Jedro

Ker tožnica ni dosegala norme s tem, da dela ni opravljala v celoti, je kršila obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, kljub temu da je bila norma glede na določbe panožne kolektivne pogodbe neustrezna, saj je ni dosegalo niti 2/3 zaposlenih pri toženi stranki. Takšna kršitev obveznosti po pogodbi o zaposlitvi lahko – razen če je tožnica za neopravljanje dela imela opravičljiv razlog – pomeni podlago za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožena stranka tožnici dne 11. 6. 2007 nezakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zato delovno razmerje med strankama na podlagi odpovedi ni prenehalo, ampak še traja. Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo, jo prijavi v pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje od 27. 7. 2007 dalje, ji vpiše v delovno knjižico delovno dobo od 27. 7. 2007 dalje ter ji obračuna bruto nadomestilo plače v višini 630,14 EUR mesečno ter ji od tega zneska obračuna in zanjo vplača prispevke za socialno zavarovanje, vse v roku 8 dni. Sodišče je nadalje odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in jo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je odločilo, da je redna odpoved prepozna, ker ni podana v roku 30 dni od seznanitve z razlogi, prav tako je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da odpovedni razlog zajema kršitve v obdobju od 15. 3. 2007 do 31. 3. 2007. Iz vseh izvedenih dokazov, zlasti iz pisne obdolžitve z dne 24. 5. 2007 namreč izhaja, da so bile podlaga za redno odpoved kršitve, zajete v opazovanem obdobju od 4. 5. 2007 do 19. 5. 2007 ter da je prišlo v 4. odst. 4. str. redne odpovedi le do pisne pomote. Tožena stranka poudarja, da iz vseh zbranih dokazil izhaja, da je tožena stranka izpeljala vse zakonite faze redne odpovedi in da je bila z njihovo vsebino seznanjena tudi tožnica, kar izhaja iz njenega zaslišanja na naroku z dne 14. 3. 2008 kot tudi iz izpodbijane sodbe in da v navedenem postopku na prvi stopnji ni z ničemer izkazano, da kršitve tožnice ne bi obstajale v opazovanem obdobju ali da bi tožena stranka tožnici pogodbo odpovedala zgolj zaradi kršitev v obdobju od 15. 3. 2007 do 31. 3. 2007. Stališče prvostopenjskega sodišča o opazovanem obdobju, ki ga je štelo za podlago za redno odpoved je nepravilno in v celoti izvzeto iz konteksta sporne odpovedi in ostalih izvedenih dokazov. Sodišče bistvenega vprašanja za odločitev v zadevi, t.j. kateri so odpovedni razlogi, v postopku sploh ni razčiščevalo, s tem pa je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Prvostopenjsko sodišče je prav tako zmotno in nepravilno štelo, da je mesečni plan tožene stranke neustrezen. Sodišče pri tem ni upoštevalo, da je tožena stranka tako v redni odpovedi kot v vseh pisnih vlogah zatrjevala, da je bila tožnici podana redna odpoved iz krivdnih razlogov. Tožnica namreč naklepno ali iz velike malomarnosti v opazovanem obdobju ni hodila na teren in obiskovala strank in je s tem zavračala delo. Sklenila ni niti enega zavarovanja oz. s tem posledično tudi ni izpolnjevala mesečnega plana delovnih obveznosti in sicer ne od 1. 1. 2007 do 30. 4. 2007 niti v opazovanem obdobju od 4. 5. 2007 do 19. 5. 2007. V navedenih obdobjih je tožnica posredovala le eno ponudbo za sklenitev zavarovanja, kar pomeni skoraj 0 % izpolnjevanje delovnih obveznosti. Prvostopenjsko sodišče tudi ni upoštevalo navedb priče G.A., ki je pojasnil, da delavci v PE KP kot tudi tožnica, niso bili pripravljeni delati, dokler ne bodo izpolnjeni njihovi pogoji. Tudi tožnica sama je na zaslišanju dne 14. 3. 2008 jasno izpovedala, da je zavestno prenehala obiskovati stranke od januarja 2007 dalje. Glede na izkazano krivdno ravnanje tožnice tožena stranka vztraja, da ustreznost plana sploh ni pomembna. Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka kršila določila 8. čl. panožne kolektivne pogodbe, ki ureja prenos pooblastila za odločanje s poslovodnega delavca na vodilnega delavca. Uprava tožene stranke je z navedenim pooblastilom pooblaščencu ravnala v skladu s 1. odst. 18. čl. ZDR in ostalimi splošnimi pravili o zastopanju, saj je v skladu z navedenim členom kot zakoniti zastopnik imela pravico pooblastiti kogarkoli, da nastopa v imenu in za račun tožene stranke kot delodajalca. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica je odgovorila na pritožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter toženi stranki naloži v plačilo vse pravdne stroške, tudi pritožbene. Meni, da je očitno, da je tožena stranka odpoved podala prepozno, saj je izvedela za razlog odpovedi že iz tedenskih Poročil o dnevnih aktivnostih, ki se kot listinski dokazi nahajajo v spisu, torej najkasneje že meseca marca. Tožena stranka je redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi krivdnih razlogov, ki se nanašajo na obdobje od 15. 3. 2007 do 31. 3. 2007, kar je izrecno in določno opredeljeno v 4. odst. 4. str. redne odpovedi z dne 11. 6. 2007. Iz zaslišanja tožnice nikakor ne izhaja, da je bila tožnica seznanjena z vsemi fazami redne odpovedi ampak dejstvo, da je bila tožnica zaradi finančnih težav prisiljena ustaviti del opravljanja del in nalog, ki so povezane s potjo in njihovimi stroški. Plana tožnica ni izpolnila, ker ji je tožena stranka z neizplačilom potnih stroškov delo onemogočila. Plan tožene stranke ni bil ustrezno postavljen. Tožnica ni ravnala niti naklepno niti iz hude malomarnosti. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Zoper navedeno sodbo v 3. tč. izreka (izrek o stroških postopka) se je pravočasno pritožila tudi tožnica in sicer iz vseh razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in toženi stranki naloži v plačilo celotne stroške predmetnega postopka, saj je tožena stranka v pravdi v celoti propadla. Tožnica je v vsaki pripravljalni vlogi posebej z besedilom: „Stroški, katerih povrnitev zahteva tožeča stranka v skladu z Odvetniško tarifo“, zahtevala povrnitev pravdnih stroškov, v vsaki vlogi so bili stroški specificirani, na zadnjem naroku pa je vložila tudi stroškovnik. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške je zato napačna. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR -Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) je v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v 1. odst. 83. člena določal, da mora delodajalec, pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. V petem odstavku 88. člena ZDR je bilo določeno, da mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V skladu s 3. alinejo 1. odstavka 88. člena ZDR se kot krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi šteje kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Navedeni razlog mora biti resen in utemeljen, tako da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožena stranka tožnici dne 11. 6. 2007 nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bila odpoved prepozna. V razlogih sodbe je navedlo, da bi bila odpoved pravočasna le v primeru, da bi se kot razlog za odpoved štelo „opazovano obdobje od 4. 5. 2007 do 21. 5. 2007“, ki se je zaključilo s poročilom z dne 21. 5. 2007, ker pa je tožena stranka pogodbo odpovedala zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela v času od 15. 3. 2007 do 31. 3. 2007, je odpoved prepozna. Nadalje je sodišče prve stopnje ocenilo, da plan dela po kriterijih panožne kolektivne pogodbe ni ustrezen, saj ga ne dosega niti 2/3 zastopnikov tožene stranke, zato ne more biti osnova za odločitev o nezakonitosti odpovedi zaradi nedoseganja mesečne delovne obveznosti. Sodišče je še ugotovilo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z 8. čl. panožne kolektivne pogodbe, ker je nepravilno prenesla pooblastilo za odločanje o posamičnih pravicah ter odgovornostih delavcev na pooblaščenca, ki ni vodilni delavec tožene stranke.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za tako kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tistih, ki jih pravdni stranki navajata v pritožbi.

K pritožbi tožene stranke: Prav ima tožena stranka, ki poudarja, da iz vseh zbranih dokazil izhaja, da je tožena stranka izpeljala vse faze redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter da je tudi iz listinskih dokazov, predvsem iz pisne obdolžitve (priloga A5) razvidno, da je postopek redne odpovedi stekel zaradi kršitev, ki jih je tožnica storila v obdobju od 4. 5. 2007 do 21. 5. 2007. Stališče prvostopenjskega sodišča o opazovanem obdobju, ki ga je štelo za podlago za redno odpoved je dejansko izvzeto iz konteksta sporne odpovedi in ostalih izvedenih dokazov, saj je po pregledu listin, tudi pritožbeno sodišče mnenja, da je v 4. odst. 4. str. redne odpovedi (priloga A3) prišlo le do pisne pomote, ki pa ne more iti v breme tožene stranke, v tolikšni meri, da bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita.

Pritožba se nadalje utemeljeno protivi tudi odločitvi sodišča prve stopnje, da plan dela po kriterijih panožne kolektivne pogodbe ni ustrezen, saj ga ne dosega niti 2/3 zastopnikov tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo dejstvo, ki ga je zatrjevala tožena stranka, da tožnica, ne da ne bi dosegala normativov iz kolektivne pogodbe, kjer je norma ustrezna, če jo dosega 90 % delavcev, pač pa dela sploh ni opravljala in je torej opravila 0 % normativov oz. plana. Ob takšni situaciji pa presoja o ustreznosti norme niti ni pravno relevantna. Takšna (torej pravno relevantna) bi bila, če bi se tožnica trudila dosegati normo, s tem da bi izpolnjevala dela in naloge po pogodbi o zaposlitvi, pa kljub običajnemu trudu, ki se pričakuje od zavarovalnih zastopnikov in v primerjavi z delom, ki ga drugi opravijo, norme ne bi dosegala. Delavka je v skladu z 2. čl. pogodbe o zaposlitvi (priloga A2) dolžna svoje delo opravljati na delovnem mestu zavarovalni zastopnik v S.Ž. d.d. Ljubljana in na terenu v območju dejavnosti delodajalca. Delavka je bila torej dolžna opravljati delo tudi na terenu, vendar pa je imel v skladu s 13. čl. pogodbe o zaposlitvi tudi delodajalec dolžnost, da delavki zagotavlja delo s to pogodbo o zaposlitvi in vso potrebno delovno opremo, da lahko delavka nemoteno izpolnjuje svoje delovne obveznosti. Delodajalec je bil delavki v skladu s pogodbo, pa tudi s kolektivno pogodbo dolžan v rokih, zagotoviti plačilo za opravljeno delo in povračila stroškov v zvezi z delom.

Ker je sodišče prve stopnje redno odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavilo že iz formalnih razlogov, se ni ukvarjalo z vprašanjem, zakaj tožnica norme ni dosegala ter ali je z nedoseganjem norme, glede na 6. čl. pogodbe o zaposlitvi, kršila pogodbene obveznosti po pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje iz navedenega razloga ni ugotovilo, ali je tožena stranka dokazala, da so bili razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz krivdnega razloga, kot so izrecno navedeni v odpovedi, resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki.

Pritožbeno sodišče nadalje glede na pritožbene navedbe tožene stranke pojasnjuje, da kadar je delodajalec pravna oseba (npr. gospodarska družba, kot v konkretnem primeru), nastopa v imenu delodajalca njegov (zakoniti ali statutarni) zastopnik ali od njega pisno pooblaščena oseba (1. odst. 18. čl. ZDR). To pa pomeni, da zastopnik lahko izvede sam celoten „postopek“ odpovedi in tudi odloči ali pa v celoti ali le deloma pooblasti koga drugega. V vsakem primeru, gre za postopanje in odločitev delodajalca kot pogodbene stranke, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Vendar pa v konkretnem primeru tožena stranka ni izkazala, da bi v njenem imenu „postopek“ odpovedi vodila od zakonitega ali statutarnega zastopnika tožene stranke pisno pooblaščena oseba. Takšnega pisnega pooblastila, ki je glede na delovnopravno zakonodajo, pogoj za veljavnost pooblaščenčevih pravnih dejanj, med listinami ni, čeprav je tožnica že v tožbi opozorila na to sporno dejstvo. Tožena stranka je sicer v odgovoru na tožbo (list. št. 11) vsa opravljena dejanja pooblaščenca v skladu z 3. odst. 72. čl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001) naknadno izrecno odobrila, vendar takšna naknadna odobritev, ob izostanku pisnega pooblastila, kot ga jasno predvideva 18. čl. ZDR, kot lex specialis, ne zadostuje. Sodišče prve stopnje se bo moralo opredeliti tudi do tega vprašanja.

K pritožbi tožnice: Zakon o pravdnem postopku v 163. čl. določa, da o povrnitvi stroškov odloči sodišče na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja. Stranka mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Ne gre torej za tožbeni zahtevek, temveč za zahtevo za povrnitev stroškov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica resda zahteve za povrnitev stroškov ni izrecno posebej izrazila, je pa tožnica dejansko v vsaki pripravljalni vlogi posebej z besedilom: „Stroški, katerih povrnitev zahteva tožeča stranka v skladu z Odvetniško tarifo“, zahtevala povrnitev pravdnih stroškov, v vsaki vlogi pa so bili stroški tudi specificirani. Na zadnjem naroku je vložila tudi stroškovnik. Tožnica je tako zadostila zahtevi iz 163. čl. ZPP, v posledici pa je odločitev sodišča prve stopnje, ki je sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške materialno pravno napačna.

Glede na zgoraj obrazloženo je pritožbeno sodišče odločilo, da utemeljenima pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP). Glede na obrazloženo bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku, dokazni postopek dopolniti v cilju ugotavljanja dejstev, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče tekom obrazložitve, po potrebi pa bo izvedlo tudi druge predlagane dokaze. Sodišče prve stopnje bo v skladu z določbami ZPP in Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) odpravilo tudi napako v zapisu imena tožene stranke, kljub dejstvu, da sama identiteta tožene stranke za udeležene subjekte ni bila sporna. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo (list. št. 9) navedla, da se je S.Ž. d.d. preimenovala v X.Ž. d.d..

Zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

Po določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka, sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj pred sodiščem prve stopnje. Namen 30. člena ZDSS-1 je torej dopolnitev in preverjanje dokaznega materiala, ki je že bil izveden pred sodiščem prve stopnje, ne pa da se izvedba dokaznega postopka, ki je potreben za rešitev spora prenese na pritožbeno sodišče. To ne bi bilo smotrno, saj namen obravnavanja zadeve pred pritožbenim sodiščem ni prelaganje sojenja iz sodišča prve stopnje na pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavilo že iz formalnih razlogov, zato dokazov glede utemeljenosti odpovedi niti ni izvajalo. Zaradi navedenega odločitev o razveljavitvi dela izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ni v nasprotju s 1. odstavkom 30. člena ZDSS-1. Določbo 30. člena ZDSS-1 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS št. 45/2008).