Jedro

Tožnik je v tožbi razložil, zakaj toži, tj. zakaj šteje, da je akt nezakonit. Zato ni bilo zakonske podlage, da bi ga sodišče pozivalo, naj navaja še druga dejstva, tj., da soglasje upravljavca ceste ni bilo potrebno zaradi postavitve objekta v času, ko ceste ni bilo, oziroma druge okoliščine, zaradi katerih sedaj tožnik meni, da izpodbijani akt ni zakonit ali celo, da naj ugovarja procesne kršitve in zmotno uporabo predpisa. Če bi sodišče to storilo, bi prekoračilo zakonska pooblastila in s tem ravnalo v očitnem nasprotju s temeljno zahtevo o njegovi nepristranskosti v postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora takoj po njeni vročitvi ustaviti gradnjo stavbe za shranjevanje kmetijskih strojev, orodja in mehanizacije, dimenzij cca 7,5 m x 4,46 m, bruto tlorisne površine cca 33,45 m2, na parceli 5956/4 k.o. ... (1. točka izreka) in jo v roku 45 dni po vročitvi odločbe odstraniti ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka). Za nedovoljen objekt so bile izrečene prepovedi (4. točka) in odločeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka) ter da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (6. točka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je na ogledu ugotovil, da je zavezanec zgradil stavbo za shranjevanje kmetijskih strojev, orodja in mehanizacije tlorisne površine cca 33,45 m2 znotraj varovalnega pasu ob lokalni cesti LC140051. V tem pasu je raba zemljišč omejena, saj so po drugem odstavku 97. člena Zakona o cestah (ZCes-1) posegi v ta prostor dovoljeni le s soglasjem upravljavca občinske ceste. Po vpogledu v pregledovalnik aeroposnetkov in na podlagi izjave zavezanca je nadalje ugotovil, da je na tem mestu predhodno že stal objekt, ki je bil leta 2017 v celoti odstranjen.

3. Navaja, da je upoštevaje prostorske akte, ki veljajo za navedeno območje, tj. Spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana Občine Piran ter Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za območja planskih celot Strunjan, Fiesa-Pacug, Piran, Razgled-Moštra-Piranska vrata, Portorož, Lucija, Seča, Sečoveljske soline, Dragonja, M ST/1 in M SE/2, v občini Piran (v nadaljevanju Odlok o PUP), na območjih, ki jih določa, možna gradnja pomožnih objektov v skladu z Odlokom o pomožnih objektih. V času uveljavitve Odloka o PUP je veljal Odlok o pomožnih objektih, ki ga je kasneje nadomestil nov odlok, tega pa 6. 12. 2003 Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči, ki ga je nadomestila Uredba o razvrščanju objektov. V njej je določeno, da se pojasnjevalna pravila za klasificiranje in razvrščanje objektov po zahtevnosti gradnje ter primeri njihovega klasificiranja in razvrščanja določijo s tehnično smernico v skladu z zakonom, ki ureja graditev. Tehnična smernica MOP TSG-V-006:2018 pa določa, da je treba razmerje do prostorskih aktov, ki se glede dopustnosti objektov sklicuje na razveljavljene predpise, tolmačiti po postopku argumentacije in ugotoviti, kaj je bil namen prostorskega akta v času njegovega sprejemanja. Namen Odloka o PUP v času sprejema je bil, da se upoštevajo določbe Odloka o pomožnih objektih, ki v 2. členu določa, da so pomožni objekti dovoljeni pri stanovanjski hiši, če tak prostor pri njeni zasnovi ni bil predviden na funkcionalnem zemljišču stanovanjske stavbe. Obravnavani objekt tega pogoja ne izpolnjuje, saj ne gre za stavbo pripadajočo k stanovanjski stavbi, ki je na parc. št. 5956/4 k.o. ... ni.

4. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Navaja, da za enostavne objekte pridobitev gradbenega dovoljenja ni potrebna, vendar po 5. členu Gradbenega zakona (GZ) gradnja ne sme biti v nasprotju s prostorsko izvedbenimi akti in drugimi predpisi. Obravnavani objekt pa je postavljen v varovalnem pasu občinske ceste, za kar soglasje ni bilo pridobljeno. Glede tožnikove navedbe, da je na tem mestu že stal objekt, pojasnjuje, da Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2) omogoča nadomestno gradnjo, ki ne odstopa od obstoječega objekta, ne glede na določbe prostorsko izvedbenih aktov, vendar pa nadomestna gradnja pomeni proces, ki poteka sočasno, tj. objekt se najprej odstrani in takoj za tem izvede nov. Le v primeru nesreč je med odstranitvijo in novogradnjo možen časovni odmik. Ker je bil objekt leta 2017 odstranjen, tožnik pa nov objekt gradi štiri leta kasneje, mora izpolnjevati predpise, ki veljajo za novogradnjo. Ker ne gre za nadomestni objekt, je prvostopenjski organ pravilno ugotavljal, ali je skladen z določbami prostorsko izvedbenega akta.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da vlaga tožbo, ker ugotovitev, da je bil predhodni objekt v celoti odstranjen, ne drži. Smiselno predlaga odpravo odločbe.

6. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo v upravnem postopku nedvoumno ugotovljeno, da je bil objekt v preteklosti odstranjen. To je jasno razvidno iz zračnega posnetka november 2017, enako pa je na zapisnik 2. 6. 2021 izjavil tožnik ter zapisal v pritožbi zoper odločbo. Predlaga zavrnitev tožbe.

7. V pripravljalni vlogi z dne 1. 2. 2022 tožnik dodatno navaja, da je toženka kot pravno podlago uporabila Odlok o pomožnih objektih, za katerega sama navaja, da ne velja več. Ker je obrazložitev sama s seboj v nasprotju, pa odločbe ni mogoče preizkusiti. S tem sta tožniku onemogočena pravica do učinkovitega sodnega varstva in učinkovitega pravnega sredstva, saj ji ne more učinkovito ugovarjati. Poleg tega organ ni ravnal v skladu z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj mu pred izdajo odločbe ni dal možnosti, da se izjavi o vseh, za odločbo pomembnih dejstvih in okoliščinah, pri čemer iz zapisnika z dne 2. 6. 2021 celo izhaja, da mu bo organ poslal še določeno gradivo, kar se ni zgodilo. Zato je odločba za tožnika presenečenje, o njej pa se lahko izjavi šele v upravnem sporu.

8. Toženki očita tudi zmotno uporabo predpisa, saj je Odlok o pomožnih objektih že leta 1997 prenehal veljati. Upravni organi so pri odločanju vezani na zakone in podzakonske predpise, kar tehnična smernica nedvomno ni, zato s sklicevanjem nanjo ni mogoče uporabiti neveljavnega odloka. Občina Piran veljavnega odloka, na katerega se sklicuje 18. člen, nima. Citirana določba PUP, ki se sklicuje na Odlok o pomožnih objektih, ki ga ni, je tako v nasprotju z GZ in ZUreP-2, zaradi česar ga sodišče pri svojem odločanju ne sme upoštevati. To, da toženka svojih prostorskih aktov ni uskladila z zakonodajo, ne more biti v škodo tožnika, še toliko bolj, ker objekt po veljavni pravni ureditvi izpolnjuje pogoje za enostavne objekte.

9. Ne strinja se niti s toženkino razlago 20. člena ZUreP-2, da je nadomestna gradnja zgolj "sočasen proces" oziroma investicijska namera, da se objekt najprej odstrani in takoj za tem izvede nov, saj že iz jezikovne razlage izhaja, da zaporednost odstranitve in izvedbe gradnje objektov ni pogoj za uporabo navedene zakonske določbe. Zaradi napačne uporabe predpisa, pa toženka relevantnih dejstev ni ugotavljala. Ugotovitev, da je na istem mestu stal objekt, ki je bil 2017 v celoti odstranjen, namreč ne drži v celoti. Po 28. točki prvega odstavka 3. člena GZ odstranitev pomeni, da se porušijo ali razgradijo vsi nadzemni in podzemni deli objekta, tožnik pa ni izjavil, da naj bi bil objekt odstranjen v celoti. Točkovni temelji pa niso bili nikoli odstranjeni in sporen objekt stoji na istih točkovnih temeljih. Pri tem objektu je šlo za sanacijo škode, ki so jo v njem povzročili brezdomci in narkomani, tj. za vzpostavitev prejšnjega stanja, do česar se prvo in drugostopenjski organ nista opredelila.

10. Trdi še, da je nadomeščeni objekt stal že pred letom 1975, ko lokalna cesta, ki poteka mimo parcele 5956/4 k.o. ..., še ni bila zgrajena, in ko Odlok o PUP in Odlok o pomožnih objektih še nista veljala. Zato tudi očitek, da bi moral pridobiti soglasje za poseg v varovalni pas občinske ceste, ni utemeljen.

11. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo listine v upravnem spisu. Dokazovanje z ostalimi listinskimi dokazi, katerih izvedbo je tožnik predlagal v pripravljalni vlogi, je zavrnilo, ker z njimi dokazuje tožbeni razlog, ki ga v tožbi ni uveljavljal (tj., da soglasje upravljavca ceste za postavitev objekta v varovalnem pasu občinske ceste ni potrebno, ker je prvotni objekt, ki ga sporni objekt „nadomešča“, stal na istem mestu od leta 1975, ko ceste še ni bilo). Dokaz z zaslišanjem tožnika je zavrnilo, ker ga tožnik v upravnem postopku ni predlagal, za kar ni navedel opravičljivega razloga (tretji odstavek 20. člena in 52. člen Zakona o upravnem sporu; ZUS-1), in ker z njim dokazuje tudi tožbeni razlog, ki ga v tožbi ni uveljavljal (da je prvotni objekt stal v času, ko ceste še ni bilo).

12. Tožba ni utemeljena.

13. Tožba v upravnem sporu je pravno sredstvo zoper akt, izdan v upravnem postopku, s katerim se posega v tožnikov pravni položaj. Sodišče zato v upravnem sporu ne razsoja v sporu med strankama na podlagi dejanskega stanja in predpisov, veljavnih na dan glavne obravnave oziroma izdaje sodbe, ampak preverja, ali je upravni akt po stanju na dan njegove izdaje (52. člen ZUS-1) izdal pristojen organ, ali je pri tem pravilno uporabil predpis, ali je ravnal po pravilih postopka, ali je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno in ali ni razlogov, zaradi katerih bi ga bilo mogoče izreči za ničnega (27. in 63. člen ZUS-1).

14. Okvir sodne presoje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi (drug odstavek 2. člena ZUS-1), to je obseg želenega sodnega varstva in s tem tožbeni predlog, tožnik postavi s tožbenimi navedbami. Tožbeni predlog pa ni tožbeni zahtevek v smislu prvega odstavka 180. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), o katerem odloča Upravno sodišče samo v sporu polne jurisdikcije oziroma pri odločanju o adhezijskem zahtevku. To pomeni, da tožbenega predloga ne opredeljuje le formalni predlog, kateri upravni akt oziroma njegov del naj se odpravi, temveč ga opredeljujejo tudi tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja. Navedeno pomeni, da tožnik z navedbami o spornih dejanskih in pravnih vprašanjih na eni strani in s formalnim predlogom za odločitev na drugi strani določi obseg sodne kontrole konkretnega upravnega akta.1

15. Tožbo je treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (prvi odstavek 28. člena ZUS-1).

16. Tožbo, v kateri mora tožnik med drugim navesti tudi, zakaj toži, ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost, mora torej tožnik vložiti v navedenem prekluzivnem roku, ki ni podaljšljiv. Po preteku tega roka tega, kar s tožbo zahteva (tožbeni predlog), ne more več spreminjati oziroma širiti na način, da zahteva nekaj več od tistega, kar je v tožbi že zahteval, ali da poseže v dele upravne odločbe, ki so že postali pravnomočni, ker s tožbo niso bili izpodbijani.2 Uveljavljanje novega tožbenega razloga po poteku navedenega zakonsko določenega roka ni dopustno. Pri navajanju novega tožbenega razloga namreč ne gre za odpravljanje pomanjkljivosti sicer pravočasno vložene tožbe ali dopolnjevanje procesnega gradiva po pozivu sodišča, kar je po 31. in 45. členu ZUS-1 sicer dopustno, temveč gre za novo navedbo o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja.3 Nov tožbeni razlog tako širi s tožbo uveljavljan vsebinski obseg izpodbijanja upravnega akta, zaradi česar gre (v vsebinskem smislu) za novo tožbo, ki je, kot rečeno, po preteku 30 dni od vročitve izpodbijanega akta ni več mogoče vložiti, za presojo pravočasnosti novega tožbenega razloga pa tudi ne more biti relevantno, ali je imel tožnik za zamudo morebitne upravičene razloge.4

17. Tožnik je v tožbi navajal, da ne drži, da je bil predhodni objekt v celoti odstranjen, za ugotavljanje tega dejstva pa ni predlagal, naj se ponovno izvede kateri od že izvedenih dokazov ali nov dokaz. To pomeni, da je uveljavljal, da je toženka na podlagi izvedenih dokazov (ogled 2. 6. 2021, vpogled v prostorske podatke po stanju april 2014, november 2015, maj 2017, november 2017, izjava tožnika, povzeta v zapisniku 2. 6. 2021) napačno ugotovila dejansko stanje, da je bil objekt leta 2017 v celoti odstranjen, kar naj bi posledično pomenilo, da so ob razlagi 20. člena ZUreP-2, ki jo je zavzela toženka in glede na zakonski pojem odstranitve objekta, izpolnjeni pogoji za nadomestno gradnjo (pod pogojem, da je bil prvotni objekt zakonit). Drugih tožbenih razlogov, ki jih je dodatno uveljavljal v pripravljalni vlogi in na glavni obravnavi, v tožbi ni navajal. 18. Tožnik je na glavni obravnavi zatrjeval, da ni prekludiran, ker je pravni laik in bi mu moral pravno pomoč nuditi že upravni organ v upravnem postopku, pa tudi sodišče naj bi opustilo dolžni poziv na dopolnitev in razjasnitev tožbe, češ da bi mu bila le na ta način zagotovljena učinkovita pravica do sodnega varstva in dostop do sodišča. 19. Sodišče trditev o kršitvi načela varstva pravic strank in pomoči prava neuki stranki v upravnem postopku ne more presojati, ker ta ugovor ni bil uveljavljen v roku, v katerem je treba vložiti tožbo. Kot neutemeljeno pa zavrača trditev, da bi moralo sodišče tožnika pozvati na dopolnitev in razjasnitev tožbe. Prvi odstavek 31. člena ZUS-1 določa, da če je tožba nepopolna ali nerazumljiva, zahteva predsednica oziroma predsednik senata od tožnika, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti. Obenem ga mora poučiti, kaj in kako naj napravi, in ga opozoriti na posledice, če tega ne stori. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da sodišče ni dolžno pozivati strank na dopolnitve, ki zadevajo ustreznost oziroma utemeljenost tožbe ali tožbenega predloga oziroma zahtevka, tj. da naj zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi sam zahteval.5 Tožba pa je nepopolna, če ne obsega kakšne sestavine, določene v 30. členu ZUS-1 in nerazumljiva, če iz nje ni mogoče razbrati, kaj tožnik hoče. 20. V skladu s tem je sodišče tožnika pozvalo, naj v roku 8. dni odpravi pomanjkljivosti tožbe, in sicer tako, da predloži akt, ki se izpodbija s tožbo, kar je v vlogi z dne 7. 10. 2021 tudi storil. V ostalem delu dopolnitev ni bila potrebna, saj je bila tožba popolna in razumljiva, kajti tožnik je v tožbi razložil, zakaj toži, tj. zakaj šteje, da je akt nezakonit. Zato ni bilo zakonske podlage, da bi ga sodišče pozivalo, naj navaja še druga dejstva, tj., da soglasje upravljavca ceste ni bilo potrebno zaradi postavitve objekta v času, ko ceste ni bilo, oziroma druge okoliščine, zaradi katerih sedaj tožnik meni, da izpodbijani akt ni zakonit ali celo, da naj ugovarja procesne kršitve in zmotno uporabo predpisa. Če bi sodišče to storilo, bi prekoračilo zakonska pooblastila in s tem ravnalo v očitnem nasprotju s temeljno zahtevo o njegovi nepristranskosti v postopku. Tožnik se zato ne more sklicevati na svojo neukost. Nenazadnje ZUS-1 ne zahteva, da je tožba sestavljena po določenih formalnih pravilih, ki bi jih lahko poznali le prava uki pooblaščenci. Tožnik bi tako lahko vse tisto, kar je na glavni obravnavi kot stranka izjavil na zapisnik, (med drugim tudi to, da je bila cesta zgrajena šele po tem, ko je prvotni objekt že stal) navajal v pravočasni tožbi, ki jo je vložil zoper odločbo, kar bi sodišče v tem primeru upoštevalo in presojalo.

21. Za odločitev v tem upravnem sporu tudi ni pomembno, da toženka ni predložila listin k odgovoru na tožbo. S tem postopek ni bil kršen, saj se listine nahajajo v upravnem spisu, sodišče pa vlog v upravnem spisu ni dolžno vročati tožniku, saj ima ta na podlagi 82. člena ZUP pravico pregledovati, prepisovati oziroma preslikovati dokumente. V nobenem primeru pa toženkine navedbe iz odgovora na tožbo ne vplivajo na pravočasnost tožbe.

22. Glede na navedeno je moralo sodišče upoštevaje pravočasno uveljavljani tožbeni razlog presoditi, ali je toženka na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovila, da je bil objekt v celoti odstranjen leta 2017, zaradi česar je štela, da se določbe 20. člena ZUreP-2 o nadomestni gradnji ne morejo uporabiti. Tožnik namreč v tožbi tej razlagi predpisa ni ugovarjal. 23. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik na zapisnik 2. 6. 2021 izjavil, da je bil prvotni objekt leta 2017 odstranjen v celoti. Ta zapisnik je tudi podpisal. Po 80. členu ZUP je zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami tega zakona, javna listina. Zapisnik je dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni (prvi odstavek). Dovoljeno je dokazovati nepravilnost zapisnika (drugi odstavek). Tožnik v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo ni uveljavljal, da je zapisnik nepravilno sestavljen niti, da ugotovitev o tem, da je bil prvotni objekt leta 2017 v celoti odstranjen, ne drži. Navedel je, da: „kot je bilo že ugotovljeno iz aeroposnetkov Občine Piran, je na istem mestu kot je postavljen sedanji objekt, že stal lesen objekt, ki je bil leta 2017 odstranjen. Namreč, čez zimo so se v objekt naselili brezdomci in so notri kurili in uničevali lastnino, tako pa je bil objekt tako dotrajan, da smo našli celo narkomanske igle, da smo ga bili primorani odstraniti. Nismo pa ga takoj nadomestili z novim, ker smo se bali, da bodo brezdomci objekt zakurili saj so tudi že kurili pri sosedovih. Upali smo, da se bodo preselili na drugo lokacijo.“

24. Tožbeni ugovor, da objekt ni bil odstranjen v celoti, je tako v nasprotju s tem, kar je tožnik zatrjeval v upravnem postopku in s tem, kar izhaja iz izvedenih dokazov. Četudi tožniku v postopku na prvi stopnji ne bi bila dana možnost izjave (kar navaja šele po izteku roka za tožbo), bi tožnik to, kar navaja v pripravljalni vlogi, tj., da naj bi temelji prvotnega objekta ostali (v svoji izjavi na glavni obravnavi je dodal, da naj bi ostalo tudi nekaj malega zidu in voda), lahko navajal in vsaj smiselno predlagal izvedbo dokazov o tem že v pritožbi, česar ni storil. Zato je sodišče predlog za njegovo zaslišanje kot nedopustno tožbeno novoto zavrnilo. Razlog, da je pravni laik, ki ne pozna ureditve v zvezi s prekluzijami, ne opravičuje te opustitve. Razumno je namreč pričakovati, da bo stranka že v pritožbi zoper odločbo, ki ji nalaga odstranitev objekta, ne glede na to, da ji pravna ureditev ni poznana, vsaj laično navajala vse, kar je po njenem prepričanju v odločbi nepravilno in si uveljavljanja relevantnih dejstev ne bo "pridržala" za kasneje zato, ker ne ve, da tega sicer ne bo mogla več storiti. Poleg tega je tožnik z zaslišanjem želel dokazovati, da je bil prvotni objekt postavljen preden je bila zgrajena cesta, kar naj bi pomenilo, da soglasja za poseg v varovalni pas ceste ne potrebuje. Ta tožbeni razlog je uveljavljal šele v pripravljalni vlogi, kar je po izteku roka za tožbo.

25. Neutemeljene so tudi navedbe, podane na glavni obravnavi, da bi morala toženka sama, tj. brez nasprotne trditvene podlage in dokazov, raziskovati in ugotavljati, ali gre za objekt, ki je po legi, velikosti, obliki in zunanjem videzu enak odstranjenemu, in ali prejšnji objekt pred gradnjo novega ni bil odstranjen (ob tem, ko je ugotovila, da je bil odstranjen) ter kdaj naj bi bil prvotni objekt postavljen in ali je bila tedaj cesta že zgrajena. Kot je sodišče že pojasnilo, je toženka to, da se objekt gradi 4 leta po tem, ko je bil stari objekt odstranjen, ugotovila na podlagi dokazil, ki jih je izvedla (vključno z izjavo tožnika samega), tožnik pa drugih trditev in dokazil niti v pritožbi ni ponudil. 26. Tudi vse druge razloge, s katerimi tožnik utemeljuje nezakonitost izpodbijane odločbe, je uveljavljal šele v pripravljalni vlogi z dne 1. 2. 2022 in na glavni obravnavi, medtem ko je prekluzivni rok za tožbo potekel že 19. 7. 2021. Glede na to so prepozni in zato nedopustni, zaradi česar jih sodišče ni presojalo in se do njih ni vsebinsko opredeljevalo. Trditev tožnika, da sodišču 22. člen ZUS-1 v zvezi z ZPP narekuje, da pazi na bistvene kršitve pravil postopka in napačno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti namreč ne drži. Po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da ZUS-1 v 37. členu določa drugače, in sicer da sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka pazi le na ničnost odločbe. Poleg tega se tožnik smiselno sklicuje na določbe ZPP, ki urejajo pritožbeni preizkus prvostopenjske sodbe, to pa je segment sojenja, ki se ne nanaša na odločanje upravnega sodišča, ki kot prvostopenjsko sodišče preizkuša zakonitost upravnih in ne sodnih aktov.6

27. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

28. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 295/2016, X Ips 298/2016, I Up 16/2017. 2 Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 159/2015. 3 Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 168/2019. 4 Da bi bilo mogoče zamudo opravičiti, po presoji sodišča iz sklepa I Up 168/2019 ne izhaja. 5 Glej I Up 33/2019, I Up 50/2010, I Up 159/2015. 6 Glej X Ips 276/2017, X Ips 298/2016.