Jedro

Sodišče drugače kot tožena stranka meni, da je treba določbo 3. odstavka 26. člena ZENDMPE razlagati v povezavi z določbo 2. odstavka istega člena, kar pomeni, da mora biti lastnik, ki je podal izjavo iz 3. odstavka 26. člena ZENDMPE, s strani geodetske uprave poučen o tem, da je začet upravni postopek ureditve meje in da se bo njegova izjava štela kot izjava stranke v upravnem postopku. Le na ta način se takšnemu lastniku da možnost, da v upravnem postopku varuje svojo pravico oziroma pravno korist (9. in 138. člen ZUP) in s tem zagotovi uresničevanje ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za okolje in prostor RS št. ... z dne 30. 9. 2005 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Ž., št. ... z dne 24. 9. 2004, o ureditvi meje v katastrski občini X. med parcelo št. 1 in parcelama 2 in 3. S to odločbo so se v katastrski občini X. na zahtevo Občine Z. urejale meje med parc. št. 1 in sosednjimi parcelami št. 2, 3, 4 in 5. Tožnik kot lastnik parcel št. 2 in 3 se ni strinjal z ugotovljeno mejo predvsem v zemljiškokatastrski točki Y. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na 15. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (ZENDMPE, Uradni list RS, št. 52/2000 in 87/2002), ki določa, da se v upravnem postopku meja uredi na podlagi soglasja lastnikov ter na podlagi podatkov zemljiškega katastra. Mejaši na mejni obravnavi sicer pokažejo oziroma opišejo potek meje v naravi, vendar pa v kataster ni mogoče vpisati kot dokončne takšne meje, ki odstopa od katastrske meje. Potek katastrske meje na terenu pokaže geodet in jo označi z mejniki v naravi, lastniki pa v upravnem postopku ne morejo urediti meje drugače, kot izhaja iz zemljiškega katastra. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je bila v skladu z določbo 21. člena in naslednjih ZENDMPE dne 6. 7. 2004 izvedena mejna obravnava, katere se je udeležil tudi tožnik. Na mejni obravnavi so bile z mejnimi znamenji označene meje, ki potekajo v skladu s katastrsko mejo. Kot izhaja iz zapisnika mejne obravnave, je bila na terenu označena katastrska meja, ki izhaja iz grafičnega katastra. Za tožnika sporna zemljiškokatastrska točka je bila na mejni obravnavi označena z betonsko plastičnim mejnikom, v skici izmere pa s točko št. T. Iz zapisnika mejne obravnave ne izhaja, da bi se lastniki s katastrsko mejo ne strinjali. Tožena stranka meni, da je tožnik svoje soglasje s potekom meje, ki je bila prikazana na mejni obravnavi dne 6. 7. 2004, izkazal s podpisom zapisnika (tč. 8 zapisnika), prav tako pa je v skladu z določbo 3. odstavka 26. člena ZENDMPE podpisal tudi izjavo o odpovedi pravici do vabljenja k izjavljanju soglasja s potekom meje v postopku ureditve meje. V zvezi s navedbami tožnika, da iz starih mapnih kopij izhaja drugačen potek meje, pa tožena stranka pojasnjuje, da se v upravnem postopku uredi meja tako, kot izhaja iz (zadnjih) podatkov zemljiškega katastra. Zemljiški kataster je bil v preteklosti izdelan z manjšo natančnostjo, prav tako so bili z manjšo natančnostjo vrisani objekti, zato so za primerjanje razdalj manj primerni. Kot izhaja iz zapisnika o mejni obravnavi, je geodet na terenu za ugotovitev poteka katastrske meje uporabil podatke IDPOS 6077. Nadalje drugostopenjski organ v svoji odločbi pojasnjuje, da lahko tožnik, glede na njegova pritožbene navedbe, ki se nanašajo na nepravilno določitev točke Y, uredi meje drugače v postopku pred sodiščem. Po mnenju tožene stranke so bili tako v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za izdajo izpodbijane odločbe, saj so bile z le-to urejene meje na podlagi soglasja lastnikov tako, kot izhaja iz zemljiškega katastra.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi zavrnila njegovo pritožbo glede nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja v primeru ureditve meje med parcelami št.2, 3 in parcelo št. 1 k.o. X., tako da je v celoti upoštevala izjavo Občine Z. glede ureditve teh meja in v ničemer pritožbenih navedb tožnika. Tožnik pravi, da je zadevo ureditve meja med spornimi parcelami sprožil sam že 15. 6. 2001, ker se je promet odvijal po njegovem zasebnem zemljišču (vrtu), poleg tega pa mu je upravljavec ceste povzročal vsakoletno še dodatno škodo z lomljenjem njegovega sadnega drevja in okrasnih rastlin. Postopek izmere zemljišč po mnenju tožnika ni potekal pravilno glede ugotovljenega dejanskega stanja. Mejne točke je dne 6. 7. 2004 popolnoma enostransko določila geodetinja A.A., saj je prišla z že izdelanimi točkami razmejitve, in tožnika v samem postopku ni nikoli vprašala, kje poteka meja, kot to zahteva pravilno izpeljan postopek ureditve mej. Tožnik ji je povedal, da meja ni nikoli potekala po brežini, kot jo je označila v zemljiško katastrski točki Y, vendar se je določanje meja končalo enostransko v tožnikovo škodo skoraj po vsej dolžini za približno 80 cm, med mejnima točkama Y in U. Nadalje tožnik navaja, da je res istega dne podpisal zapisnik, vendar to ne pomeni, da se je kakorkoli strinjal z njenimi ugotovitvami. Geodetinja sama mu je povedala, da ta podpis ne pomeni ničesar in da bo z Geodetske uprave še enkrat vabljen, da s podpisom potrdi svoje strinjanje z njeno ugotovitvijo mej. Tudi pravici do pritožbe se s tem podpisom ni odpovedal. Podpis samo pomeni, da je bil omenjenega dne prisoten pri označevanju meja. Tožnik oporeka tudi odgovoru Občine Z., ki ga je le-ta podala v upravnem pritožbenem postopku, iz katerega izhaja, da so cesto odmerili po poteku v naravi leta 1999, in da se je meja ceste tedaj premaknila proti zahodu v škodo parcel št. 5 in 6 k.o. X. Po tožnikovem mnenju ni res, da bi se zahodna meja kakorkoli premikala proti zahodu, saj betonska ograja ob parc. št. 5 stoji nespremenjena že 30 let, mejna točka pa je na betonskem stebru te ograje, ki se ves ta čas ni premikal in spreminjal svojega geometričnega položaja. Tudi stavba številka ... ob zahodni meji ceste je na svojem severozahodnem vogalu odmaknjena od ceste 144 cm v skladu s kopijo katastrskega načrta št. ..., ki je dokaz za trditve tožnika, in ni prišlo do nikakršnih premikov meje na tem delu po letu 1994. Po mnenju tožnika ni nobenega tehničnega in pravno relevantnega vzroka, da ne bi omenjena kopija katastrskega načrta v celoti verodostojno in pravilno odslikovala stanja zahodne meje parcele 1 (ceste) v tem predelu, kar sam dokazuje v svoji pritožbi, enako pa trdi tudi Občina Z..

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Občina Z. kot stranka, ki bi ji bila odprava izpodbijanega upravnega akta lahko v neposredno škodo, v svojem odgovoru vztraja na stališču, ki ga je zavzela v odgovoru z dne 12. 11. 2004, na pritožbo tožnika zoper odločbo št. ... OGU A. Občina Z. je v svojem stališču menila, da samo z merjenjem medsebojnih razdalj ni mogoče določiti natančne lege mejne točke, temveč je potrebna meritev širšega območja, izdelava načrta izmerjene površine v merilu katastrskega načrta ter primerjava obeh načrtov. V obravnavanem primeru je bila poleg drugih navezovalnih točk izmerjena celotna tožnikova parcela, pri čemer podatki izmere po mnenju Občine Z. jasno kažejo, da sporni mejnik v mejni točki T ni bil postavljen v škodo parcele št. 2. Tožba je utemeljena.

V sporni upravni zadevi je bilo odločeno še na podlagi Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (Uradni list RS, št. 52/00 in 87/02-SPZ; v nadaljevanju: ZENDMPE) in sodišče je presojalo zakonitost izpodbijane odločbe po tem zakonu, ker se postopek urejanja meja, ki je ob uveljavitvi sedaj veljavnega Zakona o evidentiranju nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/2006; v nadaljevanju: ZEN) v teku oziroma je že vložena zahteva ali pravno sredstvo, po izrecni določbi drugega odstavka 162. člena ZEN konča po določbah ZENDMPE.

Meje se po tem zakonu urejajo v upravnem postopku ureditve meje. Strokovna podlaga za uvedbo postopka ureditve meje je elaborat ureditve meje, ki ga izdela geodetsko podjetje. V postopku ureditve meje se uredi meja na podlagi soglasja lastnikov in na podlagi podatkov zemljiškega katastra (15. člen ZENDMPE). Upravni postopek se praviloma uvede na zahtevo lastnika, tej zahtevi pa je potrebno priložiti elaborat ureditve meje (17. in 19. člen ZENDMPE). Geodetska uprava po vložitvi zahteve za ureditev meje po prvem odstavku 26. člena ZENDMPE povabi lastnike, da se izjavijo o tem, ali se strinjajo s potekom meje, kot je bila označena z mejniki na mejni obravnavi. Vabilo mora geodetska uprava vročiti po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Pri tem je potrebno v primeru, ko se naslovniku pusti obvestilo, da ga pošiljka čaka na pošti ali pri geodetski upravi, na obvestilu posebej navesti, da gre za vročitev poziva k izjavi o strinjanju z ureditvijo meje. Geodetska uprava mora vabilo vročiti lastniku tudi, če se je na mejni obravnavi strinjal s potekom meje, kot je bila označena z mejniki, in to potrdil s svojim podpisom na zapisniku mejne obravnave. Če se lastnik, ki se je strinjal s potekom na mejni obravnavi in to potrdil s svojim podpisom na zapisniku, v 30 dneh od vročitve poziva geodetske uprave ne izreče, se šteje, da se z mejo strinja (domneva o soglasju po drugem odstavku 26. člena ZENDMPE). Ob nestrinjanju lastnika se opravi ustna obravnava po določbah 27. in 28. člena ZENDMPE, na kateri si mora uradna oseba prizadevati, da se doseže soglasje med lastniki pod predpostavko, da se lahko v kataster vpiše le meja, ki ne odstopa od katastrske. Odstopa lahko le v obsegu možne izravnave. Ureditev meje v primeru spora pa je določena v 29. členu ZENDMPE, če tudi po opravljeni ustni obravnavi meja ostane sporna.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 26. člena ZENDMPE podpisal tudi izjavo o odpovedi pravici do vabljenja k izjavljanju soglasja s potekom meje v postopku ureditve meje. Vendar sodišče na podlagi listin upravnih spisov, na katerih temeljijo ugotovitve odločbe organa prve stopnje in ugotovitve in pravni zaključki tožene stranke v izpodbijani odločbi, tej utemeljitvi ne more slediti. Izjave o odpovedi pravici do vabljenja k izjavljanju soglasja s potekom meje v postopku ureditve meje, na katero se sklicujeta geodetska uprava in tožena stranka, namreč ni mogoče šteti za izjavo po tretjem odstavku 26. člena ZENDMPE. Izjavo o odpovedi pravici do vabljenja po tretjem odstavku 26. člena ZENDMPE lahko lastnik poda le ob vložitvi ali po vložitvi zahteve za uvedbo postopka ureditve meje, kar obenem pomeni, da mora biti lastnik s strani pristojnega organa prve stopnje seznanjen tudi z dejstvom, da je bila v upravnem postopku vložena zahteva za uvedbo postopka ureditve meje. Iz izjave, na katero se sklicuje tožena stranka, ne izhaja, da je bilo tožniku znano, da je bila na geodetsko upravo vložena zahteva za uvedbo postopka ureditve meje, kar pomeni tudi, da tožnik ni bil (pravilno) poučen o pravici do preklica svoje izjave. Zato izjave o odpovedi pravici do vabljenja, ki jo je podpisal tožnik, ni mogoče šteti za izjavo po določbi tretjega odstavka 26. člena ZENDMPE, saj geodetska uprava tožnika ni opozorila na pravne posledice te izjave. Sodišče namreč drugače kot tožena stranka meni, da je treba določbo tretjega odstavka 26. člena razlagati v povezavi z določbo drugega odstavka istega člena, kar pomeni, da mora biti lastnik, ki je podal izjavo iz tretjega odstavka 26. člena ZENDMPE, s strani geodetske uprave poučen o tem, da je začet upravni postopek ureditve meje in da se bo njegova izjava štela kot izjava stranke v upravnem postopku. Le na ta način se takšnemu lastniku da možnost, da v upravnem postopku varuje svojo pravico oziroma pravno korist (9. in 138. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/1999 in nasl.; v nadaljevanju: ZUP) in s tem zagotovi uresničevanje ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/1991-I in nasl.)).

Kot izhaja iz listin upravnih spisov, tožnik ni bil obveščen o vložitvi zahteve za ureditev meje, prav tako s strani geodetske uprave ni bil povabljen, da se v upravnem postopku izjavi o tem, ali se strinja s potekom meje, kot je bila označena z mejniki na mejni obravnavi.

Ker tožena stranka pri svojem odločanju ni upoštevala zgoraj navedenih določb ZUP, je po presoji sodišča bistveno kršila pravila postopka. V skladu s 3. točko tretjega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06; v nadaljevanju: ZUS) je namreč bistvena kršitev določb vselej podana, če stranki ni bila dana možnost, da se v upravnem postopku izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena ZUS ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.