Jedro

Po določbi 636. člena ZGD-1, so za vse obveznosti družbe, nastale do vpisa oddelitve v sodni register, poleg družbe, ki ji je v delitvenem načrtu dodeljena obveznost, kot solidarni dolžniki odgovorne vse druge družbe, ki so udeležene pri delitvi, in sicer vsaka do višine vrednosti premoženja, ki ji je bilo dodeljeno v delitvenem načrtu, zmanjšane za obveznosti, ki so ji bile dodeljene v delitvenem načrtu. Zakon je torej z namenom varstva upnikov vzpostavil solidarno obveznost vseh družb, udeleženih v delitvi, glede vseh obveznosti prenosne družbe. Ni sporno, da je bila tožena stranka udeležena pri delitvi. To pa pomeni, da je solidarno odgovorna za vse obveznosti prenosne družbe. Njena odgovornost je omejena le po višini in sicer do višine vrednosti premoženja, ki ji je bilo dodeljeno v delitvenem načrtu, zmanjšane za obveznosti, ki so ji bile dodeljene v delitvenem načrtu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici razveljavilo sklep o izvršbi VL 1 z dne 2.4.2013 in zavrnilo tožbeni zahtevek (na plačilo 34.382,57 EUR). Iz razlogov sodbe izhaja, da je družba M. d.o.o. tožeči stranki po kupoprodajni pogodbi za agregate in beton dolžna plačati 34.382,57 EUR. S pogodbo o oddelitvi s prevzemom je družba M. d.o.o. prenesla posamezne dele premoženja na toženo stranko, med njimi pa ni bilo premoženja in obveznost na podlagi pogodbe, v zvezi s katero je bila sklenjena kupoprodajna pogodba za agregate in beton (pogodba z Elektro za izgradnjo RTP). Tožena stranka zato ni univerzalni pravni naslednik za sporno obveznost, prav tako pa zanjo tudi ni solidarno odgovorna na podlagi 636. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1).

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Iz pogodbe o oddelitvi ne izhaja, da so bila na toženo stranko prenesena v nadaljevanju eksplicitno navedena pogodbena razmerja, temveč vsa pogodbena razmerja z družbo Elektro. Ker tožena stranka v postopku izrecno naštetih pogodb ni predložila, ni mogoče preveriti, na kaj se nanašajo. Tožena stranka tako ni dokazala, da se pogodbe ne nanašajo na gradnjo RTP. Sodišče je zmotno uporabilo določbe ZGD-1, saj 636. člen ZGD-1 določa, da za vse obveznosti družbe, nastale pred vpisom oddelitve v sodni register, odgovorne tudi druge družbe, ki so udeležene pri delitvi in ni pomembno, katere konkretne obveznosti so bile prenesene na toženo stranko. S pogodbo o oddelitvi so bila namreč na toženo stranko prenesena praktično vsa osnovna sredstva M. d.o.o., s katerimi je družba opravljala dejavnost. Tožena stranka zato odgovarja z vsem premoženjem do višine terjatve tožeče stranke. Tožbeni zahtevek je zato v celoti utemeljen tudi, če bi bila pravilna ugotovitev, da terjatve po pogodbi za RTP niso bile prenesene na toženo stranko.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe in opozorila, da je bilo nanjo prenesenih celo več obveznosti kot premoženja, odgovornost pa je v vsakem primeru omejena na višino oddeljenega premoženja, zmanjšanega za dodeljene obveznosti.

Pritožba je utemeljena.

Ne sicer glede trditev, da naj bi bila na toženo stranko prenesena vsa razmerja z Elektro. Iz pogodbe o oddelitvi s prevzemom namreč jasno izhaja, da so prenesena le razmerja po posameznih izrecno naštetih pogodbah. Med njimi pa ni pogodbe za RTP, iz katerega izvira terjatev tožeče stranke do prenosne družbe. Dejansko stanje glede predmeta prenosa je bilo zato ugotovljeno pravilno. Povedano pomeni, da tožena stranka ni pravni naslednik glede vtoževane obveznosti.

Sodišče prve stopnje pa je napačno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 636. člena ZGD-1, po kateri so za vse obveznosti družbe, nastale do vpisa oddelitve v sodni register, poleg družbe, ki ji je v delitvenem načrtu dodeljena obveznost, kot solidarni dolžniki odgovorne vse druge družbe, ki so udeležene pri delitvi, in sicer vsaka do višine vrednosti premoženja, ki ji je bilo dodeljeno v delitvenem načrtu, zmanjšane za obveznosti, ki so ji bile dodeljene v delitvenem načrtu. Zakon je torej z namenom varstva upnikov vzpostavil solidarno obveznost vseh družb, udeleženih v delitvi, glede vseh obveznosti prenosne družbe. Ni sporno, da je bila tožena stranka udeležena pri delitvi. To pa pomeni, da je solidarno odgovorna za vse obveznosti prenosne družbe. Njena odgovornost je omejena le po višini in sicer do višine vrednosti premoženja, ki ji je bilo dodeljeno v delitvenem načrtu, zmanjšane za obveznosti, ki so ji bile dodeljene v delitvenem načrtu. Tožena stranka je glede tega podala ustrezne ugovore (da je prejela več obveznosti kot premoženja), sodišče prve stopnje pa zaradi napačnega materialnopravnega stališča odločilnih dejstev s tem v zvezi ni ugotavljalo. Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbi ugoditi in sodbo razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje(1) (354. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Navodila za postopanje so vsebovana že v gornji obrazložitvi.

Izrek o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določbi 365. člena ZPP.

op. št. 1: Če bi dejansko stanje glede aktive in pasive prevzetih obveznosti ugotavljalo samo, bi strankama odvzelo sicer v Ustavi zagotovljeno možnost pritožbe, saj bi se to dejstvo ugotavljalo šele prvič, revizija zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja pa ni dopustna.