Jedro

Pri tožniku, ki je delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni v višini 50 % in poškodbe pri delu v višini 50 %, in mu je bila že priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem invalidske pokojnine in podredni tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke in priznanje časovne razbremenitve po 4 ure dnevno zaradi poškodbe pri delu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 2. 10. 2013 in št. ... z dne 8. 1. 2014 ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se odpravita navedeni odločbi ter da se tožniku prizna časovna razbremenitev po 4 ure dnevno zaradi poškodbe pri delu. Nadalje je odločilo, da stroški tožnika bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je delovni invalid zaradi posledic poškodbe pri delu. Ima tudi druge zdravstvene težave zaradi bolezni, tako da ni več zmožen za delo. Potrebno je ugotoviti vzrok za delovno nezmožnost tožnika ter na tej podlagi odločiti o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja. Ker gre za večplastna bolezenska stanja, bi moralo sodišče postaviti izvedenca medicinske stroke, kar je tožnik tudi izrecno predlagal. Zaradi neizvedbe predlaganega dokaza, je sodišče kršilo določbe postopka, posledično pa je bilo tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 8. 1. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 2. 10. 2013. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

6. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in kot je razvidno iz dokumentacije v spisu, izhaja, da je tožnik delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 13. 1. 2013 dalje zaradi posledic bolezni v višini 50 % in poškodbe pri delu v višini 50 %. Z odločbo št. ... z dne 21. 3. 2012 mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: zmožen za lažja fizična dela, lahko prenaša bremena do 7 kg, brez daljših prisilnih drž, s polnim delovnim časom od 13. 1. 2011 dalje.

7. V zadevi je sporno, ali je pri tožniku prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, da so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnik je namreč s tožbo uveljavljal razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma podredno priznanje časovne razbremenitve tako, da bi delal le 4 dnevno, s tem da naj bi bil vzrok invalidnosti poškodba pri delu.

8. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo z zaslišanjem tožnika kot stranke v postopku in pa s pridobitvijo dopolnilnega mnenja invalidske komisije druge stopnje. Iz navedenega mnenja izhaja, da gre pri tožniku za stanje po operaciji HD L4 - L5 levo, nadalje za stanje po zlomu XII. prsnega vretenca, za prilagoditveno motnjo ter za prirojeno hipoplazijo leve ledvice. Iz dopolnilnega mnenja izhaja, da je pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti v nespremenjeni obliki. Ker je v spisu tudi izvid ortopeda z dne 14. 6. 2013, iz katerega izhaja, da je pri delu potrebna časovna razbremenitev, je sodišče prve stopnje lečečega ortopeda pisno pozvalo, da pojasni svoje strokovno mnenje. Iz dopisa z dne 24. 6. 2015 (list. št. 32) izhaja, da gre pri tožniku za stanje po HD, brez recidiva. Štiri urni delavnik pa je lečeči ortoped predlagal na podlagi izjav bolnika, da se za 8 urni delavnik ne čuti sposobnega.

9. Tudi po stališču pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje dejansko stanje ustrezno razčistilo. Pri tožniku so nedvomno podane zdravstvene težave, ki vplivajo na njegovo delovno zmožnost, vendar pa glede na ugotovljeno dejansko stanje, ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Mnenja invalidskih komisij so skladna z medicinsko dokumentacijo. Sodišče prve stopnje je s poizvedbami pri ortopedu tudi razčistilo, zakaj je predlagal 4 urni delavnik. Pravilno poudarja, da izjava tožnika, da ni sposoben delati 8 urni delavnik, nikakor ni podlaga za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

10. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami) v prvem odstavku 63. člena določa, v katerih primerih je podana invalidnost, v drugem odstavku pa razloge, ki morajo biti podani, da se zavarovanec razvrsti v ustrezno kategorijo invalidnosti.

11. Tožnik je že bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, deloma zaradi posledic bolezni, deloma pa zaradi poškodbe pri delu. Ugotovljeno je bilo, da ni več zmožen opravljati delo gradbenega delavca, je pa zmožen v polnem delovnem času opravljati drugo delo s priznanimi omejitvami pri delu in sicer v polnem delovnem času. Tožnik tekom sodnega postopka ni predložil nobene druge medicinske dokumentacije, ki bi izkazovala, da ni več zmožen za pridobitno delo, torej da je podana I. kategorija invalidnosti oziroma, da je potrebna časovna razbremenitev, razen izvida ortopeda, do katerega pa se je, kot je bilo že obrazloženo, opredelilo tudi sodišče prve stopnje. Tudi medicinska dokumentacija, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa in na podlagi katere sta bili podani mnenji obeh invalidskih komisij v predsodnem postopku in pa tudi dopolnilno mnenje v okviru sodnega postopka, sta upoštevali medicinsko dokumentacijo ter se do nje ustrezno opredelili. Tožnik niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti sedaj v pritožbi ne navaja, v čem naj bi bila mnenja invalidskih komisij pomanjkljiva oziroma neustrezna. V pripravljalni vlogi je sicer res predlagal postavitev sodnega izvedenca, vendar pa kot izhaja iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 22. 10. 2015, tožnik ni vztrajal pri izvedbi tega dokaza. Tudi v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti sodnega izvedenca, pri čemer pa ni razvidno, katera dejstva naj bi se s postavitvijo sodnega izvedenca sploh razčiščevala. Da gre pri tožniku za mnogovrstna in večplastna zdravstvena stanja nikakor ni razlog, da bi moralo sodišče zadevo razčiščevati s sodnim izvedencem. Pravilno sodišče tudi pojasnjuje, da je vzrok invalidnosti, lahko predmet novega postopka pri toženi stranki v zvezi s priznavanjem novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

12. Sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo dokaza s sodnim izvedencem (tak dokazni predlog tožnik na zadnjem naroku za glavno obravnavo niti ni postavil), ni kršilo določb postopka, kot to uveljavlja tožnik v pritožbi. Predmetna zadeva je bila namreč že z izvedbo drugih dokazov ustrezno razčiščena. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da pri tožniku ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.