Jedro

Stališče, po katerem bi že možnost uveljavljanja odškodnine npr. za gospodinjske predmete pomenila izključitveni razlog za uveljavljanje denacionalizacije podržavljenih nepremičnin, bi pomenilo različno obravnavanje prejšnjih lastnikov podržavljenih nepremičnin glede na to, ali so jim bili podržavljeni gospodinjski predmeti ali ne. To pa ni namen izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen (preprečiti dvakratno odškodovanje za odvzeto premoženje).

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor, št. 4902-18/2008-MOP-27 z dne 19. 10. 2012 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za okolje in prostor v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Drugostopni organ je z izpodbijano odločbo ugodil pritožbi Slovenske odškodninske družbe (SOD) in odpravil dopolnilno odločbo Upravne enote Maribor, št. 362-05-108/93/270 (7304) z dne 29. 6. 2012 (1. točka izreka); ter denacionalizacijski zahtevek A.A., B.B., C.C., ki jih zastopa D.D. za odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti stanovanjske stavbe v Mariboru, ... parc. št. 1479 - stavba v izmeri 272 m2 in dvorišče v izmeri 81 m2, z.k. vložek št..., k.o. ..., zavrnil (2. točka izreka). Prvostopni organ je z odpravljeno dopolnilno odločbo odločil, da se denacionalizacijski upravičenki B.B. rojeni X., za nepremičnino, ki je navedena v izreku odločbe drugostopnega organa, določi odškodnina za zmanjšanje vrednosti navedene nepremičnine v višini 39.863,54 DEM v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe. Drugostopni organ v obrazložitvi navaja, da je bilo o denacionalizaciji obravnavane stanovanjske stavbe odločeno z delno odločbo št. 362-05-108/93-72 (7304) z dne 28. 5. 2009, upravni organ pa o odškodnini za zmanjšanje te nepremičnine v tej odločbi ni odločil, posledično je zato ravnal pravilno, ko je o pravočasnem zahtevku za odškodnino za zmanjšanje vrednosti odločil z izpodbijano dopolnilno odločbo in kot neutemeljen zavrnil pritožbeni očitek, da je bila zahteva za odškodnino za zmanjšano vrednost nepremičnine vložena prepozno. Zahteva za odškodnino je bila vložena neposredno po ugotovitvi zmanjšanja vrednosti in to v tekočem postopku, še pred izdajo odločbe o denacionalizaciji predmetne nepremičnine.

2. Po presoji pritožbenega organa pa je prvostopenjski organ nepravilno uporabil materialno pravo glede vprašanja možnosti pridobitve odškodnine od tuje države in s tem povezano izključitvijo pravice do denacionalizacije po drugem odstavku 10. člena ZDen. Prvostopenjski organ je svoj zaključek o tem, da v obravnavani zadevi ni podlage za uporabo določb drugega odstavka 10. člena ZDen glede vprašanja, ali je imela upravičenka pravico pridobiti odškodnino od Republike Avstrije, oprl na predložene listinske dokaze (potrdilo Ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 24. 6. 2011; odločbo Deželne finančne direkcije iz Linza z dne 8. 8. 1966, odločbo Zvezne komisije za odškodnino pri Ministrstvu za finance Republike Avstrije z dne 27. 4. 1967; potrdilo SVA z dne 20. 1. 2011 o pokojnini C.C. ter potrdilo Zbornice arhitektov in inženirjev za Štajersko in Koroško z dne 3. 2. 2011 o pokojnini C.C., iz katerih je razvidno - in to v zadevi niti ni sporno - da upravičenka oz. njena starša A.A. in C.C. od Republike Avstrije niso prejeli odškodnine, in sicer ne na podlagi Avstrijske državne pogodbe, niti na podlagi Pogodbe med Zvezno Republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja iz leta 1961 (FIP), kot tudi ne na podlagi Zakona o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem, Zakona o prijavi škode in Zakona o enkratni pomoči. 3. Vendar pa za presojo upravičenosti do denacionalizacije v povezavi z določbo drugega odstavka 10. člena ZDen ni odločilno, ali je upravičenec odškodnino na kateri koli pravni podlagi dejansko prejel, ampak je odločilno, ali je po pravu tuje države obstajala načelna možnost za pridobitev odškodnine zaradi podržavljenja premoženja v nekdanji Jugoslaviji. Upravno sodna praksa se je že izrekla, da je treba pri odločanju o tem, ali je oseba imela pravico pridobiti odškodnino od tuje države, upoštevati tako mirovne pogodbe in meddržavne sporazume, kot tudi pravice po zakonih tujih držav (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 428/2004). Ni torej pomembno, v kakšnem pravnem aktu je bila urejena možnost pridobitve odškodnine (mednarodni sporazum med bivšo SFRJ in tujo državo; mednarodni sporazum med dvema tujima državama; zakon tuje države), prav tako pa ni pomembno, kako je bila ta odškodnina poimenovana, kakšna je bila njena višina in ali jo je upravičenec dejansko zahteval (zadošča že možnost pridobitve, zato upravni organ tudi ni vezan na potrdila tuje države o tem, da odškodnina ni bila dana). Odločilno je, da je bila predvidena možnost pridobitve določene odmene iz naslova izgube premoženja zaradi vojnih in povojnih posegov v privatno lastnino. V zadevi ni sporno, da je upravičenkin oče A.A. bil oseba nemške narodnosti, da je bil avstrijski državljan od leta 1948 dalje in da je imel na dan 1. 1. 1960 stalno bivališče na območju Republike Avstrije. A.A. je torej izpolnjeval pogoje za pridobitev odškodnine v zvezi s podržavljenim premoženjem po FIP. Ker je tako, v zadevi ne more biti odločilno, da te odškodnine ni mogel pridobiti zaradi prekoračitve dohodkovnega cenzusa, ki je bil določen v Zakonu o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem (UVEG). Prekoračitev dohodkovnega cenzusa po določilih UVEG namreč ne pomeni izključitve pravice do odškodnine, temveč pomeni le razumni pogoj (cenzus) za uveljavljanje te pravice, ki ga je A.A. prekoračil, med tem ko mu pravica do odškodnine kot taka ni bila odvzeta oz. odrečena. To posledično pomeni, da ga je treba šteti za osebo, ki je imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (Republike Avstrije) in da zato ni upravičenec do denacionalizacije zaradi izključitvenega pogoja iz drugega odstavka 10. člena ZDen. Podobno velja za C.C., ki zaradi preseganja cenzusa ni bila upravičena do denarne pomoči zaradi prejemanja previsoke pokojnine po A.A. Glede na vse navedeno je prvostopenjski organ z izdajo prvostopne dopolnilne odločbe nepravilno uporabil materialno pravo, zato je izpodbijana prvostopna dopolnilna odločba nezakonita in jo je pritožbeni organ odpravil ter sam odločil o zadevi tako, da je odškodninski zahtevek za denacionalizacijo premoženja zaradi zmanjšanja vrednosti stanovanjske stavbe ... zavrnil kot neutemeljen.

4. Tožeča stranka vlaga tožbo, ker je prepričana, da je drugostopni organ napačno uporabil drugi odstavek 10. člena ZDen. Meni, da je napačno stališče drugostopnega organa, da za presojo upravičenosti do denacionalizacije, v povezavi z določbo drugega odstavka 10. člena ZDen, ni odločilno, ali je upravičenec odškodnino na katerikoli pravni podlagi dejansko prejel, ampak je odločilno ali je po pravu tuje države obstajala načelna možnost za pridobitev odškodnine zaradi podržavljenega premoženja v nekdanji Jugoslaviji. Navedeno stališče je v nasprotju z jezikovno, teleološko, pa tudi z logično razlago ZDen. Zakonodajalec je namreč obseg pravic, način uveljavljanja pravic in krog upravičencev v ZDen uzakonil v okolju svoje proste presoje. Z določbo drugega odstavka 10. člena je izključil kot upravičence vse tiste osebe, ki bi bile po ZDen utegnile priti v poštev kot upravičenci v postopku denacionalizacije, pa so dobile za od takratni Jugoslaviji podržavljeno premoženje plačano odškodnino od tuje države ali so do te tam imele pravico. Razumeti ga je mogoče le tako, da med upravičence ne spadajo tisti, ki bi sicer lahko dobili odškodnino od tuje države, ali je zaradi katerega koli subjektivnega razloga npr. nevednosti, malomarnosti, pomanjkanja volje, niso uveljavljali ali so jo uveljavljali prepozno. Namen zakonodajalca v drugem odstavku 10. člena ZDen je bil preprečitev dvojne odškodnine. Da je pomembna "možnost od tuje države uveljavljati odškodnino za podržavljeno premoženje", je razvidno tudi iz povzetka odločitve Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 584/05. Po Zakonu o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem ter Zakonu o prijavi škod, niti očetu niti materi tožeče stranke ni bilo omogočeno uveljavljati kakršno koli odškodnino ali enkratno pomoč. Preseneča tudi trditev drugostopnega organa, da določitev dohodkovnega cenzusa ni bila v funkciji odrekanja odškodnine zaradi nepriznavanja temelja do odškodnine, ampak v funkciji odrekanja te odškodnine tistim sicer upravičenim osebam, ki so v Avstriji že imela zagotovljen socialni oz. gmotni položaj, ko pa vendar do odškodnine za odvzete, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete po Zakonu o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem niso bili upravičeni le tisti z ugodnim premoženjskim stanjem, ampak tisti razlaščenci, katerih seštevek točk (vrednosti za odvzete, izgubljene ali uničene predmete gospodinjske opreme) ni dosegel vsaj 1/4 (oz. 1/3 pri letnem dohodku med 48.000 in 72.000 ATS) najvišjega možnega števila točk, do odškodnine za odvzete, izgubljene ali uničene predmete, potrebne za opravljanje poklica pa niso bili upravičeni le tisti razlaščenci z ugodnim premoženjskim stanjem ampak tudi tisti razlaščenci, katerih seštevek vseh odvzetih, izgubljenih ali uničenih predmetov ni dosegel 1/4 za opravljanje poklica potrebnih predmetov, do enkratne pomoči pa niso bili upravičeni tisti, katerih celotna vrednost izgubljenega premoženja ni presegala 1.000 RM. Tožeča stranka je z verodostojnimi listinami dokazala, da niti bivši lastnik zaplenjenega premoženja - oče A.A., niti njegova žena niso dobili od Republike Avstrije za podržavljeno premoženje A.A. v bivši Jugoslaviji nobene odškodnine (niti socialne pomoči), niti je niso mogli dobiti - uveljaviti. Predlaga, da se tožbi ugodi tako, da se izpodbijana odločba odpravi in pritožba SOD zavrne.

5. Stranka z interesom SOD (sedaj SDH) je na tožbo odgovorila in predlagala zavrnitev tožbe. V kolikor pa bi sodišče tožbi ugodilo in drugostopno odločbo odpravilo, pa se sklicuje na pritožbene navedbe, saj meni, da zahteva iz naslova manjvrednostni predmetne stanovanjske stavbe ni bila vložena pravočasno, znotraj materialnega prekluzivnega roka za uveljavljanje odškodnine za zmanjšano vrednost v naravi vrnjene nepremičnine.

6. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sodišče že odločilo s sodbo II U 491/2012 z dne 19. 6. 2013 tako, da je tožbo zavrnilo, Vrhovno sodišče RS pa je s sodbo X Ips 267/2013 z dne 10. 3. 2015 zavrnilo tudi revizijo tožeče stranke zoper citirano sodbo. Sodišči sta pritrdili odločitvi upravnega organa druge stopnje, da tožeča stranka skladno z drugim odstavkom 10. člena v zvezi z 12. členom Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni upravičena do odškodnine za zmanjšano vrednost v naravi vrnjenih nepremičnin, ki so bile njenemu očetu podržavljene na podlagi odloka AVNOJ. Ta je imel namreč pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj socialnega področja (FIP), ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna Republika Nemčija in Republika Avstrije, ter Zakonov, ki jih je za izvršitev te pogodbe sprejela Republika Avstrija (Zvezni zakon o prijavi premoženja škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona, Zakon o voljnih in pregnanskih škodah KVSG in Zvezni zakon o odškodovanju razseljencev in izgnancem - UVEG). Sodišči sta tudi navedli, da za presojo, ali je imela oseba za podržavljeno premoženje pravico dobiti odškodnino od tuje države, ni pomembno, v kakšnem pravnem aktu je tuja država uredila odškodnino, kako jo je poimenovala ali določila njeno višino in ali je razlaščenec odškodnino od tuje države sploh zahteval. Odločilno je le, ali je "po pravu tuje države obstajala načelna možnost za pridobitev odškodnine zaradi podržavljenja premoženja v nekdanji Jugoslaviji". Če je v tuji državi obstajala (četudi zgolj načelna) pravica dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, je po mnenju sodišča zahtevek na podlagi določb ZDen v celoti izključen celo, če upravičenec od tuje države dejansko ni prejel. Pri presoji, ali je izpolnjen izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, upravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar bi presegalo odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih, prav tako pa ni vezan na potrdila avstrijskih državnih organov o tem, ali je imel razlaščenec pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije. Gre namreč za potrdila o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku - ZMZPP, oz. 7. členu Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu (Zakon o ratifikaciji Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu - MEKOTP), ki se lahko upoštevajo le kot potrdila o obstoju veljavne pravne podlage za pridobitev odškodnine od Republike Avstrije. Kolikor potrjujejo, da posameznik na podlagi FIP ni imel pravice do odškodnine, pa ta potrdila pomenijo le mnenje, na katero upravni organ ni vezan, saj gre za "odločitev avstrijskega organa o določitvi odškodnine" oz. za "mnenje, ki ga je ta organ utemeljil na avstrijski izvedbeni zakonodaji". Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil pravni prednik tožeče stranke nemške narodnosti, ki se je v Republiko Avstrijo priselil z območja nekdanje Jugoslavije in je imel leta 1948 avstrijsko državljanstvo, na dan 1. 1. 1960 pa stalno prebivališče v Republiki Avstriji, je tudi po presoji sodišč izpolnjeval v 1. točki razdelka A in v 6. točki razdelka C Priloge 1 FIP določene pogoje za pridobitev odškodnine za premoženje, ki mu je bilo podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ.

9. Ustavno sodišče je ustavni pritožbi tožeče stranke ugodilo in z odločbo št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017 razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 267/2013 z dne 10. 3. 2015 in sodbo tega sodišča opr. št. II U 491/2012 z dne 19. 6. 2013 in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču, oddelku v Mariboru v novo odločanje. V tej odločbi je navedlo, da za presojo izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen niso upoštevne le tiste mednarodne pogodbe, katerih podpisnica je bila takratna Jugoslavija. Tako stališče bi bilo v nasprotju z namenom navedene zakonske ureditve, saj bi lahko privedlo do dvojnega odškodovanja za premoženje, katerega vrnitev ureja ZDen. Kot izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-547/02, z dne 8. 10. 2003 je pomembno le, da je imela oseba na podlagi mirovne ali mednarodne pogodbe možnost od tuje države dobiti odškodnino za premoženje, katerega vrnitev omogoča ZDen. V teh primerih (ko mirovne ali mednarodne pogodbe ni sklenila nekdanja Jugoslavija ali ta k njej pristopila), mora pristojni organ pri presoji ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, skladno z določbami 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti (tudi) odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija oziroma ali je tuja država s predpisi, ki jih je sprejela na podlagi take pogodbe, uredila pravico v njej opredeljenih oseb do odškodnine za tako izgubljeno premoženje. V zvezi z vprašanjem izpolnjevanja vseh pogojev, ki jih za priznanje odškodnine določa UVEG, ki je bil sprejet na podlagi FIP, pa je presodilo, da krši pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave stališče, po katerem bi bilo mogoče pravico do uveljavljanja denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen odreči osebi, glede katere je v konkretnem postopku ugotovljeno le, da spada v krog oseb, ki so bile po mednarodni pogodbi upravičene do uveljavljanja odškodnine po tej pogodbi, čeprav na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo te pogodbe sprejela tuja država, te odškodnine ne bi mogla dobiti, četudi bi jo uveljavljala.

10. V ponovljenem postopku je torej za odločitev relevantno vprašanje, ali je na podlagi FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisov podana podlaga za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen. Ta določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

11. Upoštevaje stališča Ustavnega sodišča iz odločbe št. Up 282/2015 z dne 5. 10. 2017 je do tega spornega vprašanja zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017. Navedlo je, da se FIP in na njeni podlagi izdani izvedbeni predpisi (KVSG, UVEG in Zakon o prijavi škode) vsekakor nanašajo na odškodovanje premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali priseljenim osebam iz FLRJ. To izrecno izhaja iz prvega odstavka točke C 6. Priloge 1 k FIP, ki določa, da odškodnine po KVSG prejmejo avstrijski državljani, pregnani ali preseljeni iz območja FLRJ. Iz besedila določb FIP pa ne izhaja, da je bil namen pogodbenih strank odškodovanje za vse vrste škode, ki so osebam nemške narodnosti nastale v zvezi z dogodki v drugi svetovni vojni. Odvzem premoženja po Odloku AVNOJ je glede na omenjene določbe FIP mogoče šteti med relevantne dogodke v drugi svetovni vojni, vendar je pomembna tudi opredelitev obsega oziroma predmeta odškodovanja. FIP se v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG. KVSG pa je v paragrafu 1 določal, da se vrača materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja predmetov gospodinjske opreme ali premičnih predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode, ki je nastala na avstrijskem ozemlju. Zato se upravičenja do odškodnine po njem ne morejo nanašati na premoženje, podržavljeno v takratni Jugoslaviji. Pač pa je bil za izvedbo FIP sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in priseljencem iz območja izven Republike Avstrije.

12. Namen UVEG, kot je opredeljen v paragrafu 1, je zagotavljanje pravic za dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode; in sicer prav tako kot odškodnina za gospodinjske predmete, odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravica do izravnave krivic, to je do dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski. Po navedenem tako iz paragrafa 1 KVSG in pa paragrafa I (2) UVEG izhaja enak obseg odškodovanja.

13. Če bi se torej zahteva za denacionalizacijo nanašala na te (premične) stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji (npr. dohodkovni cenzus) mogoče šteti, da je oseba imela pravico dobiti odškodnino za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Pri tem ne bi bilo pomembno, kakšna je bila višina te odškodnine za to vrsto premoženja, saj ne gre za odločanje o konkretni pravici do odškodnine na podlagi FIP. Ni pa mogoče šteti, da je imel prejšnji lastnik na tej podlagi možnost dobiti odškodnino za podržavljene nepremičnine.

14. To pomeni, da so bile do odškodnine po FIP oziroma UVEG upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Zato ni mogoče šteti, da so bile do te odškodnine upravičene tudi osebe, ki take škode niso utrpele, jim je pa bilo podržavljeno premoženje, npr. nepremičnine. Določbe FIP in izvedbenih predpisov take razlage ne omogočajo, saj taka vsebina iz besedila njihovih določb ni razvidna, prav tako to ne izhaja iz predmeta in cilja, kot sta ga opredelili pogodbeni stranki FIP. Da namen FIP in njegovih izvedbenih predpisov ni bil tak, izhaja tudi iz dejstva, da je bila Republika Avstrija zavezana za plačilo odškodnin za v takratni Jugoslaviji podržavljeno premoženje avstrijskim državljanom tudi na podlagi drugih mednarodnih pogodb (npr. na podlagi drugega odstavka 27. člena Avstrijske državne pogodbe in kasneje še na podlagi Pogodbe o priznanju odškodnin za nacionalizacijo zasebnih gospodarskih podjetij iz leta 1980).

15. Po povedanem bi torej stališče, po katerem bi že možnost uveljavljanja odškodnine npr. za gospodinjske predmete pomenila izključitveni razlog za uveljavljanje denacionalizacije podržavljenih nepremičnin, pomenilo tudi različno obravnavanje prejšnjih lastnikov podržavljenih nepremičnin glede na to, ali so jim bili podržavljeni gospodinjski predmeti ali ne. To pa ni namen obravnavanega izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen (preprečiti dvakratno odškodovanje za odvzeto premoženje). Zato po presoji sodišča pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bil prejšnji lastnik teh nepremičnin upravičen do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete, potrebne za opravljanje poklica.

16. Pravica do odškodnine kot je opredeljena v FIP in na njeni podlagi v UVEG torej ni nujno pravica do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen v vsakem primeru odločanja o denacionalizaciji podržavljenega premoženja. Zato je stališče na katerem temelji izpodbijana odločba napačno, zaradi napačne uporabe materialnega prava, pa upravni organ druge stopnje, ki je sledil dotedanji sodni praksi, ni ugotavljal vseh, za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo odločilnih dejstev.

17. Zato je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral upoštevati stališča sodišča, na katerih temelji ta sodba.