Jedro

Ob dejstvu, da je nepremičnina, na kateri je predlagana izvršba v zemljiški knjigi vpisana kot skupna lastnina dolžnika in tretje osebe, je povsem na mestu odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo predlog za izvršbo. Drugače bi bilo, če bi bila vknjižena solastnina, saj se pri solastnini upniki lahko poplačajo iz solastninskih deležev, pri skupni lastnini pa to ni mogoče. V primeru skupne lastnine je edina možnost upnika, da se poplača ta, da doseže določitev solastniškega deleža na nepremičnini, torej navedba postopka po 4. odst. 72. čl. SPZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo upnikov predlog za izvršbo na nepremičnino, vpisano pri vl. št. ... k.o. T..

Proti sklepu se je po pooblaščencu pravočasno pritožil upnik. Uveljavlja pritožbeni razlog kršitve postopkovnih določil, saj bi moralo sodišče prve stopnje v primeru, da je bila vloga nerazumljiva ali nepopolna, vložnika pozvati, da jo popravi ali dopolni. Tako bi moralo sodišče upnika pozvati, da predloži listino, ki je primerna za vpis dolžnikove pravice na točno določenem deležu nepremičnine, oziroma da s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika. S takšnim napotitvenim sklepom bi lahko upnik v kasnejši pravdi izkazoval sporni pravni interes. Predlaga razveljavitev sklepa in priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Upnik je vložil predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom in sicer z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pri celoti dolžnikove nepremičnine parc. št. ..., vpisane pri vl. št. ... k.o. T., z ugotovitvijo vrednosti nepremičnine, s prodajo nepremičnine na javni dražbi in s poplačilom upnika iz kupnine. V predlogu za nadaljevanje izvršbe je upnik zatrjeval, da je dolžnik D. J. do celote lastnik zgoraj cit. nepremičnine in v dokaz predložil tudi izpisek iz zemljiške knjige. Iz tega edinega predloženega dokaza pa ne izhaja utemeljenost upnikovih trditev o tem, da je dolžnik izključni lastnik navedene nepremičnine, saj je pri tej nepremičnini vknjižena skupna lastnina dolžnika D. J. in S. J.. Ob takšnem dejstvu je pa sklep sodišča prve stopnje, ko ni dovolilo predlagane izvršbe, povsem na mestu. Drugače bi bilo, če bi bila vknjižena solastnina, saj se pri solastnini upniki lahko poplačajo iz solastniških deležev, pri skupni lastnini pa to ni mogoče. V primeru skupne lastnine je edina možnost upnika, da se poplača ta, da doseže določitev solastniškega deleža na nepremičnini, torej izvedba postopka iz IV. odst. 72. čl. Stvarnopravnega zakonika, ki predvideva, da lahko vsak skupni lastnik, ali njegov upnik vedno zahteva delitev skupne stvari (razen v nepravem času). Le vknjižba solastniških deležev v zemljiški knjigi, ki je lahko rezultat takšnega postopka, je predpogoj za uspešno izvršbo tudi na nepremičnino, dokler pa je vpisana skupna lastnina, pa predlogu za izvršbo na nepremičnino ni moč ugoditi. Tako je odločitev sodišča prve stopnje povsem na mestu in njene pravilnosti tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. Upnikov predlog je bil razumljiv in tudi popoln, zato ni bilo potrebe, da bi ga sodišče pozivalo na dopolnitev oz. popravo. Torej očitana postopkovna kršitev ni podana. Le glede na predložene dokaze upnikov predlog ni bil utemeljen. Upnik je zatrjeval, da je dolžnik izključni lastnik nepremičnine. Ni zatrjeval, da poseduje listino, ki bi bila primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice in torej ni bilo razloga za pozivanje na predložitev takšne listine (dol. 168. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Očitno je, da upnik takšne listine nima. To pa tudi ni razlog, da bi ga sodišče formalno napotilo na postopek z zahtevkom na vpis lastninske pravice na dolžnika. Upnik lahko takšen postopek zahteva, pravni interes bo pač ustrezno utemeljil, saj napotitveni sklep ni edino sredstvo za dokazovanje pravnega interesa. Tako se izkaže, da pritožbene navedbe niso utemeljene, ker pa se sodišču prve stopnje pri odločanju tudi ni pripetila nobena od kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v celoti potrditi izpodbijani sklep.

Odločitev pritožbenega sodišča ima pravno podlago v določilu 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, katerega določila se smiselno uporabljajo tudi v postopku izvršbe in zavarovanja (dol. 15. čl. ZIZ).

Neuspeh s pritožbo ima za posledico odločitev, da upnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.