Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Da je bil v spornem obdobju toženec etažni lastnik na naslovu P. in da je bila toplotna energija dobavljena, toženec sploh ni oporekal. Za dokazovanje trditve, da tožničin obračun stroškov ogrevanja ni bil pravilen, pa toženčeva izpoved ne bi zadoščala, saj gre za strokovno vprašanje. Nanj bi lahko odgovoril izvedenec, ki ga je toženec predlagal prepozno, šele v svoji drugi pripravljalni vlogi. Ker gre za spor majhne vrednosti, sodišče tega dokaznega predloga v nobenem primeru ne bi smelo upoštevati. Toženec se je torej za dokazovanje navedenega dejstva prikrajšal sam. Za povrh se je sprva skliceval na domnevno nepravilen način obračuna, šele v zadnji pripravljalni vlogi, torej prepozno, pa je začel trditi, da je bila poraba napačno odmerjena.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
1. Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi istega sodišča VL 168483/2015 z dne 8. 1. 2016 v delu, ki tožencu nalaga, da mora tožnici plačati 564,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški. Obenem je tožencu naložilo, da mora tožnici povrniti tudi 34,00 EUR njenih nadaljnjih pravdnih stroškov z obrestmi.
2. Toženec se je pravočasno pritožil. Sklicuje se na zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita več absolutnih bistvenih kršitev po 8., 10., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter kršitev načela enakega varstva pravic. Čeprav je toženec predlagal svoje zaslišanje, sodišče tega dokaza ni izvedlo in tudi glavne obravnave ni opravilo. Protispisno je navedlo, da nobena od strank ni predlagala izvedbe naroka. Ni res, da toženčeve navedbe niso bile konkretizirane. Toženec je navajal, da ni prejel računov in da obračun ni bil pravilen. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokaz z izvedencem energetske stroke. Toženec zahteva pojasnilo, na kakšen način so bili pridobljeni podatki iz delilnikov in kako se obračunava toplotna energija. Čeprav je tožnica sama navajala, da je za sporočanje porabe po delilnikih pooblastila družbo X, sodba protispisno ugotavlja, da so podatke sporočili etažni lastniki. Toženec nikoli ni podpisal nobene pogodbe s tožnico, niti ji ni sporočil nobenega svojega naslova. Vztraja, da ni prejel spornih računov, vendar je sodišče tudi predlagani dokaz z vpogledom v CRP zavrnilo. Tožencu je s tem onemogočilo obravnavanje in izjavo v postopku.
3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. V postopku na prvi stopnji ni bilo očitanih procesnih kršitev, niti tistih, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 458. člena ZPP). Toženec tudi ni bil prikrajšan za svoja ustavna procesna jamstva, saj se je (v ugovoru in dveh pripravljalnih vlogah) lahko izjavil o vseh tožničinih trditvah in ponujenih dokazih. Tožencu je bila s tem zagotovljena pravica do obravnavanja.
6. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti glavno obravnavo. V sporu majhne vrednosti namreč ta ni obvezna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da nobena od pravdnih strank ni predlagala izvedbe naroka in da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov (drugi odstavek 454. člena ZPP). Dokazni predlog za zaslišanje toženca pritožba napačno enači s predlogom za izvedbo naroka. Če je toženec pričakoval, da bo sodišče o njegovem ugovoru odločalo na glavni obravnavi, bi moral to izrecno zahtevati.
7. Sicer pa tudi strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Dokazovanje namreč obsega samo tista dejstva, ki so pomembna za odločbo (213. člen ZPP). Sodišče tako lahko zavrne dokazni predlog, če je prepozen, neprimeren ali nepotreben (kadar je zatrjevano dejstvo že dokazano, ali ko izvedba dokaza, tudi če bi potrdila zatrjevano dejstvo, ne bi vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja). Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje pojasnilo svojo odločitev o zavrnitvi neizvedenih dokazov, resda niso v celoti sprejemljivi, vendar ta pomanjkljivost ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Čeprav je bilo predlagano zaslišanje toženca (v nasprotju s stališčem izpodbijane sodbe) dovolj konkretizirano, toženec z izpovedjo, da ni prejel spornih računov, ne bi mogel doseči drugačne odločitve o obstoju in višini tožničine terjatve. Bistvenemu, namreč, da je bil v spornem obdobju etažni lastnik na naslovu P. in da je bila toplotna energija dobavljena, toženec sploh ni oporekal. Za dokazovanje trditve, da tožničin obračun stroškov ogrevanja ni bil pravilen, pa toženčeva izpoved ne bi zadoščala, saj gre za strokovno vprašanje. Nanj bi lahko odgovoril izvedenec, ki ga je toženec predlagal prepozno, šele v svoji drugi pripravljalni vlogi. Ker gre za spor majhne vrednosti, sodišče tega dokaznega predloga v nobenem primeru ne bi smelo upoštevati (453. člen ZPP). Toženec se je torej za dokazovanje navedenega dejstva prikrajšal sam. Za povrh se je sprva skliceval na domnevno nepravilen način obračuna, šele v zadnji pripravljalni vlogi, torej prepozno, pa je začel trditi, da je bila poraba napačno odmerjena. Tožnica je zadovoljivo pojasnila, da je stroške, ki odpadejo na toženca, obračunala v skladu s Pogodbo o oskrbi z zemeljskim plinom z dne 7. 10. 2011 ter Pravilnikom o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli (Ur. list RS, št. 7/2010), zato je brez podlage pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava.1 Navedeno pogodbo je v imenu etažnih lastnikov, torej tudi toženca, sklenil upravnik, zato je neumestna pritožbena trditev, da toženec ni podpisal nobene pogodbe s tožnico in da ji ni sporočil svojega naslova.
8. Kje je imel toženec v spornem obdobju prijavljeno stalno ali začasno prebivališče oziroma naslov za vročanje, ni pomembno, zato poizvedbe v Centralnem registru prebivalstva niso bile potrebne in je sodišče prve stopnje tudi ta toženčev dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Kot je pravilno pojasnilo, bi moral spremembo svojega naslova tožnici sporočiti toženec. Zmotno je pritožbeno stališče, ki nastanek toženčeve obveznosti veže na prejem računa. Dolžnik lahko računu ugovarja tudi v pravdi, če pride do spora z upnikom. Zapadlost toženčeve obveznosti in začetek teka zamudnih obresti v obravnavanem primeru nista odvisna od prejema računa. Splošni pogoji za dobavo in odjem zemeljskega plina iz distribucijskega omrežja za geografska območja Mestne občine Ljubljana, Občine Brezovica, Občine Dobrova - Polhov Gradec, Občine Dol pri Ljubljani, Občine Ig, Občine Medvode in Občine Škofljica (Ur. list RS, št. 25/2008) namreč v prvem odstavku 57. člena izrecno določajo, da mora končni odjemalec poravnati račun v roku petnajstih dni od datuma izstavitve računa.
9. Končno so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki na račun domnevne protispisnosti izpodbijane sodbe. Ta je dovolj jasno in razumljivo obrazložena, da jo je mogoče preizkusiti. Tudi vsebino listinskih dokazov, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, je v sodbi korektno povzelo. V resnici toženec z navedenim očitkom nasprotuje dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje, kar v sporu majhne vrednosti ni dopustno (prvi odstavek 458. člena ZPP).
10. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani. Sodišče druge stopnje je zato toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen v zvezi s 442. členom ZPP).
11. Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker je toženec s pritožbo propadel, do njihovega povračila ni upravičen.
1 Toženec ob tem ni konkretno in obrazloženo navajal niti tega, da morebiti delilniki v njegovem stanovanju niso delovali pravilno ali da je pri odčitku delilnikov prišlo do napake; nadaljnje dokazovanje zato ni bilo potrebno.