvidacije izbrisana še pred uveljavitvijo ZPUOOD (17. 11. 2011), pravilno oprlo na določbe šestega do desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP, ki so bile ob njenem izbrisu še v veljavi. Ob uporabi teh določil pa je glede na ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje, ki ga pritožba ne zmore omajati oziroma se niti ne pokaže kot sporno, prvostopenjski zaključek, da je odškodninska odgovornost toženih strank kot aktivnih družbenikov izbrisane družbe v razmerju do tožečih strank podana, potrebno podpreti kot pravno pravilen.

7. Nesporno v obravnavani zadevi je, da so imele tožeče stranke kot etažni lastniki trgovsko poslovnega centra v M. z družbo V. d.o.o. kot upravnikom sklenjeno pogodbo o izvajanju upravniških storitev (prvi odstavek 118. člena SPZ), ki je bila na skupščini etažnih lastnikov 29. 5. 2009 odpovedana. Z ozirom, da se je šestmesečni odpovedni rok, določen s to pogodbo, iztekel 29. 11. 2009, se je izbrisana družba zavezala, da bo novemu upravniku tožečih strank, podjetju U. d.o.o., predala vso dokumentacijo do 30. 11. 2009, ko bi morala biti prenesena tudi sredstva rezervnega sklada. Da do primopredaje dokumentacije ter izročitve (prenakazila) sredstev rezervnega sklada na sestanku, ki je bil tega dne opravljen med podjetjem V. d.o.o. ter U. d.o.o., ker je izbrisana družba oboje pogojevala z izpolnitvijo drugih obveznosti etažnih lastnikov v razmerju do nje, ni prišlo, izhaja že iz zapisnika s tega sestanka (priloga A7). Enako potrjujeta tudi skladni izpovedbi prič Z.F. ter F.j., ki sta bila na sestanku oba navzoča. Tožeče stranke so zoper družbo V. d.o.o. sicer vložile tožbo, s katero so med drugim uveljavljale tudi povračilo sredstev rezervnega sklada, vendar je bil pravdni postopek v zadevi III P 50/2010 zaradi izbrisa družbe V. d.o.o. iz sodnega registra ustavljen. Tožeče stranke so svojo terjatev prijavile tudi v stečajnem postopku družbe V. d.d., ki je bila večinska družbenica izbrisane družbe (85,1673% poslovni delež), kjer pa niso dosegle niti delnega poplačila. Z ozirom, da vse navedeno ni pritožbeno prerekano, se torej pokaže, da tožeče stranke na račun sredstev rezervnega sklada kakršnegakoli plačila doslej niso prejele. Povračilo iz tega naslova v predmetnem postopku zato uveljavljajo kot odškodninsko terjatev v razmerju do toženih strank kot družbenikov izbrisane družbe.

8. Učinke izbrisa pravne osebe iz sodnega registra za pravice upnikov (in delavcev) normira 442. člen ZFPPIPP. Skladno z 2. točko prvega odstavka citiranega člena izbris iz sodnega registra ne vpliva na pravico upnika izbrisane pravne osebe zahtevati povrnitev škode od članov poslovodstva ali organa nadzora izbrisane pravne osebe. Šesti odstavek istega člena pa določa, da če je pravna oseba ob njenem prenehanju po 441. členu ZFPPIPP imela neplačane obveznosti, aktivni družbeniki pravne osebe upnikom solidarno odgovarjajo za izpolnitev teh obveznosti. Če je aktivnemu družbeniku prenehal položaj družbenika pred prenehanjem pravne osebe, odgovarja za tiste obveznosti, ki so nastale do takrat, ko mu je prenehal položaj družbenika. Kdaj je določeno osebo šteti za aktivnega družbenika izbrisane družbe, opredeljuje sedmi odstavek tega člena in zahteva kumulativno izpolnitev dveh pogojev. In sicer je aktivni družbenik po šestem odstavku 442. člena ZFPPIPP oseba, ki je v zadnjih dveh letih pred prenehanjem izbrisane pravne osebe imela položaj njenega družbenika (1. točka sedmega odstavka 442. člena ZFPPIPP). Z ozirom, da sta bila tako drugi toženec (od 19. 12. 2008 do 11. 10. 2010) kot prva toženka (do 11. 10. 2010 do izbrisa družbe iz sodnega registra dne 3. 10. 2011) nesporno družbenika izbrisane družbe v obdobju dveh let pred njenim prenehanjem in to izhaja tudi iz zgodovinskega izpisa iz sodnega registra v prilogi A8, izpolnitev tega pogoja toženi stranki ne prerekata.

9. Pritožbeno sporno pa je, ali je podan tudi drugi kumulativno zahtevan pogoj iz 2. točke sedmega odstavka 442. člena ZFPPIPP. Da je družbenika izbrisane družbe mogoče opredeliti kot aktivnega družbenika, se skladno s citiranim določilom zahteva, da je imel v izbrisani pravni osebi pred njenim prenehanjem možnost vplivati na njeno poslovanje tako, da bi pravna oseba pravočasno izvedla ukrepe finančnega prestrukturiranja, potrebne za zagotovitev kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti ali predlagala začetek stečajnega postopka. Tak vpliv na poslovanje in upravljanje družbe družbenik lahko uresničuje bodisi na podlagi upravljavskih pravic iz njegovega deleža v pravni osebi ali drugih pravic v razmerju do pravne osebe v skladu z zakonom ali pravili izbrisane družbe, bodisi kateregakoli drugega pravnega ali dejanskega razmerja z izbrisano pravno osebo ali članom njenega poslovodstva ali organa nadzora, pri čemer se slednje, z ozirom, da sta bili obe toženi stranki kot direktorja izbrisane družbe njen poslovodni organ, zatrjuje tudi v obravnavanem primeru. V kolikor se pritožnika sklicujeta na določbo osmega odstavka 442. člena ZFPPIPP, jima velja najprej pojasniti, da ta vsebuje zgolj izpodbojno domnevo, po kateri šteje pogoj iz 2. točke sedmega odstavka 442. člena ZFPPIPP za izpolnjen, če je bil družbenik sam ali skupaj z osebami, ki so z njim ožje povezane, imetnik najmanj 25% glasovalnih pravic, družbenik pa ima možnost dokazovati drugače. Taka zakonska določba pa na možnost ugotavljanja položaja aktivnega družbenika neposredno ob uporabi sedmega odstavka 442. člena ZFPPIPP, ker ta aktivnega družbeništva ne pogojuje z velikostjo poslovnega deleža tega družbenika v osnovnem kapitalu družbe, tudi v kolikor domnevna baza iz osmega odstavka 442. člena ZFPPIPP ni izkazana, ne vpliva. Da sta bili obe toženi stranki aktivna družbenika izbrisane družbe, pa sodišče prve stopnje na osnovi sedmega odstavka 442. člena ZFPPIPP pravilno pretehta.

10. Sodišče druge stopnje sledi pritožbenim zatrjevanjem, da toženi stranki, razen v kolikor glede drugega toženca v nadaljevanju deloma ne ugotavlja drugače, vpliva na poslovanje in upravljanje izbrisane družbe v dejanskem pogledu nista imeli. Poslovnih odločitev nista samostojno sprejemali, prav tako pa na finančne transakcije družbe nista vplivali in pregleda nad finančnim poslovanjem ter finančnim stanjem izbrisane družbe nista izvajali. V postopku na prvi stopnji izveden dokazni postopek je namreč zanesljivo pokazal, da je poslovanje družbe V. d.o.o., vključno s plačilnim prometom, enako kot tudi v drugih povezanih podjetjih (R. d.o.o., B. p. d.o.o., M. K.), v dejanskem oziru v celoti obvladovala družba K. t. d.d. oziroma njen direktor I.J. Iz izpovedbe priče M.R., ki ji bila v družbi K. t. d.d. od leta 2007 zaposlena najprej kot vodja financ nato pa kot vodja finančno računovodske službe, namreč izhaja, da se je ves plačilni promet za družbo V. d.o.o., enako kot tudi za druge povezane družbe v skupini K. t. d.d., opravljal preko njihove službe. Da bi kateri izmed direktorjev v povezanih podjetjih neposredno plačeval račune dobaviteljev, se imenovana priča ne spominja. Finančno računovodski službi K. t. d.d. so namreč dnevno sporočali zneske, ki jih je potrebno plačati, katera plačila naj se opravijo, pa so odločali na sestankih K. t. d.d., o teh dogovorih pa je bil direktor podjetja gospod J. seznanjen. Tak način plačevanja oziroma komunikacije je bil že ustaljen, ko je postal direktor izbrisane družbe M. (drugi toženec). Priča je pojasnila še, da je bila v okviru K. t. d.d. edina, na katero so se glasila vsa gesla za poslovanje na bančnih računih, ko je bila odsotna, pa so ta gesla uporabljali tudi drugi delavci. V kolikor je v posameznem podjetju v okviru K. t. d.d. zmanjkalo sredstev za plače, so te začasno pokrili iz razpoložljivih sredstev drugih podjetij, enako pa je veljalo tudi za obveznosti drugih dobaviteljev. Da je poslovne odločitve v izbrisani družbi dejansko sprejemala in izvajala družba K. t. d.d., pa izpovedbe prič V.K.Z.,(1) F.J.(2) ter H.S.(3) le še dodatno utrjujejo.

11. Pravkar izpostavljeno pa v nasprotju s prepričanjem pritožbe zaključka, da sta bila prva toženka in drugi toženec pasivna družbenika izbrisane družbe, ne utemeljuje. Za izpolnitev predpostavk iz 2. točke sedmega odstavka 442. člena ZFPPIPP je namreč bistveno, da sta bila prva toženka in drugi toženec, ker sta bila kot direktorja izbrisane družbe njen edini poslovodni organ ter zakonita zastopnika družbe (515. člen Zakona o gospodarskih družbah - v nadaljevanju ZGD-1 v zvezi z 10. in 32. členom ZGD-1), pooblaščena za samostojno zastopanje brez omejitev, kakor razvidno iz izpiska iz sodnega registra (priloga A8), v položaju, ko bi na poslovanje in upravljanje izbrisane družbe mogla in morala vplivati. Navedeno za zaključek, da sta bila aktivna družbenika izbrisane družbe, zadošča. Z ozirom, da poslovodja (direktor) družbe z omejeno odgovornostjo na lastno odgovornost vodi posle družbe in jo samostojno zastopa (prvi odstavek v zvezi s petim odstavkom 515. člena ZGD-1), sta bili toženi stranki ob postopanju z zahtevano profesionalno skrbnostjo, to je skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij, dolžni aktivno voditi poslovanje izbrisane družbe in zagotoviti, da družba pravilno ter zakonito posluje. Skladno z določili 35. do 39. člena ZFPPIPP sta bili v primeru nastanka insolventnosti družbe dolžni izvesti ukrepe finančnega prestrukturiranja, ki bi z zagotavljanem kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti družbe omogočili poplačilo upniških terjatev, ali pa predlagati začetek stečajnega postopka, kar bi odpiralo možnost za vsaj sorazmerno poplačilo upnikov. Da bi toženi stranki postopali skladno z določbami 35. do 39. člena ZFPPIPP, s čemer bi se odškodnine odgovornosti izhajajoč iz 2. točke sedmega odstavka 442. člena ZFPPIPP lahko razbremenili, pa v predmetnem postopku niti nista zatrjevali. Dejstva, da zaradi notranjih omejitev oziroma ravnanja tretjih oseb kljub direktorski funkciji na poslovanje in upravljanje izbrisane družbe nista imeli nikakršnega vpliva, pa toženi stranki v razmerju do tožečih strank kot upnikov izbrisane družbe ne moreta uveljavljati. Ker sta direktorsko mesto v družbi V. d.o.o. formalno prevzeli, pristali pa sta na to, da poslovodne funkcije v družbi dejansko ne bosta opravljali, kar izhaja tako iz njunih navedb(4) kot izpovedb,(5) morata toženi stranki nase prevzeli tudi odgovornost, ki jo pozitivnopravne norme povezujejo s tem položajem.(6) Ker je takšno ravnanje v nasprotju s standardi zahtevane profesionalne skrbnosti (prvi odstavek 263. člena ZGD-1(7) v zvezi s šestim odstavkom 515. člena tega zakona in prvi ter drugi odstavek 28. člena ZFPPIPP)(8), dejstva, da toženi stranki poslovanja in upravljanja v izbrisani družbi dejansko nista prevzeli, ne moreta uporabi kot ekskulpacijski razlog v njuno korist(9) (peti odstavek 42. člena ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 442. člena ZFPPIPP ter 2. točko prvega odstavka 442. člena ZFPPIPP).(10)

12. Odškodninske obveznosti v razmerju do tožečih strank kot upnikov izbrisane družbe pa se toženi stranki ne uspeta razbremeniti niti ob sklicevanju na odgovornost tretjih, ki so dejansko vodili posle izbrisane družbe. Kot pojasnjeno že zgoraj ima njuna odškodninska odgovornost v razmerju do tožečih strank kot upnikov izbrisane družbe podlago v določbah 442. člena ZFPPIPP, medtem ko je utemeljenost morebitnih (regresnih) zahtevkov toženih strank do tretjih oseb kot povzročiteljev škode mogoče presojati le v okviru notranjega razmerja med njimi. Rešitev tega vprašanja za odločitev v predmetni zadevi zato ni relevantna. Na presojo, ali sta toženi stranki v izbrisani družbi imeli položaj aktivnega družbenika, ker je to presojo po merilih profesionalne skrbnosti mogoče opraviti le na osnovi tehtanja njunih lastnih ravnanj, pa tudi morebitna aktivnost njunega predhodnika ne more imeti vpliva. Tudi sicer pa iz izpovedbe drugega toženca izhaja, da kazenska ovadba zoper M.R. (priloga B 10) s strani prejšnjega direktorja izbrisane družbe M.S. ni bila vložena.

13. Tožeče stranke so svoj odškodninski zahtevek utemeljevale z zneskom (95.584,62 EUR), ki bi ga iz naslova sredstev rezervnega sklada s strani izbrisane družbe morale dobiti povrnjenega 30. 11. 2009, ko bi med izbrisano družbo kot dotedanjim upravnikom tožečih strank ter novim upravnikom, družbo U. d.o.o., moralo priti do predaje poslov upravljanja. Skladno z določbo drugega odstavka ter 2. točke tretjega odstavka 442. člena ZFPPIPP, vse v zvezi z drugim odstavkom 42. člena ZFPPIPP, je bilo dokazno breme o tem, da so bila denarna sredstva na fiduciarnem računu izbrisane družbe št. 03121-2000039355 pri SKB Banki d.d., ki je bil namenjen zbiranju sredstev rezervnega sklada tožečih strank kot etažnih lastnikov, porabljena za namene, za katere se skladno s četrtim odstavkom 119. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ)(11) sredstva rezervnega sklada lahko porabijo, na toženih strankah. Z ozirom, da prva toženka in drugi toženec tega dokaznega bremena nista zmogla, saj je dokazni postopek pokazal ravno nasprotno, je v odsotnosti pritožbe tožečih strank mogoče zaključiti le, da je njihova terjatev v višini, ki jim je priznana z izpodbijano sodbo (83.260,00 EUR s pripadki) in je sestavljena iz zneskov, ki sta bila dne 29. 5. 2009 v višini 65.260,00 EUR in dne 23. 11. 2009 v višini 18.000,00 EUR iz fiduciarnega računa izbrisane družbe za zbiranje sredstev rezervnega sklada prenakazana na poslovni račun te družbe, utemeljena.

14. Prvostopenjska odločitev vzdrži že v kolikor bi bila zgoraj navedena zneska potrošena za poplačilo obratovalnih stroškov etažnih lastnikov. Da so bila sredstva rezervnega sklada potrošena tudi v te namene sta zatrjevali obe toženi stranki (drugi toženec v odgovoru na tožbo, prva toženka pa na prvi glavni obravnavi 28. 6. 2013), drugi toženec pa je pri tem vztrajal še tudi v svoji izpovedbi (drugi odstavek na list. št. 87). Z ozirom, da je skladno s četrtim odstavkom 119. člena SPZ poraba sredstev rezervnega sklada določena strogo namensko, tako da je ta sredstva mogoče porabiti samo za poravnavo stroškov vzdrževanja in potrebnih izboljšav ter za odplačevanje v te namene najetih posojil, zgolj iz teh razlogov pa nanje poseči tudi v izvršbi, izbrisana družba pravne podlage za pokrivanje obratovalnih stroškov iz sredstev rezervnega sklada ni imela. Upoštevaje, da sredstva rezervnega sklada po drugem odstavku 119. člena SPZ predstavljajo skupno premoženje etažnih lastnikov, pa tudi ob prenehanju veljavnosti pogodbe o upravljanju do pobotanja morebitnih še odprtih terjatev izbrisane družbe v razmerju do posameznih etažnih lastnikov kot dolžnikov - neplačnikov, že zaradi pomanjkanja zakonsko zahtevanega pogoja vzajemnosti (311. člen OZ) ni moglo priti.

15. Še več, glede zneska v skupni višini 83.260,00 EUR je ugotoviti celo, da je bil iz fiduciarnega računa prenakazan, ni pa pojasnjeno, kako je bil porabljen. Drugi toženec je zaslišan kot stranka namreč izpovedal, da je v času spornih nakazil (29. 5. 2009 in 23. 11. 2009) od enega lastnika spornega objekta dobil informacije, da naj bi si nekateri drugi lastniki prizadevali, da bi prišli do tega denarja in z njim razpolagali tako kot ni zakonsko dopustno. Po posvetu z lastniki V. d.o.o. oziroma na zahtevo takratnega lastnika I.J., je drugi toženec pri N. d.d. odprl nov poslovni račun izbrisane družbe, na katerega je iz fiduciarnega računa pri S. d.d. dne 29. 5. 2009 prenakazal znesek 65.260,00 EUR. Po navodilih lastnikov družbe V. d.o.o. je moral nato najprej znesek v višini 48.000,00 EUR, kasneje pa še razliko do višine 65.260,00 EUR, nakazati na enega izmed računov K.t. d.d., pri čemer mu namen nakazila ni bil pojasnjen, sam pa je bil prepričan, da se bodo ta sredstva porabila za poplačilo obratovalnih stroškov dobaviteljem. Izpostavljeno, ko je drugi toženec pojasnil tudi, da je bilo nakazilo na račun pri N. d.d. sprovedeno ob njegovem podpisu, nihče drug pa ni bil pooblaščen za razpolaganje na tem računu, sploh ko se je zavedal, da gre za nedovoljeno razpolaganje s sredstvi rezervnega sklada, pa daje sklepati, da drugi toženec kot poslovodni organ izbrisane družbe v dejanskem pogledu vendarle ni bil popolnoma pasiven.

16. Z dejstvom, da je bil iz fiduciarnega računa na poslovni račun izbrisane družbe dne 23. 11. 2009 prenakazan še znesek 18.000,00 EUR, drugi toženec izhajajoč iz njegove izpovedbe sicer ni bil seznanjen. Ker pa toženi stranki ob že zgoraj izpostavljenem pravilu o dokaznem bremenu nista uspeli izkazati, da so bila sredstva rezervnega sklada v tej višini porabljena skladno z namenom iz četrtega odstavka 119. člena SPZ (215. člen ZPP),(12) je tako mogoče zaključiti le, da je izbrisana družba s sredstvi rezervnega sklada v skupni višini 83.260,00 EUR razpolagala v nasprotju z zakonsko predvidenim namenom. Za s tem povzročeno škodo tožečim strankam kot etažnim lastnikom pa toženi stranki kot aktivna družbenika izbrisane družbe odgovarjata. Drugi toženec, ki mu je položaj družbenika sicer prenehal pred prenehanjem pravne osebe, je solidarno odškodninsko zavezan z ozirom, da je do nedovoljenega razpolaganja s sredstvi rezervnega sklada nesporno prišlo v času, ko je bil družbenik izbrisane družbe in v tej opravljal direktorsko funkcijo. Solidarno odškodninsko odgovornost prve toženke pa utemeljuje že dejstvo, da je terjatev tožečih strank za povračilo sredstev rezervnega sklada ob izbrisu družbe V. d.o.o. iz sodnega registra, ko je bila njen družbenik in direktor, ostala neporavnana. Z izvedbo ukrepov iz 35. do 39. člena ZFPPIPP bi si prva toženka s skrbnostjo dobrega strokovnjaka namreč mogla in morala prizadevati za (vsaj delno) poplačilo že nastalih upniških terjatev,(13) vendar v tej smeri ni ukrepala.

17. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi prve toženke in drugega toženca skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem obsegu, to je v I. II. in IV. točki izreka, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18. Ker toženi stranki ne beležita pritožbenega uspeha, skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP krijeta sami, vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1) : Priča V.K.Z., v družbi K. t. d.d. od leta 1993 do 2012 zaposlena kot pravnica, je izpovedala, da je delo morala opravljati po navodilu nadrejenega gospoda J.. To je enako veljalo tudi za ostale zaposlene, vključno s povezanimi podjetji, kamor je sodilo tudi podjetje V. d.o.o.. Pojasnila je še, da ve, da so se opravljale prerazporeditve delavcev zaradi neposlušnosti.

Op. št. (2) : Priča F.J., ki je bil sprva direktor družbe R. d.o.o., nato pa podjetja M. v sistemu K. t. d.d., je izpovedal, da kot direktor ni imel polnih pooblastil, saj je bil pri opravljanju direktorske funkcije vezan na navodila J.. Vse kadrovske in finančne zadeve so v njihovem podjetju urejale K. t. d.d., enak sistem delovanja pa je valjal tudi za ostala hčerinska podjetja. Pri izvrševanju navodil J. se je trudil, da ne bi storil kakšnega kaznivega dejanja. Kot direktor Maksime KT vpogleda v finančno stanje podjetja ni imel, plačevanje dobaviteljev pa je potekalo preko skupne finančne službe K. t. d.d., kjer je bil glavni J. Čeprav je bil pooblaščen za razpolaganje na bančnem računu podjetja, se to v praksi ni nikoli zgodilo. Vsa plačila so se namreč izvršila preko K. t. d.d., sam pa ni rabil ničesar podpisovati. Na sestanku (med družbo U. d.o.o. in družbo V. d.o.o.) 30. 11. 2009 je po navodilu J. zastopal stališče, da dokumentacija ne bo predana, dokler (etažni) lastniki ne bodo poravnali vseh obveznosti.

Op. št. (3) : Priča H.S., od leta 2007 zaposlena v družbi B. p. d.o.o., je izpovedala, da je J. slovel kot direktor in so ga podrejeni morali ubogati, kar je veljalo tako za pekarne kot za druga »povezana« podjetja. Prva toženka in drugi toženec kot direktorja nista imela polnih pooblastil, temveč sta morala izvrševati navodila in samostojno nista smela sprejemati nobenih odločitev.

Op. št. (4) : Drugi toženec je v odgovoru na tožbo, smiselno enako pa tudi v svoji pripravljalni vlogi z dne 10. 5. 2013 navajal, da so celotno dejavnost izbrisane družbe ter denarna nakazila opravljale K. t. d.d., kar je bil v trenutku, ko je sam nastopil direktorsko funkcijo, že utečen proces. Prva toženka je v svoji pripravljalni vlogi z dne 8. 5. 2013 zatrjevala, da ji je bilo že, ko so ji ponudili vodenje družbe, pojasnjeno, da vse posle v podjetju V. d.o.o. vodijo K. t. d.d., tako da njen obseg dela storitev upravljanja nikoli ni zajemal. V pripravljalni vlogi z dne 24. 5. 2013 pa je navedla še, da je imela izrecna navodila lastnikov družbe V. d.o.o., da opravlja zgolj delo vodje pekarne in nič drugega, kar izhaja tudi iz aneksa št. 1 k njeni pogodbi o zaposlitvi (priloga B20), kjer je navedeno, da se njene delovne obveznosti ne spreminjajo.

Op. št. (5) : Drugi toženec je izpovedal, da je bil v letu 2008 s strani F. J. ter I.J. kot večinskega lastnika K. t. d.d. nagovorjen, da prevzame funkcijo direktorja v podjetju V. d.o.o.. Že ob prevzemu funkcije mu je bilo rečeno, da se bo moral ukvarjati le z vzdrževanjem, mesečno pa podpisati kakšen račun. Ko je 20. 8. 2008 kot direktor prevzel posle, se je takoj začel ukvarjati z upravljanjem v fizičnem smislu (priprava objekta za zimo, sklenitev pogodbe za čiščenje snega), podjetje K. t. d.d. pa je opravljalo vse računovodske, finančne, kadrovske in druge zadeve. Prva toženka, ki je na direktorskem mestu nasledila drugega toženca, je izpovedala, da je bila zaposlena v podjetju B. p. d.o.o. kot vodja pekarne. S strani Srečka Klemenčiča je bila nagovorjena, da postane direktor družbe V. d.o.o., rečeno pa ji je bilo, da to na obseg njenega dela ne bo vplivalo, saj bo še naprej opravljala dela kot prej.

Op. št. (6) : VSC sklep II Ip 526/2013 z dne 27. 11. 2013 in VSL sodba I Cp 3159/2013 z dne 2. 4. 2014. Op. št. (7) : Prvi odstavek 263. člena ZGD-1: »Član organa vodenja ali nadzora mora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe.« Op. št. (8) : Prvi in drugi odstavek 28. člena ZFPPIPP: »(1) Poslovodstvo mora zagotoviti, da družba posluje v skladu s tem zakonom in pravili poslovnofinančne stroke. (2) Poslovodstvo mora pri vodenju poslov družbe ravnati s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in si pri tem prizadevati, da je družba vedno kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna.« Op. št. (9) : VSL sodba II Cp 3303/2013 z dne 9. 4. 2014. Op. št. (10) : Pritožba se na določbo četrtega odstavka 28. člena ZFPPIPP (v zvezi s tretjim odstavkom istega člena) zmotno sklicuje, saj ta ureja ekskulpacijske razloge poslovodstva v primeru odškodninske odgovornosti le-tega zardi kršitve njegovih obveznosti iz prvega in drugega odstavka 28. člena ZFPPIPP v razmerju do družbe. V primerih odgovornosti članov poslovodstva izbrisane družbe v razmerju do upnikov pa je na podlagi določbe drugega odstavka v zvezi z 2. točko prvega odstavka 442. člena ZFPPIPP potrebno uporabiti peti odstavek 42. člena ZFPPIPP, ki določa razloge za razbremenitev odškodninske odgovornosti.

Op. št. (11) : Četrti odstavek 119. člena SPZ: »Sredstva rezervnega sklada je mogoče uporabiti samo za poravnavo stroškov vzdrževanja in potrebnih izboljšav ter za odplačevanje v te namene najetih posojil. Izvršba na sredstva rezervnega sklada je dopustna samo iz teh razlogov.« Op. št. (12) : 215. člen ZPP: »Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu.« Op. št. (13) : VSL sklep III Ip 5796/2013 z dne 29. 1. 2014.