Jedro

Višina odškodnine zaradi imisij – tožniki sodijo v skupino tistih, ki so bili najbolj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami, pri čemer je bil tretji tožnik glede na to, da je bil polovico obdobja del tedna odsoten zaradi bivanja v dijaške domu, z imisijami obremenjen malo manj. Hiša tožnikov je od ceste oddaljena 4 metre, v relevantnem obdobju, t. j. od konca marca 2004 do konca oktobra 2008, sta bila prva tožnica in drugi tožnik zaradi službe delno dnevno odsotna, tretji tožnik pa je bil približno polovico obdobja zaradi bivanja v dijaškem domu tedensko odsoten do četrtka, ostalo obdobje je bil delno dnevno odsoten zaradi študija.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da je njena vsebina sedaj naslednja: Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je njena vsebina sedaj naslednja: "Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni prvi tožnici in drugemu tožniku plačati znesek 5.500 EUR vsakemu, tretjemu tožniku pa znesek 4.200 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2007 dalje do plačila, in jim povrniti pravdne stroške v znesku 2.391,61 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku se tožbeni zahtevki tožnikov zavrnejo." Sicer se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožnikom v roku 15 dni povrniti 97,27 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi." Sicer se revizija zavrne.

Tožniki sta dolžni toženi stranki v roku 15 dni povrniti 182,59

EUR revizijskih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevkom tožnikov za plačilo odškodnine zaradi kršitve osebnostne pravice do zdravega življenjskega in bivalnega okolja, vsakemu v višini 6.800 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer prvi tožnici in drugemu tožniku vsakemu od zneska 5.842,10 EUR od 1. 3. 2007 dalje do plačila in od zneska 957,90 EUR od 28. 5. 2007 dalje do plačila, tretjemu tožniku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.424,80 EUR od 1. 3. 2007 dalje do plačila in od zneska 1.375,20 EUR od 28. 5. 2007 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo še povrnitev pravdnih stroškov tožnikov v višini 2.681,85 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu pravdnih stroškov spremenilo tako, da jih je tožnikom priznalo v višini 3.955,27 EUR. Sicer je pritožbi tožnikov in tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnikom povrniti stroške pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 208/2010 z dne 13. 1. 2011 revizijo dopustilo glede vprašanja višine odškodnine.

4. Tožena stranka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da je podan temelj njene odškodninske odgovornosti, trdi pa, da bi bila za vsakega tožnika primerna za 3.300 EUR nižja odškodnina od prisojene. Navedla je, da je na podlagi enake dejanske in pravne podlage pred sodišči v Pomurju vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Praksa Višjega sodišča v Mariboru v doslej razsojenih zadevah ni enotna. Razlike med odškodninami, prisojenimi v primerljivih zadevah, so prevelike in presegajo sprejemljivo toleranco, predvsem pa bistveno odstopajo od prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z zadevami, v katerih so bili prizadeti posamezniki, ki so prebivali na Cankarjevi ulici in na Tišinski ulici v Murski Soboti. Tam tožniki niso bili izpostavljeni le hrupu, ampak tudi drugim vrstam imisij (vibracijam in težkim kovinam), izpostavljenost pa je trajala bistveno daljše časovno obdobje. Revidentka se sklicuje na sodbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1532/2008, I Cp 1132/2010, I Cp 1585/2010 in I Cp 1247/2010, ter na sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 567/2008, II Ips 409/2009, II Ips 303/2010 in II Ips 301/2010. 5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožnikom, ki nanjo niso odgovorili.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Temelj odškodninske obveznosti tožene stranke predstavljajo ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju tožnikov, ki živijo ob regionalni cesti G1-3 in zaradi katerega so tožniki v obdobju 56 mesecev, tj. od konca marca 2004 do konca oktobra 2008, trpeli psihično neugodje (nespečnost, nezbranost, nervoznost ipd.) v obsegu, ki utemeljuje prisojo denarne odškodnine.(1)

8. Glede odmere višine odškodnine je bilo v nekaj deset obravnavanemu v bistvenem podobnih primerih, v katerih je doslej odločilo Vrhovno sodišče, zavzeto stališče, da gre odločilna teža dvema okoliščinama, in sicer oddaljenosti bivališča tožnikov od regionalne ceste G1-3 in obdobju izpostavljenosti (tako kumulativno gledano, kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma)(2). Najbolj so bili namreč s prekomernimi imisijami obremenjeni tisti tožniki, katerih bivališča se nahajajo v neposredni bližini ceste, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 m in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. Navedeni kriteriji so bili oblikovani po vzoru tistih, sprejetih v odločitvah Vrhovnega sodišča o primerni višini odškodnine za duševno trpljenje tožnikov, ki so živeli ob Cankarjevi in Tišinski ulici v Murski Soboti in, ki so bili zaradi preusmeritve tranzitnega prometa od leta 1991 do leta 2000 izpostavljeni prekomernemu hrupu, vibracijam in izpustu plinov.(3) Tudi razponi višin odškodnin za posamezne skupine tožnikov, v katere so se ti uvrščali glede na oddaljenost bivališča in obdobje izpostavljenosti, so bili v omenjenih obravnavani podobnih zadevah določeni v razmerju z odškodninami, prisojenimi v »m.« zadevah, pri čemer je Vrhovno sodišče tudi pojasnilo, da krajše dobe izpostavljenosti ni mogoče upoštevati strogo premosorazmerno.(4) Prav tako je bilo že pojasnjeno, da glede na to, da je bil vir nedovoljenih imisij v obeh sklopih primerov znatno povečan obseg tovornega prometa, okoliščini, da so bili tožniki iz Murske Sobote izpostavljeni ne le hrupu, ampak tudi vibracijam in težkim kovinam, ni mogoče dati pravno upoštevne teže. 9. Upoštevaje navedeno je v obravnavani zadevi kot relevantni okoliščini za odmero višine odškodnine treba upoštevati, da je hiša tožnikov od ceste oddaljena 4 metre, v relevantnem obdobju, tj. od konca marca 2004 do konca oktobra 2008, sta bila prva tožnica in drugi tožnik zaradi službe delno dnevno odsotna (po 8 ur), tretji tožnik pa je bil približno polovico obdobja (do leta 2006) zaradi bivanja v dijaškem domu tedensko odsoten do četrtka, ostalo obdobje je bil delno dnevno odsoten zaradi študija. Tožnike je tako glede na že razsojene zadeve mogoče uvrstiti v skupino tistih, ki so bili najbolj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami, pri čemer je bil tretji tožnik glede na to, da je bil polovico obdobja del tedna odsoten zaradi bivanja v dijaškem domu, z imisijami obremenjen malo manj. Primerno odškodnino za prvo tožnico in drugega tožnika zato predstavlja znesek 5.500 EUR za vsakega, tj. približno 5,9 povprečnih neto plač (5), primerno odškodnino za tretjega tožnika pa znesek 4.200 EUR , tj. približno 4,5 povprečnih neto plač.

10. Po navedenem je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine prvi tožnici in drugemu tožniku znižalo na 5.500 EUR, tretjemu tožniku pa na znesek 4.200 EUR, v presežku je njihove tožbene zahtevke zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

11. Če revizijsko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na spremenjeni pravdni uspeh tožnikov, ki sedaj znaša 75 %, jim je tožena stranka po medsebojnem pobotanju dolžna povrniti 2.391,61 EUR pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji. Stroški postopka pred sodiščem druge stopnje, do povračila katerih je upoštevaje 25 % pritožbeni uspeh upravičena tožena stranka pa znašajo 87,78 EUR. Po pobotu s pritožbenimi stroški, ki jih je tožnikom zaradi uspeha s pritožbo v stroškovnem delu priznalo sodišče druge stopnje, pa je tožena stranka dolžna tožnikom povrniti 97,27 EUR pritožbenih stroškov. Revizijsko sodišče je pri prvostopenjskih stroških tožnikov upoštevalo spremenjeno odmero sodišča druge stopnje (tožniki so namreč s pritožbo v tem delu uspeli), prvostopenjske in drugostopenjske stroške tožene stranke je v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl.) odmerilo samo.

12. Tožena stranka je z revizijo uspela 52 %. V skladu z Odvetniško tarifo je revizijsko sodišče revizijske stroške tožene stranke odmerilo na 351,14 EUR, ob upoštevanju merila uspeha pa ji jih je prisodilo v višini 182,59 EUR.

Op. št. (1): Primerjaj sodbi II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009. Op. št. (2): Sodbe II Ips 224/2010 z dne 13. 12. 2010, II Ips 257/2010 z dne 13. 12. 2010, II Ips 335/2010 z dne 13. 12. 2010 in mnoge druge.

Op. št. (3): Izmed odločb, navedenih v reviziji, so to sodbe II Ips 148/2007 z dne 8. 11. 2007, II Ips 813/2007 z dne 29. 11. 2007, II Ips 940/2007 z dne 24. 1. 2008 in II Ips 567/2008 9. 7. 2008. Op. št. (4): Primerjaj 10. oziroma 11. točko obrazložitev v opombi 2 navedenih judikatov.

Op. št. (5): Glede na to, da je bilo v večjem delu primerljivih zadev razsojeno v letu 2009, razlike v mesečnih povprečnih neto plačah pa so bile v tem letu precejšnje, je Vrhovno sodišče pri presoji izhajalo iz povprečne neto plače, izračunane na letni ravni.