Jedro

V splošnih pogojih je sicer res določeno, da se šteje, da je nezgoda nastala zaradi delovanja alkohola, če je imel zavarovanec kot voznik motornega vozila v krvi več kot 0,5 promila alkohola oziroma več kot 1 promil ob ostalih nezgodah, vendar pa ta domneva ni neizpodbojna, ampak lahko upravičenec vedno dokaže nasprotno. Določilo splošnih pogojev, ki se razlaga na ta način, da je domnevo mogoče izpodbiti, pa ne nasprotuje samemu namenu sklenjene pogodbe ali dobrim poslovnim običajem, niti ni bilo za tožnico prestrogo.

Vinjeni zavarovanec ne izgubi svojih pravic samo takrat, kadar je do nastanka škode prišlo zaradi zunanjega, samostojnega vzroka, torej takega, da zavarovančeva vinjenost nikakor ni mogla vplivati na nastanek in obseg škode.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: (1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji tožena stranka po polici št. 193029 plača znesek 157.090,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.12.2006 dalje do plačila, po polici št. 193023 pa znesek 5.806,62 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.12.2006 dalje do plačila. Posledično je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 5.920,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

(2.) Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. V obširni pritožbi v bistvenem navaja, da zavarovalnih pogodb po polici št. 193029 in 193023, ni podpisala, kar govori v prid trditvi tožeče stranke, da niti sama, niti kdo drug v njenem imenu ni potrdil prejema splošnih pogojev tožene stranke ZAN 100 /01. Odločitev sodišča, da je z zapisom „po pristopni izjavi“ dokazano, da je tožnica splošne pogoje prejela in da so bili na ta način med strankama dogovorjeni izključitveni razlogi po 1. točki 2. odst. 10. člena, je zato dejansko protispisna, sodba pa obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe v nasprotju z listinami v spisu, na katere se sodišče opira. Pristopna izjava je bila, glede na izpoved tožnice, podpisana takoj ob sprejemu v službo, to je v letu 1997. Takrat pa splošni pogoji ZAN 100/01 sploh še niso bili sprejeti, niti se niso uporabljali, saj veljajo šele od 1.9.2001 dalje. Vsi pogoji, razen posebnih pogojev kolektivnega nezgodnega zavarovanj ZAN 105/93, so začeli veljati šele 1.9.2001, kot je to izrecno zabeleženo v samih pogojih in niso mogli začeti veljati na dan začetka veljavnosti pogodbe, torej na dan 1.2.2001. V zvezi s tem sodba nima nobenih razlogov. Napačen je sklep, da je obe polici šteti kot eno skupno polico in da zato delita enako usodo. Zavarovalna pogodba dejansko velja brez splošnih pogojev in je veljavna tudi v konkretnem primeru, ko tožnica zavarovalne pogodbe ni podpisala, saj obstoj zavarovalne pogodbe med pravdnima strankama sploh ni sporen. Zmotno je stališče, da določilo 1. točke 2. odst. 10. člena Splošnih pogojev ZAN 100/01, ni nična. Po 975. členu OZ je zavarovalnica prosta obveznosti iz pogodbe o nezgodnem zavarovanju le v primeru, če sta zavarovalec oziroma zavarovana oseba namenoma povzročila nezgodo, če pa je do škode prišlo zaradi malomarnosti, to ni izključujoč razlog, da bi bila zavarovalnica prosta obveznosti. Sama vinjenost tudi ni protipravno ravnanje. Pritožnica se sklicuje na odločbo II Cp 825/2002, ko je Višje sodišče v Ljubljani odločalo o ničnosti citirane določbe in še navaja, da se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, ki se nanaša na izključitev zavarovalnih pravic zaradi vinjenosti voznikov. Razlika je v tem, da je vinjenost voznika protipravno ravnanje, vinjenost drugih pa to ni. Odločitev, da je tožena stranka dokazala, da je imela tožnica v času škodnega dogodka 1,7 promila alkohola v krvi, je prav tako napačna. Sodišče je neenakopravno obravnavalo obe pravdni stranki v postopku v zvezi s prekluzijami. Tako je tožena stranka preko celotnega postopka predlagala nove dokaze, ki jih je sodišče vse štelo za pravočasne zgolj iz razloga, ker je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 29.4.2008 predlagala vpogled v spis 511-01-43-4159/2003 pri Ministrstvu za notranje zadeve Republike Hrvaške, Centru za kriminalistička vještačenja Ivan Vučetić (v nadaljevanju CKV), pri čemer pa ni določno navedla, katere listine in katere dokaze iz tega spisa naj sodišče vpogleda, kar je v nasprotju z 226. členom ZPP. Dejstvo je, da je dopis CKV in „zapisnik o vještačenju“ z dne 28.4.2008, dostavila v spis šele s pripravljalno vlogo z dne 15.5.2008, torej po prvem naroku za glavno obravnavo. Poleg tega te listine ni mogoče šteti kot dokaz, temveč le kot prepozno trditveno navedbo tožene stranke, kar je le-ta sama predlagala. Poleg tega imajo vse druge listine, razen listine z oznako C2, povsem druge oznake in ni nobenega dokaza o tem, da bi se ta dokumentacija označena s C1, C3, C4, C5 in C6, kadarkoli nahajala v spisu, katerega vpogled je predlagala tožena stranka. Medsebojne korespondence med zastopnikoma tožnice in CKV, tudi sicer ni mogoče šteti kot dokaz o obstoju tožničine vinjenosti, deloma pa je iz samih dopisov razvidno tudi, da so bili CKV-ju poslani po prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče tudi zmotno meni, da so izvedeniška mnenja CKV-ja veljavni dokaz o alkoholiziranosti tožeče stranke. V tem primeru ne gre za tujo javno listino v smislu 224. člena ZPP, ampak gre le za v predpravdnem postopku pridobljeno izvedeniško mnenje. Listina, ki se v spisu nahaja pod B2, je dejansko izvedeniško mnenje tujega izvedenca in ne javna listina tujega organa. Tudi sicer je to mnenje brez posebne dokazne vrednosti, saj iz navedb v mnenju ni razvidno, da bi bila opravljena ponovna preiskava krvi, kot bi morala biti opravljena v smislu 16. člena Pravilnika o načinu in postopku odvzema krvi (v nadaljevanju pravilnik), na katerega se sodišče sicer sklicuje. V tem členu je namreč v točki 3. določeno, da je potrebno analizo ponoviti v vseh tistih primerih, ko gre za znatno odstopanje med rezultati krvi in rezultati urina, pa tudi v primeru, ko obstaja razlika v opažanju pooblaščene osebe in analizo krvi. V konkretnem primeru iz opažanj doktorja medicine v obrazcu AUK2, nedvomno izhaja, da le-ta ni zaznal kakršnihkoli znakov alkoholiziranosti in je zapisano, da preiskovanka ni imela zadaha po alkoholu, mnenje pa naj bi dokazovalo, da je imela tožnica kar 1,70 g/kg alkohola v krvi. Ponovna preiskava krvi je bila tako zakonska obveznost in tožeči stranki ni bilo potrebno zahtevati ponovnega pregleda krvi. Ta dokaz bi morala podati tožena stranka, saj je dokazovanje alkoholiziranosti tožnice njeno dokazno breme. Dopolnitve izvedeniškega mnenja, ki jo je tožeča stranka v spis dostavila s svojo pripravljalno vlogo z dne 15.5.2005, in ki je datirana na dan 28.4.2008, pa sodišče tudi sicer ne bi smelo uporabiti kot dokaz zaradi prekluzije. V tej listini se namreč izvedeniško mnenje sklicuje na listinsko dokumentacijo AUK1 in AUK2, ki pa se tedaj nista nahajali v pravdnem spisu Okrožnega sodišča v Ljubljani. S tem, ko je sodišče prve stopnje oprlo odločitev na dopolnjeno izvedeniško mnenje CKV-ja, je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Tuja javna listina tudi ni obrazec AUK-1 in AUK-2, ki je označen z oznako C5, saj se v spisu ne nahaja originalna listina in tudi ne overjena kopija. Priloga C5, se ne omenja v dopisu CKV-ja, niti te listine ni bilo med ponovno dostavljeno dokumentacijo. Vsekakor je iz listine z oznako AUK-1 razvidno, da je bila sestavljena šele 8.6.2003, torej dva dni po škodnem dogodku in tedaj ne more predstavljati odredbe za odvzem krvi tožeči stranki. Iz obrazca AUK-2, ki je del iste listine, ni razvidno, za kakšne namene je bila tožnici odvzeta kri, kar bi po pravilih uredbe moralo biti navedeno. Ob odvzemu krvi ni bila navzoča pooblaščena službena oseba. Iz navedenih razlogov je ugotovitev sodišča, da je kri tožnici odvzeta v skladu s pravili, v nasprotju z dejanskim stanjem in pravilno uporabo materialnega prava. Pritožnica vztraja pri tem, da v času škodnega dogodka ni bila pod vplivom alkohola in opozarja tudi na izpovedi prič. Napačno je materialnopravno naziranje, da je pomanjkanje vzročne zveče dokazno breme tožeče stranke in ne tožene. Odločitev sodišča o prenosu dokaznega bremena je zato v nasprotju z določbo 212. člena ZPP. V vsakem primeru pa je zaključek sodišča, da je alkoholiziranost v vzročni zvezi s škodo, nepravilna. Tožeča stranka je zatrjevala, da je razlog za njeno poškodbo prenizka ograja na terasi, kakor tudi nezavarovan jašek, v katerega je padla. Da je šlo za prenizek zid, izhaja iz izvedeniškega mnenja izvedenca gradbene stroke. Priča A. R. je tudi izpovedala, da je zid izgledal, kot da se nadaljuje v travnik oziroma park, enako pa tudi H. P. B.. Odločitev sodišča, da je zid predstavljal tako visoko oviro, da bi se tožnica morala zavedati nevarnosti in da je to, da se tega ni zavedala, posledica alkoholiziranosti, je zato dejansko napačna in protispisna. Terasa je bila poleg tega slabo osvetljena. Opozarja na posamezne izpovedi zaslišanih prič. Sodba poleg tega predstavlja za tožnico presenečenje.

(3.) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) Pritožnica v tožbi svoj tožbeni zahtevek utemeljuje s sklicevanjem na sklenjeno kolektivno nezgodno zavarovanje po policah št. 193029 in 193023 ter v obeh policah navedene splošne pogoje ZAN 100/01 ter tabelo za določanje odstotka trajne izgube zavarovančeve splošne sposobnosti zaradi nezgode ZAŽ 52/01. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da ne gre za eno, ampak dve ločeni polici oziroma zavarovalni pogodbi, saj gre na strani zavarovalca za različni pogodbeni stranki in je zato tudi ugovore pritožnice potrebno različno obravnavati, vendar pa takšna napačna presoja sodišča prve stopnje ni vplivala na pravilnost odločitve, le razlogi so deloma drugačni.

(6.) Iz police 193029 (A21) izhaja, da je zavarovanje kot zavarovalec sklenila S d.d. v korist svojih zaposlenih delavcev po kadrovski evidenci. Polica je podpisana s strani tožene stranke, ki glede na navedeno nastopa kot zavarovatelj (kot zavarovalnica) in kot zavarovalec (oseba, ki z zavarovateljem sklene zavarovalno pogodbo). Tožeča stranka je po tej polici zgolj upravičenka v smislu 2. odst. 970. člena OZ. Za veljavnost pogodbe se njeno soglasje ne zahteva, prav tako pa tudi ne njen podpis. Posledično je pravno nerelevantno, ali je tožena stranka splošne pogoje, ki za to polico veljajo, izročila tožeči stranki in jo z njimi seznanila, enako pa velja tudi za samo vsebino police. Seveda je popolnoma jasno, da tožeča stranka te police tudi ni podpisala, saj ni bila stranka sklenjene pogodbe.

(7.) Pri polici št. 193023, ki se nanaša na dnevno odškodnino, pa kot zavarovalci nastopajo zaposleni delavci S. d.d., kot zavarovanci pa osebe po priloženem seznamu s tem, da so zavarovalci (to so posamezni delavci), zavarovalno pogodbo oziroma polico podpisali s podpisom pristopne izjave. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tudi tožnica, saj je tako sama izpovedala, pristopno izjavo podpisala in je s tem podpisala samo zavarovalno polico. Po 925. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je bila s tem sklenjena zavarovalna pogodba, ki pomeni materialno pravno podlago za del postavljenega tožbenega zahtevka. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi bil tožničin tožbeni zahtevek brez pravne podlage in bi ga bilo potrebno že iz tega razloga zavrniti, če bi bila za resnično sprejeta trditev pritožnice, da police ni podpisala. Enako seveda velja tudi za pritožbena izvajanja, da je bila pristopna izjava podpisana že v letu 1997 in se torej ne more nanašati na zavarovalno polico, v kateri je kot začetek zavarovanja naveden datum 1.2.2001. Pritožbeno sodišče, upoštevajoč, da veljavnost zavarovalne police med pravdnima strankama sicer ni bila sporna, zato sprejema kot pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica polico po pristopni izjavi podpisala. Povsem možno je, da njena izpovedba v zvezi s tem ni točna, saj se tudi sicer, kot izhaja iz njene izpovedbe, za samo zavarovanje ni zanimala. V zvezi s trditvijo tožeče stranke, ki jo ponovi tudi v pritožbi, da s splošnimi pogoji ni bila seznanjena in da ji niso bili izročeni, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je te trditve v postopku uveljavila prepozno, tožena stranka pa je v postopku na prvi stopnji temu pravočasno ugovarjala. Prva glavna obravnava v tej zadevi je bila opravljena 5.5.2008, tožeča stranka pa je te trditve postavila v pripravljalni vlogi z dne 26.5.2008. Sklenjena pogodba skupaj s splošnimi pogoji sicer res pomeni materialnopravno podlago za odločanje, vendar pa bi morala tožeča stranka dejstva, ki so odločilna za uporabo pogodbe, pravočasno navajati. Tega pa ni storila. Ker je iz same police razvidno, da so bili tožeči stranki splošni pogoji izročeni, sama se je v tožbi na te pogoje tudi sklicevala in jih priložila, toženi stranki izročitve splošnih pogojev tožnici ni bilo potrebno še posebej zatrjevati. Pritožbeno sklicevanje na sodno prakso, ki se nanaša na izročitev splošnih pogojev, je glede na vse obrazloženo neutemeljeno.

(8.) Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je kot začetek zavarovanja na obeh policah naveden datum 1.2.2001, da pa sta sicer datirani z 1.2.2003 in zato ni nasprotja med takšnimi ugotovitvami in listinama, ki se nahajata v spisu. Sodba ima v tem delu tudi vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih in je možen njen preizkus in je tako očitek o kršitvi po 14. in 15. točki 2.odst. 339. člena ZPP neutemeljen. Ob pritožbenem očitku, da so pogoji, razen posebnih pogojev kolektivnega nezgodnega zavarovanja ZAN 105/93, dejansko začeli veljati šele 1.9.2001, pa je pritožnica spregledala, da iz obeh zavarovalnih polic (in ugotovitev sodišča) izhaja, da sta datirani z dnem 1.2.2003 in da sta takrat nadomestili prej veljavni polici št. 1155640 in 1155644. Ker gre za večletna zavarovalna razmerja in sta obe polici nadomestek za drugi dve prej veljavni polici, je razlika glede datuma začetka zavarovanja in datuma izdaje novih polic, razumljiva. Ker sta polici z navedenimi splošnimi pogoji bili izdani torej šele 1.2.2003, takrat pa so pogoji ZAN 100/01 in tabela invalidnosti ZAŽ 52/01 že veljali, je pritožba v tem delu neutemeljena.

(9.) Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da določilo splošnih pogojev (1.točka 2.odst. 10. člena ZAN 100/01) o izgubi zavarovalnih pravic ob pogodbeni domnevni o obstoju vzročne zveze med alkoholiziranostjo (več kot 1 promil) in nastalo škodo, ni nično. Razloge, ki jih je v zvezi s tem navedlo že sodišče prve stopnje, v celoti sprejema in se nanje sklicuje v izogib ponavljanju. Glede na pritožbene očitke dodaja zgolj to, da je sicer res, da ne gre primerjati sodne prakse, ki se nanaša na izključitev zavarovalnih pravic v primeru vinjenosti voznikov z vinjenostjo pri drugih nezgodah, saj je, kot pravilno opozarja pritožba, vinjenost voznika tudi protipravno ravnanje, vendar pa je zaključek sodišča kljub temu pravilen. V zadevi II Cp 825/2002, ki jo pritožnica v pritožbi posebej izpostavlja, gre za stališče, ki ni splošno sprejeto, poleg tega pa je sodišče v tej zadevi izhajalo iz predpostavke, da je formulacija sporne določbe splošnih pogojev takšna, da upravičencu ne omogoča dokazati, da med alkoholiziranostjo in škodnim dogodkom ni vzročne zveze in je posledično zato takšna določba prestroga in nepravična do upravičenca. Odtegne mu namreč plačilo zavarovalnine tudi v primeru, če sam ni prav z ničemer prispeval oziroma soprispeval k nastanku posledice, ki predstavlja povzročeno škodo (oškodovanec je bil poškodovan kot sopotnik v vozilu). V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, ki mu v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, da je v splošnih pogojih (1. točka 2. odst. 10. člena Splošnih pogojev ZAN 100/01), sicer res določeno, da se šteje, da je nezgoda nastala zaradi delovanja alkohola, če je imel zavarovanec kot voznik motornega vozila v krvi več kot 0,5 promila alkohola oziroma več kot 1 promil ob ostalih nezgodah, vendar pa ta domneva ni neizpodbojna, ampak lahko upravičenec vedno dokaže nasprotno. Določilo splošnih pogojev, ki se razlaga na ta način, pa ne nasprotuje samemu namenu sklenjene pogodbe ali dobrim poslovnim običajem, niti ni bil za tožnico prestrog, kar je vse izčrpno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Da 975. člen OZ izključuje obveznost zavarovalnice po pogodbi o nezgodnem zavarovanju, če sta zavarovalec oziroma zavarovana oseba namenoma povzročila nezgodo, še ne pomeni, da obveznosti ni mogoče pogodbeno izključiti tudi iz drugih razlogov, pri čemer pri alkoholiziranosti zavarovanca ne gre za vprašanje naklepa ali malomarnosti, ampak za vprašanje vzročne zveze, kar je razvidno tudi iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje.

(10.) Po 286. členu ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Stranke sicer lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Sodišče prve stopnje je navedeno določilo v zvezi z dokazi uporabilo pravilno in sicer v pogledu obeh pravdnih strank in je razloge, zakaj določenih dokazov ni upoštevalo, druge pa, tudi izčrpno in popolno navedlo. V zvezi s tem do neenakega obravnavanja med pravdnima strankama ni prišlo. Pritožnica ob tem posebej izpostavlja dokazni predlog tožene stranke, da se vpogleda spis 511-01-43-4159/2003 CKV-ja in v njem nahajajoče se listine. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil ta dokazni predlog zadosti substanciran, saj je tožena stranka z vpogledom v ta spis dokazovala zatrjevano alkoholiziranost tožnice, točno katere listine naj bi se vpogledale, pa niti ni mogla navesti, saj ne gre za spis, v katerem bi bila sama udeležena kot stranka. V zvezi s tem tudi ni prišlo do očitane kršitve 226. člena ZPP, saj je tožena stranka izkazala, da je CKV zaprosila za spis, samo dejstvo, da je nato dokumentacijo iz tega spisa CKV poslal neposredno sodišču, pa ni imelo nikakršnega vpliva na pravilnost odločitve v tej zadevi.

(11.) Prva glavna obravnava je bila opravljena 5.5.2008, z vlogo z dne 15.5.2008 (l. št.40), pa je tožena stranka sodišču predložila „zapisnik o vještačenju“ z dne 28.4.2008 (priloga B6) ter kopijo poštne ovojnice z dne 5.5.2008 (B7). Naknadno je zaradi ugovorov pritožnice predložila še kopijo poštne knjige (B 10). Pojasnila je, da ji je bil zapisnik poslan s priporočeno pošiljko šele dne 5.5.2008 (prejela pa ga je 8.5. 2008, l.št. 47) in da zato s tem dokazom ni prekludirana, saj ga brez svoje krivde ni mogla predložiti na prvem naroku. Glede na to, da je svoje trditve dokazala, je sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je ta dokaz dopustilo. Iz kopije poštne ovojnice (priloga B7) je namreč razvidno, da je tožena stranka prejela dopis in zapisnik CKV-ja s priporočeno pošiljko, ki je bila oddana na pošto v Zagrebu 5.5.2008, torej na dan prve glavne obravnave in tožena stranka z njim tedaj še ni razpolagala. Tega dokaznega predloga tudi ni mogla podati prej, saj do prejema tega zapisnika ni mogla vedeti, da bo odgovor na svoj dopis sploh prejela.

(12.) Iz podatkov spisa je nadalje razvidno, da je sodišče na podlagi zaprosila tožene stranke, s strani CKV-ja 25.5.2009 (list. št. 93 A) prejelo listinsko dokumentacijo, ki je bila s strani administrativne službe sodišča ob prejemu označena kot priloge C1 do C6. Iz uvodne številke, ki je navedena v posameznem dokumentu (511-01-43), je brez vsakega dvoma jasno, da le-ti izvirajo iz spisa, katerega vpogled je tožena stranka predlagala, prav tako pa vsi tudi izvirajo iz obdobja pred opravljeno prvo glavno obravnavo. Drugačne pritožbene trditve zato nimajo podlage v podatkih spisa, predlog pritožnice, da se v zvezi s tem opravijo poizvedbe pri CKV-ju, oziroma, da se pridobi celoten spis, pa je bil posledično tudi utemeljeno zavrnjen. V zvezi z dokazom, ki je v spisu označen kot C5 (obrazec AUK-1 in AUK-2), pritožnica samo s sklicevanjem na spremni dopis CKV-ja, kjer ta dokument ni bil naveden (dopis na list. št. 93 A in list. št. 111), ne more uspeti s trditvijo, da ta dokument ne izvira iz spisa CKV-ja pod zgoraj navedeno številko. Glede na oznako prilog v spisu, je bil brez dvoma sestavni del dokumentacije, ki je bila prejeta in je označena od C1 do C6. Tudi na samem dokumentu je dohodni žig CKV-ja in številka 4159, ki se kasneje ponovi v analizi krvi in urina (priloga B2).

(13.) Neutemeljeno je pavšalno sklicevanje pritožnice na nepravilno uporabo 286. člena ZPP, ki se nanaša na naknadno predložene listine same pritožnice (A36 do A59, ki so ponovljene v listinah A61 do A92). Razlogi, zakaj sodišče teh dokazov ni dopustilo, so izčrpno navedeni in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje in jih sprejema.

(14.) Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z dokazno oceno in zaključkom sodišča, da je bila pritožnica v času nezgode vinjena in da je imela v krvi najmanj 1,70 g/kg (promila) alkohola. Sodišče prve stopnje je to dokazno oceno sprejelo na podlagi skrbne analize celotne dokumentacije in izpovedb prič, vse v smislu 8. člena ZPP, kar je vse razvidno iz obrazložitve sodbe na straneh 8 do 11. Na večji del pomislekov pritožnice, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, je tako pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče tem razlogom, glede na pritožbena izvajanja, dodaja sledeče: - „zapisnika o vještačenju“ z dne 28.4.2008 (priloga B6, ki se ponovi kot priloga C1), ter izvida preiskave krvi in urina z dne 3.7.2003 (priloga B2, ki se ponovi kot priloga listine C5), sodišče ni obravnavalo kot izvedeniških mnenj, prav tako pa tudi ne kot tujih javnih listin, ampak kot listinska dokaza, s katerima je tožena stranka dokazovala svojo trditev o alkoholiziranosti. Tožeči stranki je bila tako v zvezi s tema dvema dokazoma, kot tudi v zvezi z ostalimi, dana možnost, da se z njimi seznani in se izjavi o vsebini, zato do očitane kršitve po 8. točki 2.odst. 339. člena ZPP ni prišlo; - pritožnica ima prav, da pri listini B2 in C5 ne gre za javni listini, prav tako tudi ne za tuji javni listini v smislu 224. in 225. člena ZPP, upoštevaje pri tem tudi Zakon o overitvi listin o mednarodnem prometu (ZOLMP) in Pogodbo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah z dne 7.2.1994. To pa seveda ne pomeni, kot zmotno pričakuje pritožnica, da sta listini zato brez dokazne vrednosti. Kot dokaz v smislu listine se namreč lahko upošteva karkoli napisanega, nepomembno je, ali gre za rokopis, tisk in tudi, ali je listina podpisana (pri čemer seveda odsotnost podpisa vpliva na dokazno vrednost listine, saj je podpis podlaga za domnevo, da je podpisnik avtor besedila). Razlika med javno listino in drugo listino je predvsem v tem, da se pri slednjih ne domneva pristnost (da jo je izdal tisti, ki je na njej označen kot izdajatelj) in resničnost vsebine, ampak sodišče takšno listino oceni v skladu z metodološkimi napotki 8. člena ZPP tudi v teh pogledih. To je sodišče prve stopnje tudi storilo in po mnenju pritožbenega sodišča obe listini pravilno ocenilo kot pristni, prav tako pa kot resnična tudi dejstva, ki iz njiju izhajajo in se nanašajo na sam odvzem krvi in urina in rezultate kasnejše analize. Tak svoj zaključek je utemeljilo tudi z dokazno oceno ostalih izvedenih dokazov. Tako je CVK pojasnila o postopku, napakah pri pakiranju in morebitnem vplivu le tega na rezultat analize dal ne le v „zapisniku o vještačenju z dne 28.4.2008, ampak tudi v zapisniku z dne 19. 1. 2006 (priloga C2) in dopisu z dne 25.5.2007 (priloga C4), ki oba pomenita odgovor na tožničine poizvedbe; - neutemeljena je pritožbena trditev, da gre pri „zapisniku o vještačenju“ z dne 28.4.2008 (C1 in B6) zgolj za tuje izvedeniško mnenje, ki pa ga tožnica ne sprejema in ga je zato potrebno upoštevati zgolj kot trditveno podlago tožene stranke. Ni namreč pomembno, kako je listina naslovljena, ampak je pomembna vsebina. Tako gre pri tej listini vsebinsko za pojasnilo CKV-ja, ki je opravil analizo krvi in urina, v zvezi z nepravilnostjo pri pakiranju in morebitnem vplivu te nepravilnosti na sam rezultat analize. Nobenega razloga ni, da sodišče v dokaznem postopku takšnega pojasnila, kot enega izmed listinskih dokazov, ne bi upoštevalo. Pri tem tudi ni vezano na stališče ene ali druge stranke o naravi dokaza. Pomembno je le, da tožena stranka dokaznega predloga v zvezi s to listino ni umaknila. Odgovor CKV-ja je bil zato utemeljeno upoštevan, do očitane kršitve 7. člena ZPP pa ni prišlo; - glede na predhodno ugotovitev, da je obrazec AUK 1 in AUK 2 ( priloga C5) sestavni del spisa CKV, katerega vpogled je tožena stranka pravočasno predlagala in da tudi časovno izvira iz obdobja takoj po nesreči (torej iz obdobja pred opravljeno prvo glavno obravnavo), je pomislek, da je v listini B6 (ponovljena kot C1), napačno upoštevan tudi ta obrazec , ker naj tega dokaza tedaj v pravdnem spisu ne bi bilo, popolnoma neutemeljen; - dejstvo, da je bila odredba za odvzem krvi sestavljena naknadno, torej že po odvzemu krvi in urina, da iz obrazca AUK-2 ni razviden namen odvzema krvi in urina, da morebiti pri odvzemu ni bila navzoča pooblaščena uradna oseba, da bi po pravilniku morebiti obstajala obveznost CKV-ja, da analizo ponovi, pa so okoliščine, ki v tem postopku, če se ne dokaže, da so vplivale na rezultat analize, niso pravno odločilne. Za odločitev v tem sporu je namreč pomembno zgolj vprašanje o stopnji alkoholiziranosti tožnice, ne pa tudi vprašanje pravilnosti samega postopka odvzema in kasnejšega ravnanja CKV-ja, če seveda ta, kot je že bilo poudarjeno, ni vplival na rezultat analize, kar pa tožeča stranka niti ni zatrjevala, niti dokazala. Trdila je le, da pregledana kri in urin nista bila njena, oziroma, da je prišlo do zamenjave krvi, česar pa, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni dokazala, čeprav je dokazno breme za te trditve na njeni strani. Tožeča stranka je tako imela možnost zahtevati ponovitev analize, v zvezi z vprašanjem morebitne zamenjave krvi pa predlagati analizo DNK. Z dopisom z dne 25.5.2007 (C4) je bila s strani CKV-ja obveščena, da se vzorci krvi in urina hranijo dlje ravno za primer dodatnih analiz.

- neutemeljeno je v zvezi s tem sklicevanje na izpovedbe prič, saj nobena od njih s tožnico ni bila dlje časa pred nezgodo, niti na večerji. V obrazcu AUK 2 je res zapisano, da tožnica ni imela zadaha po alkoholu, vendar pa zdravnik ob tem ni tudi podal ocene o morebitni alkoholiziranosti v smislu točke 23. V nasprotju s tem pa dejstvo, da je tožnica pred nezgodo uživala alkohol, jasno izhaja iz izvida oddelka za nujno medicinsko pomoč, kjer je bila tožnica pregledana 6.6.2003 ob 23.51 uri, torej takoj po sprejemu v bolnico (priloga B3), enako tudi iz prijave policiji z dne 7.6.2003 (priloga B4).

(15.) Materialnopravno zmotno je nadalje stališče pritožnice, da je sodišče dokazno breme v zvezi z zatrjevanim pomanjkanjem vzročne zveze nepravilno prevalilo nanjo. Glede na vsebino 10. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb ZAN 100/01, je bila tožena stranka dolžna dokazati, da je bila tožnica pod vplivom alkohola in da je stopnja alkoholiziranosti znašala več kot 1 promil. S tem je namreč dokazala, da obstoji izključitveni razlog. Tožeča stranka pa je bila dolžna dokazati, da domneva, ki se nanaša na obstoj vzročne zveze med tožničino alkoholiziranostjo in nezgodo, ni pravilna in da torej vzročne zveze ni. Očitana kršitev zmotne uporabe materialnega prava ter določila 212. člena ZPP, glede na navedeno ni bila storjena.

(16.) Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na samo vzročno zvezo in posledično na ugotovitev, da toženi stranki ni uspelo izpodbiti domneve iz splošnih pogojev. Kot pravilno pritožbeno sodišče tako šteje ugotovitev, da višina betonskega dela ograje v času škodnega dogodka sicer ni bila v skladu s predpisi, vendar pa je 49 cm visok betonski zid, kot izhaja tudi iz fotografij v spisu in katerega višino je ugotovil izvedenec v postopku pred sodiščem v Poreču, kljub vsemu tako visoka prepreka, da jo je bilo potrebno prestopiti, torej premagati kot oviro. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z osvetljenostjo terase in sicer, da na terasi popolnoma temno ni bilo in bi zato tožnica lahko zaznala pred seboj tako pol metra visoko prepreko, kot tudi betonski jašek za njo, če bi se prepričala, kam stopa. Pri tem takšne ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo na dokazni oceni izpovedi zaslišanih prič. Priča J. B. je sicer res izpovedala, da jaška ni bilo zaznati, vendar pa je to izpovedala v kontekstu, kaj se je videlo skozi vrata na teraso. Tudi dejstvo, da je neposredno po nezgodi ta jarek preskočila, kaže na to, da je kljub slabši osvetljenosti bil viden, če si se mu približal in seveda pogled usmeril v pravo smer. Izjava priče, da bi tudi sama prestopila betonsko ograjo, ne more vplivati na siceršnje ugotovitve sodišča glede teh odločilnih dejstev. Tudi priča H. P. B. je o tem, da se ni videlo, da je tam luknja, izpovedovala v kontekstu tega, kaj se je videlo na terasi, ko si nanjo stopil. A. R. je izpovedovala o tem, da se je zunaj nekaj videlo, drevesa in park, prav tako pa tudi o tem, da je tožnico videla ležati v jašku za odvoz perila, kar kaže na to, da se je jašek, ko si se približal robu terase, videl. O tem je tudi sama izpovedala.

(17.) Upoštevajoč navedene dejanske ugotovitve, je pravilen tudi zaključek sodišča, da tožeči stranki ni uspelo izpodbiti vzročne zveze med ugotovljeno alkoholiziranostjo in nastankom nezgode. Odločitev sodišča v tem delu ni v ničemer arbitrarna, niti ni oprta zgolj na splošno znana dejstva o ravnanju vinjenih oseb in so ti očitki neutemeljeni. Razlogom, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče dodaja, da vinjeni zavarovanec ne izgubi svojih pravic samo takrat, kadar je do nastanka škode prišlo zaradi zunanjega, samostojnega vzroka, torej takega, da zavarovančeva vinjenost nikakor ni mogla vplivati na nastanek in obseg škode. V konkretnem primeru pa ne gre za tak primer. Razlogi za tako strog pristop temeljijo na razlagi 10. člena Splošnih pogojev, pa tudi na dejstvu, da je izguba pravic iz zavarovalne pogodbe, če je oseba pod vplivom alkohola, dogovorjena zaradi kršitve pogodbenih določb in predstavlja možnost, da se dokaže, da vzročne zveze med alkoholiziranostjo in nastankom nezgode ni, izjemo od pravila o izgubi zavarovalnih pravic. Glede na obrazloženo, zidu, ki je sicer nižji od predpisanega in slabšo osvetljenost, ni mogoče šteti za tak samostojen in zunanji vzrok, ki bi prekinil vzročno zvezo.

(18.) Očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga tožnica navezuje na ugotovljena dejstva v zvezi z izpodbijanjem vzročne zveze, glede na obrazloženo ni utemeljen, enako pa velja tudi za očitane bistvene kršitve postopka po 8.,14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Tožeča stranka bi bila nad odločitvijo sodišča lahko presenečena le, če bi sodišče pri odločanju uporabilo pravno podlago, ki je kljub skrbnosti ni mogla pričakovati ali če bi prišlo do nepričakovanega odmika od uveljavljene sodne prakse, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo. Tudi sama sodba je v pogledu vprašanja vzročne zveze obrazložena, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nasprotij, kar vse omogoča pritožbeni preizkus. Sodišče je izpovedi zaslišanih prič pravilno povzelo v sodbo, njihova dokazna ocena, ki ni skladna s pričakovanji pritožnice, pa ne pomeni kršitve po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

(18.) Ker torej pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

(19.) V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, nosi stroške sama (165. člen v zvezi z 154. členom ZPP).