Jedro

Pritožnikova zahteva po neposrednih dokazih se tako za utemeljenost suma, ko ne gre že za dokazanost kaznivega dejanja in krivde, izkaže za pretirano in ji zato tudi ni bilo slediti.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolžene D. O. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje 18. 7. 2017 po drugem odstavku 207. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugotovilo, da so zoper obdolženo D. O. še zmeraj podani razlogi za pripor iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave R Slovenije. Ugotovljeno je bilo izdano s sklepom I Ks 8230/2017. 2. Zoper sklep se je pritožil obdolženkin zagovornik zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da pripor odpravi ter odredi obdolženkino izpustitev na prostost. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje v zvezi z utemeljenim sumom kot v zvezi s ponovitveno nevarnostjo. V pritožbeni obrazložitvi pravi, da za obdolženkino izvršitev kaznivega dejanja v hudodelski združbi ni nobenih dokazov, saj se njeno ime nikoli ne pojavlja pri prodaji prepovedanih drog, sama srečanja z obdolženim D. J. pa za takšno ugotovitev ne zadostujejo. Še zlasti, ker prepovedana droga pri obdolženi ni bila najdena, niti ni bilo kako drugače izkazano, da bi to drogo posedovala. Oboje je pomembno tudi pri presoji ponovitvene nevarnosti glede katere se je sodišče prve stopnje motilo ali vsaj v oceni njene stopnje, ko bi bilo mogoče pripor nadomestiti s hišnim priporom.

5. Po razumljivih razlogih sklepa utemeljenost suma ne izhaja zgolj iz pravnomočnosti obtožnice kot pravnega dejstva, ampak zlasti dokazov, ki so v razlogih obsežno ocenjeni. Pritožbeno sodišče takšni oceni v celoti pritrjuje, pri čemer opozarja na povezavo med dokazi, ki obdolženkino naključno navzočnost na kraju dejanj s soobdolženim M. V. izključuje, prestrežena komunikacija pa je glede na vrsto izvršitvenega dejanja ter predmet vsebinsko smiselna. Pritožnikova zahteva po neposrednih dokazih se tako za utemeljenost suma, ko ne gre že za dokazanost kaznivega dejanja in krivde, izkaže za pretirano in ji zato tudi ni bilo slediti.

6. Podobno izčrpna je ocena sodišča prve stopnje glede obdolženkine ponovitvene nevarnosti, ko je najprej izhajalo iz teže predpisanega kaznivega dejanja glede na zagroženo kazen in nato upoštevalo še način ter druge okoliščine, v katerih bi naj bilo to dejanje v konkretnem primeru storjeno. Pritožnikova ocena je opazno manj obsežna, sploh pa ni bilo omenjeno, da je obdolžena specialna povratnica, zaradi česar je stopnja ponovitvene nevarnosti tako visoka, da nadomestitev pripora s hišnim priporom niti po presoji pritožbenega sodišča ni upravičena.

7. Glede na to, in ker ostala pritožbena prizadevanja niso v zvezi s predmetom odločitve v sklepu, ki ga pritožnik s preizkušeno pritožbo napada, je bilo o tej odločiti kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Če bo za obdolženko nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.