Jedro

Formalna sprememba statuta in akta o sistemizaciji delovnih mest ni bila neposredni pogoj za ugotovitev prenehanja potreb po delu tožnice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in kot nezakonita razveljavilo sklepa sveta tožene stranke z dne 25.9.1996 in 26.11.1996, o opredelitvi tožnice za trajni presežek in prenehanju delovnega razmerja. Hkrati je toženi stranki naložilo, da pozove tožnico nazaj na delo, ji izplača zahtevano razliko plače in ji za posamezna obdobja prizna druge pravice iz delovnega razmerja ter povrne stroške postopka.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Presodilo je, da je bila tožnica na delovnem mestu tajnice tožene stranke zakonito opredeljena za trajno presežno delavko in ji je na podlagi spornih sklepov po poteku šest mesečnega odpovednega roka delovno razmerje dne 10.6.1997 zakonito prenehalo. Pri tem je ugotovilo kot bistveno, da je tožena stranka dela iz dotedanjega delokroga tajništva drugače organizirala, tako da je potreba po redno zaposlenem tajniku prenehala.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožena stranka ni dokazala obstoja nujnih razlogov za prenehanje delovnega razmerja. Ni dokazala nujnosti drugačne prerazdelitve tožničinih del in da bi s tem kaj prihranila. Za nadaljnjo zaposlitev tožnice je imela zagotovljena sredstva. Tako predstavlja zaključek sodišča o obstoju utemeljenega razloga za odpoved delovnega razmerja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo, da tožena stranka ni imela novega statuta in da je imela v aktu o sistemizaciji še vedno določeno tožničino delovno mesto.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je v odgovoru prerekala utemeljenost revizijskih navedb in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnica v reviziji ni določno opredelila bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zato sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni moglo in ni smelo preizkušati.

Tudi glede očitkov zmotnih pravnih zaključkov oziroma zmotne uporabe materialnega prava revizija ni utemeljena.

Na podlagi 1. odstavka 34. člena v spornem obdobju veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) je obstoj trajnega prenehanja potreb po delu delavcev ugotavljal poslovodni organ oziroma delodajalec. Pri toženi stranki je bil za odločanje o vseh vsebinskih vprašanjih v zvezi z zaposlitvijo tožnice, kot edine osebe v delovnem razmerju, pristojen svet krajevne skupnosti, ki ga je navzven predstavljal predsednik sveta. Svet tožene stranke je bil torej pristojen za odločanje o trajnem prenehanju potreb po tožničinem delu.

V skladu z 29. členom ZDR/90 so se med nujne operativne razloge, zaradi katerih je lahko postalo delo delavca nepotrebno, šteli tehnološki, organizacijski ali strukturni razlogi, pa tudi ekonomski razlogi in ukrepi družbenopolitične skupnosti. Sodišče je pravilno presodilo, da predstavlja odločitev sveta tožene stranke, da si bodo v pogojih nove organizacije lokalne samouprave del nalog, ki jih je dotlej pokrivala tožnica, razdelili neprofesionalni člani sveta, za del nalog pa se bodo poslužili zunanjega izvajalca, sredstva, ki bi bila sicer potrebna za zaposlitev tožnice, pa prerazporedili drugam, organizacijsko rešitev oziroma organizacijski in ekonomski razlog, zaradi katerega je postalo delo tožnice na delovnem mestu tajnice tožene stranke trajno nepotrebno. S tem so bili izpolnjeni zakonski pogoji za opredelitev tožnice za trajni presežek s posledičnim prenehanjem delovnega razmerja v smislu določb 36.e člena ZDR/90. Formalna sprememba statuta in akta o sistemizaciji delovnih mest na podlagi gornjih zakonskih določb pri tem nista bila neposreden pogoj za ugotovitev prenehanja potreb po tožničinem delu. Obstoječi statut delovnega mesta tajnika ni vezal na mandat in ga ni opredelil v smislu organa tožene stranke, predlog novega statuta pa je zaposlitev tajnika predvidel le kot neobvezno možnost. Glede na povedano je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker tožena stranka z odgovorom na revizijo ni bistveno prispevala k pojasnitvi zadeve, sama krije svoje revizijske stroške (1. odstavek 155. člena ZPP).