Jedro

Cenitev opravi izvršitelj, ki opravlja rubež. Na zahtevo in na stroške stranke opravi cenitev sodni cenilec, ki ga izbere stranka. Izvršiteljeva cenitev se ne upošteva, če je stranka v roku 15 dni po prejetju rubežnega zapisnika izvršitelju vročila ali poslala s priporočeno pošiljko cenitev sodnega cenilca, ki si ga je izbrala sama na svoje stroške. V tem primeru se pri prodaji upošteva vrednost stvari, ki jo je ugotovil sodni cenilec. Upnik v pritožbi ne navaja, da bi to zahteval niti ni razvidno iz njegovega odgovora na ugovor oziroma predlog za omejitev izvršbe. Na obeh narokih je zgolj nasprotoval predlogu, ker gre za visoko terjatev.

Izrek

I. Pritožba upnika se zavrne in se potrdi izpodbijana III. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

III. Pritožbi drugega dolžnika se ugodi in se izpodbijana IV. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 2.264,06 EUR nadomesti z zneskom 2.234,17 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnikov zoper sklep z dne 29. 1. 2013. Zavrnilo je predlog dolžnikov za odlog izvršbe, dovoljene s sklepom z dne 29. 1. 2013 (II. točka izreka). Omejilo je izvršbo, dovoljeno s sklepom dne 29. 1. 2013, glede izvršilnih sredstev in predmetov na rubež, cenitev in prodajo premičnih stvari, last prvega dolžnika, to je na zaloge po seznamu - pregled trenutne zaloge z dne 19. 12. 2012, ki se nahajajo na naslovu: C., I. (III. točka izreka). Dolžnikom je naložilo, da morajo povrniti upniku nadaljnje izvršilne stroške, odmerjene na 2.264,06 EUR, v roku 8 dni od prejema sklepa, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (IV. točka izreka). Ugotovilo je, da zarubljene zaloge z dne 19. 12. 2012, ki se nahajajo na naslovu C., I., zadostujejo za poplačilo celotne upnikove terjatve, ki na 2. 12. 2014 znaša 293.678,31 EUR, pri čemer je obresti obračunalo po verificiranem programu Vrhovnega sodišča RS. Sodni izvršitelj je te zaloge 13. 2. 2013 ocenil na 378.098,63 EUR, kar je razvidno iz rubežnega in cenilnega zapisnika. Vprašljiva je dejanska vrednost glede na amortizacijo do časa prodaje zarubljenih premičnin. Vendar so bile premičnine zarubljene šele pred dobrim letom in desetimi meseci, pri čemer razlika med ocenjeno vrednostjo in stanjem terjatve na 2. 12. 2014 znaša 84.420,32 EUR. Kolikor upnikova terjatev ne bo poplačana v celoti iz zneska, dobljenega s prodajo zarubljenih premičnin, to je iz zalog, ki se nahajajo na naslovu C., I., in iz zneska, dobljenega s prodajo nepremičnine ID X., do celote v lasti prvega dolžnika, se bo izvršba v skladu z drugim odstavkom 34. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) nadaljevala na druga predlagana izvršilna sredstva in predmete, saj sodišče glede teh sredstev in predmetov ni ustavilo izvršbe in ne razveljavilo sklepov v zemljiški knjigi.

O pritožbi upnika:

2. Zoper III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo upnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ. V pritožbi navaja, da so bile zarubljene premičnine v lasti prvega dolžnika (na katere je sodišče omejilo izvršbo) ocenjene na vrednost, ki naj bi po mnenju sodišča zadoščala za poplačilo upnikove terjatve, pred dvema letoma. Pri čemer glede na dejstvo, da so bile ves ta čas hranjene pri dolžniku, ni jasno v kakšnem stanju so in kakšna je (oziroma bo v času prodaje) njihova dejanska vrednost glede na starost, obrabljenost, nakupovalne trende. Pri oceni vrednosti zarubljenih premičnin gre upoštevati tudi samo naravo. Gre za premičnine, ki glede na njihov opis po podatkih spisa v pretežnem delu predstavljajo večje količine manjvrednih prodajnih izdelkov prvega dolžnika, to je različne okraske, dekorativne izdelke in modne dodatke. Ne gre spregledati, da je izvršitelj pri navedbi vrednosti zarubljenih premičnin, na kateri sodišče temelji odločitev, očitno upošteval njihove maloprodajne cene in ki jih je kot take v svojih dve letih starih evidencah vodil dolžnik. To pa so cene, ki v procesu prodaje premičnin v postopku izvršbe zagotovo ne bodo dosežene. Posledično terjatev upnika povsem očitno ne bo poplačana oziroma ne bo poplačana v celoti. Zaključki sodišča so brez vsakršne realne podlage. Že samo dejstvo, da je zoper prvega dolžnika, ki je nenazadnje glede na podatke AJPES lastniško povezan z ostalimi dolžniki, tudi po podatkih sodišča v teku več izvršilnih postopkov (ni jasno ali se tudi predmetni postopki v posledici prevzemanja zavez po ostalih dolžnikih nanašajo še na ostale dolžnike, kakor tudi ne, ali so predmetne izvršilne zadeve omejene zgolj in samo na zarubljeno nepremičnino) kaže na to, da upnik v svoji terjatvi ne bo poplačan, zlasti ne bo poplačan v primeru dovoljene omejitve izvršbe. Kot ugotavlja tudi sodišče, so ostali dolžniki že zaprli več svojih računov v času teka izvršilnega postopka, pri čemer gre pričakovati, da bodo s takšnim ravnanjem, ki za upnika predstavlja oženje kroga razpoložljivih sredstev in predmetov izvršbe za doseganje poplačila terjatve, nadaljevali v primeru omejitve izvršbe, kar bo imelo za posledico, da upnik ne bo mogel doseči poplačila svoje terjatve v postopku (tudi v primeru nadaljevanja izvršbe z ostalimi sredstvi v primeru neuspešnosti izvršbe na omejeno sredstvo), kar ni namen izvršilnega postopka in je v nasprotju z ZIZ. Utemeljenost vršenja izvršbe zoper vse dolžnike z vsemi predlaganimi (in sklepom sodišča dovoljenimi) sredstvi in predmeti izvršbe nenazadnje izhaja iz samega izvršilnega naslova, notarskega zapisa, s katerim so se dolžniki upniku zavezali, da bodo izpolnili veljavno in zapadlo obveznost prvega dolžnika ter soglašali s tem, da so zavarovane terjatve upnika ob dospelosti neposredno izvršljive in se lahko izvršijo na podlagi notarskega zapisa z neposredno izvršbo na zastavljene nepremičnine in z drugimi sredstvi in predmeti izvršbe iz ostalega premoženja vseh dolžnikov za poplačilo vseh denarnih terjatev.

3. Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo dolžnikom s pozivom. Odgovoril je le tretji dolžnik, ki navaja, da ima prvi dolžnik dovolj zastavljenih stvari, ki bi po pravični cenitvi in prodaji zadoščale za poplačilo celotnega dolga. Vztraja pri odločitvi o omejitvi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dolžniki so v ugovoru 19. 2. 2013 predlagali omejitev izvršbe na premičnine s sklicevanjem na 13. 2. 2013 opravljen rubež blaga - zalog v znesku 378.098,63 EUR (listna št. 22 spisa). Sodišče prve stopnje je s sklepom 16. 12. 2013 odločilo o ugovoru in predlogu za odlog izvršbe, vendar je bil ta razveljavljen s sklepom višjega sodišča 7. 5. 2014. Od ugovora in predloga dolžnikov do meritorne odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu 5. 12. 2014 sta sicer res minili (dva meseca manj kot) dve leti, kot v pritožbi navaja upnik. Vendar glede na razveljavljeno odločitev zaradi časovnega zamika v tem primeru dolžniki ne morejo trpeti škodljivih posledic.

6. Na podlagi drugega, tretjega in četrtega odstavka 89. člena ZIZ se hkrati z rubežem stvari opravi tudi njihova cenitev razen, če zaradi posebne vrednosti zarubljene stvari ni mogoče opraviti hkrati z rubežem. Cenitev opravi izvršitelj, ki opravlja rubež. Na zahtevo in na stroške stranke opravi cenitev sodni cenilec, ki ga izbere stranka. V skladu s petim odstavkom 79. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja se cenitev (izvršitelja) ne upošteva, če je stranka v roku 15 dni po prejetju rubežnega zapisnika izvršitelju vročila ali poslala s priporočeno pošiljko cenitev sodnega cenilca, ki si ga je izbrala sama na svoje stroške. V tem primeru se pri prodaji upošteva vrednost stvari, ki jo je ugotovil sodni cenilec. Upnik v pritožbi ne navaja, da bi to zahteval niti ni razvidno iz njegovega odgovora na ugovor oziroma predlog za omejitev izvršbe. Na obeh narokih je zgolj nasprotoval predlogu, ker gre za visoko terjatev. Zato se je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno oprlo na cenitev izvršitelja v rubežnem in cenilnem zapisniku 13. 2. 2013 (listna št. 27 do 42 spisa). K temu je izvršitelj res priložil pregled trenutne zaloge po skladiščih prvega dolžnika, kjer je končna vrednost zarubljenih premičnin enaka ocenjeni vrednosti izvršitelja. A očitno izvršitelj pri cenitvi ni imel pomislekov zoper vrednosti po pregledu trenutne zaloge po skladiščih prvega dolžnika in jih je vključil v svoj zapisnik. Ali bodo te premičnine res prodane za ocenjeno vrednost, je stvar uspešnosti javne dražbe. Drži, da zarubljene premičnine predstavljajo različne okraske, dekorativne izdelke in modne dodatke, kot navaja upnik v pritožbi, vendar iz predloga dolžnikov še izhajajo trditve, da gre za blago široke potrošnje, darilni program, vrtne sedežne garniture, katerih prodaja se poveča v spomladanskih in poletnih mesecih. Glede na to, da je sedaj ravno ta čas (seja senata sodišča druge stopnje je bila 17. 6. 2015), je vendarle verjetno, da bo javna dražba premičnin uspešna.

7. Če so dolžniki zaprli transakcijske račune, sedaj po rubežu premičnin in izvršbi na zastavljene nepremičnine ne morejo več nadaljevati oženja zarubljenih sredstev. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da izvršbe glede drugih predlaganih sredstev in predmetov ni omejilo in tudi ne razveljavilo sklepov o izvršbi, temveč je le omejilo izvršbe na zarubljene premičnine in ostala izvršba se bo nadaljevala v primeru neuspešnosti prodaje zarubljenih premičnin. Pogodbeno soglasje dolžnikov v izvršilnem naslovu z neposredno izvršljivostjo terjatve na zastavljene nepremičnine in druga sredstva za poplačilo terjatev ne posega v njihovo zakonsko pravico po drugem odstavku 34. člena ZIZ.

8. Glede na izračunano vrednost terjatve na 2. 12. 2014, ki je znašala 293.678,31 EUR, in na ocenjeno vrednost zarubljenih premičnin po sodnem izvršitelju na 13. 2. 2013, ki je znašala 378.098,63 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno omejilo izvršbo na zarubljene premičnine v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZIZ. Ta določa, da sodišče na dolžnikov predlog omeji dovoljeno izvršbo tako, da se ta opravi samo na katera sredstva oziroma na nekatere predmete, če zadoščajo za poplačilo terjatve.

9. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo upnika in potrdilo izpodbijano III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje.

10. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ) in ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

O pritožbi drugega dolžnika:

11. Zoper IV. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo drugi dolžnik brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ. V pritožbi navaja, da je izvršilne stroške zavezan plačati glavni dolžnik. Poleg tega so stroški nesorazmerno visoki in zahteva ponovni preračun.

12. Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo upniku po pooblaščencu in ostalim dolžnikom. Odgovorili so dolžniki in v vsebinsko enakih odgovorih navajajo, da so stroški izterjave nesorazmerno visoki in želijo ponovni izračun.

13. Pritožba je utemeljena.

14. Neutemeljena je sicer pritožbena navedba, da je stroške zavezan plačati glavni dolžnik, torej ne tudi drugi dolžnik. Izpodbijane upnikove stroške odgovora na ugovor, na predlog za odlog izvršbe in predlog za omejitev izvršbe so povzročili vsi dolžniki s skupnim ugovorom. Po prvem odstavku 161. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sosporniki krijejo stroške po enakih delih. Sosporniki, ki so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, so nerazdelno odgovorni tudi za stroške, prisojene nasprotni stranki (tretji odstavek 161. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. V nadaljevanju pritožbe glede višine drugi dolžnik obrazloženo ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imel upnik stroške z vložitvijo odgovora na ugovor in sicer: (-) nagrado pooblaščenca za odgovor na ugovor, (-) administrativne in druge stroške, (-) nagrado za narok 9. 9. 2014, (-) nagrado za narok 30. 9. 2014, (-) potne stroške za narok 9. 9. 2014 (K.-V. in nazaj), (-) potne stroške za priči(o) v zvezi z narokom 9. 9. 2014 (K.-V. in nazaj), (-) potne stroške za narok 30. 9. 2014 (K.-V. in nazaj) ter 22 % DDV. Sodišče prve stopnje je nagrade pooblaščenca pravilno odmerilo glede na vrednost spornega predmeta. Edino pri potnih stroških za pričo (te je po zapisniku na naroku priglasila samo druga zaslišana; listna št. 104) v zvezi z narokom 9. 9. 2014 je zmotno uporabilo materialno pravo. Upniku je priznalo 74,00 EUR, kar je bilo enako kot njegovemu pooblaščencu in sicer glede na stroškovnik v spisu 200 km x 0,37 EUR. Znesek 0,37 EUR/km pripada pooblaščencu po 5. členu Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo. Priči pripada kilometrina glede na 3. člen te uredbe 0,18 EUR/km. Zato strošek pričnine za narok znaša 36,00 EUR. Celotni stroški upnika znašajo 2.234,17 EUR. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano IV. točko izreka pravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno je uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi drugega dolžnika in spremenilo izpodbijano IV. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje tako, da je znesek 2.264,06 EUR nadomestilo z zneskom 2.234,17 EUR (peta alineja 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ).