Jedro

K nizu tehtno pojasnjenih in zanesljivo ugotovljenih olajševalnih okoliščin zagovornica dodatno ne ponudi takšnih, ki bi imele odločilen vpliv na še nižjo višino obdolženemu izrečene kazni zapora. V pritožbenem poudarku namreč prezre, da opozarjanje na nesporno dejstvo prevažanja treh tujcev v humanih oziroma urejenih razmerah, torej brez izpostavljanja ogrožajočim razmeram za njihovo življenje in zdravje, obdolženca v predmetnem kazenskem postopku niti ne obremenjuje.

Izrek

I.Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženi A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, medtem ko nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljene zagovornice bremenijo državni proračun.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. v ponovljenem sojenju vnovič spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 v zvezi z 2. točko drugega odstavka 51. člena KZ-1 mu je izreklo kazen dve leti zapora ter stransko denarno kazen v višini 500,00 EUR, z opozorilom na pravne posledice za primer nepravočasnega plačila. Na podlagi 48.a člena KZ-1 mu je izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za dobo treh let. Sicer je obdolženemu skladno prvemu odstavku 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen zapora vštelo čas, prestan v priporu in čas odvzema prostosti, ki ga je šteti od dne 12. 1. 2024 od 18.50 ure dalje. Glede na prvi odstavek 73. člena KZ-1 mu je izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov in mu odvzelo mobilni telefon znamke Apple iPhone 11, IMEI1 in IMEI2, s pripadajočo SIM kartico. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo povrnitve in plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da se na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljene zagovornice izplačajo iz proračunskih sredstev.

2.Takšno sodbo zaradi odločbe o kazenski sankciji s pritožbo izpodbija obdolženčeva zagovornica, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolženemu izrečeno kazen zapora omeji do treh mesecev zapora oziroma podrejeno prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Jedro pritožbenih izvajanj je v mnenju zagovornice, da je obdolženemu izrečena kazen absolutno previsoka. Sodišču prve stopnje očita neupoštevanje oziroma nezadostno upoštevanje okoliščine, da je obdolženi v osebnem vozilu prevažal zgolj tri tujce (v humanih oziroma urejenih razmerah, brez da bi jih izpostavil ogrožajočim razmeram za njihovo življenje in zdravje) in je v državo vstopil na uradnem mejnem prehodu. Izpostavljeno po prepričanju zagovornice narekuje izrek še bolj omiljene kazni.

5.Vendar nima prav. Povzeti pritožbeni razlogi dodatnega znižanja obdolženemu izrečene kazni zapora ne utemeljujejo. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je namreč pokazal, da mu je sodišče prve stopnje za priznano kaznivo dejanje izreklo primerno kazensko sankcijo, ki jo je z obširnim in prepričljivim razlogovanjem tudi ustrezno obrazložilo. Pri odločitvi o višini kazni zapora je kot razbremenilno tehtno upoštevalo podano priznanje krivde obdolženca, ko se je prvič izrekel o obtožnem aktu, iskreno obžalovanje za sicer enkratni dogodek, šibke ekonomske razmere v družini, dolžnost preživljanja dveh mladoletnih otrok, okoliščino, da v Republiki Sloveniji še ni bil kaznovan ter izraženo tendenco po vzdržnosti od deliktnega ravnanja v prihodnje. Kot obremenilno pa je razumno in primerno opozorilo na težo inkriminiranega dejanja ter ugotovljeno stopnjo krivde obdolženca.

6.K nizu tehtno pojasnjenih in zanesljivo ugotovljenih olajševalnih okoliščin zagovornica dodatno ne ponudi takšnih, ki bi imele odločilen vpliv na še nižjo višino obdolženemu izrečene kazni zapora. V pritožbenem poudarku namreč prezre, da opozarjanje na nesporno dejstvo prevažanja treh tujcev v humanih oziroma urejenih razmerah, torej brez izpostavljanja ogrožajočim razmeram za njihovo življenje in zdravje, obdolženca v predmetnem kazenskem postopku niti ne obremenjuje. Obdolženi je bil namreč (v sostorilstvu) spoznan za krivega storitve prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in ne po šestem odstavku 308. člena KZ-1, zato je pritožbeno polemiziranje o varnem načinu prevoza v urejenem, prostornem osebnem avtomobilu, odvečno. Enako velja za pritožbeno poudarjene načina vstopa v državo na uradnem mejnem prehodu, ki samo po sebi prav tako ne more pomeniti posebne olajševalne okoliščine. Poleg tega je bila kazen zapora obdolženemu že bila omiljeno odmerjena pod predpisanim posebnim zakonskim minimumom za obravnavano kaznivo dejanje, kar navsezadnje skozi pritožbene navedbe priznava tudi zagovornica. Pri tem pa v nekritičnem vztrajanju, da je obdolžencu izrečena nepogojna kazen zapora prestroga, ne upošteva, da je za obravnavano kaznivo dejanje v tretjem odstavku 308. člena KZ-1 zagrožena kazen od tri do deset let zapora in denarna kazen. Obdolženčevo priznanje ter niz pritožbeno izpostavljenih okoliščin se zatorej, navkljub drugačnemu mnenju zagovornice, tako v višini obdolženemu izrečene kazni zapora že primerno odraža.

7.V pritožbeni graji zagovornica nekritično prezre notorno dejstvo, da kazniva dejanja, povezana z nezakonitimi migracijami oziroma nekontroliranimi prehajanji državnih meja, pomenijo ogrozitveni faktor za pravni red vsake države in s tem tudi za varnost v njej bivajočih ljudi.

Obdolženemu očitano kaznivo dejanje je vendarle povezano s specifičnimi, socialnimi in političnimi okoliščinami v ogroženih državah, na katere se v Sloveniji, ki praviloma resda ni ciljna država ilegalnih prebežnikov, ne da vplivati.

8.Pritožbeno zatrjevanje, da obdolženemu izrečena kazen zapora odstopa in ni primerljiva s sodno prakso ter je zatorej kot takšna neprimerna, prav tako ni prepričljivo. Sodišče prve stopnje je namreč dolžno v vsaki obravnavani zadevi storilcu kaznivega dejanja odmeriti kazen glede na težo kaznivega dejanja, obdolženčevo krivdo ter ob pravilno ugotovljenih in ocenjenih okoliščinah v skladu z drugim odstavkom 49. člena KZ-1, čemur je v predmetni kazenski zadevi sodišče prve stopnje dosledno sledilo in za sprejeto odločitev na podlagi zakona (in ne sodne prakse) ponudilo prepričljivo, jasno in kritično razlogovanje. Pri tem je glede na vsebino izvajanj zagovornice obdolženega opozoriti, da je vsaka pavšalna primerjava z drugimi kazenskimi zadevami oziroma drugovrstnimi, posplošeno citiranimi postopki, brez pritožbeno pričakovane teže, saj je vsaka kazenska zadeva zase kompleksna, s povsem drugačnimi objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami, dejstvi in življenjskimi situacijami.

9.Ker je sodišče prve stopnje obdolženemu izreklo tudi primerni stranski kazni, ki skozi pritožbeno izvajanje niti nista izrecno grajani in upoštevaje celostno ponujeno razumno in prepričljivo razlogovanje sodišča prve stopnje, zagovornica s prikazovanjem, da je bila obdolženemu izrečena previsoka zaporna kazen ter z lastno oceno, da bi ta glede na drugi odstavek 51. člena KZ-1 morala biti omejena do treh mesecev zapora, ne more prepričati. Njeno posplošeno nestrinjanje s prvostopenjsko sprejetimi dejanskimi in pravnimi zaključki ter izpostavljanje za predmetno kazensko zadevo ne merodajnih okoliščin (prevoz tujcev v humanih oziroma urejenih razmerah ter vstop v državo na uradnem mejnem prehodu), tako ostane brez pritožbeno pričakovanega uspeha.

10.Glede na to, da se pritožbeno izvajanje obdolženčeve zagovornice ni izkazalo za utemeljeno, pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP, ki ga mora pritožbeno sodišče vselej opraviti po uradni dolžnosti, pa tudi niso bile ugotovljene kakšne kršitve zakona, je bilo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (391. člen ZKP).

11.Iz vsebinsko enakih razlogov, kot je to storilo že sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče, upoštevaje določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in prvi odstavek 97. člena ZKP, obdolženega plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka oprostilo ter odločilo, da potrebni izdatki in nagrada njegove po uradni dolžnosti postavljene zagovornice bremenijo državni proračun.

-------------------------------

1Tako tudi VSK sodba III Kp 30121/2019 z dne 14. 11. 2019.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 49, 49/2, 51, 51/2, 308, 308/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.