Jedro

Ker je za pravno opredelitev kaznivega dejanja umora (iz koristoljubnosti) po 2. točki 2. odstavka 127. člena KZ pomembna le ugotovitev, da je obsojenec od oškodovancev dosegel izročitev denarja, je v obravnavani zadevi povsem irelevantno, koliko je v obdobju treh let obsojenec zaslužil s pripravo drv. Z zavrnitvijo predlogov za zaslišanje prič, ki naj bi izpovedale o navedni okoliščini, zato obsojencu niso bile kršene pravice obrambe iz 3. točke 29. člena URS.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega E.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu je bil obsojeni E.B. spoznan za krivega treh kaznivih dejanj umora po 2. točki 2. odstavka 127. člena KZ ter mu je bila za vsako kaznivo dejanje umora izrečena kazen 30 let zapora, nato pa mu je bila po 1. točki 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen 30 let zapora. V izrečeno enotno kazen mu je bil vštet prestani pripor od 7.5.2003 od 17.30 ure naprej. Po 96. členu KZ je bila obsojencu odvzeta premoženjska korist v višini 1,250.000 SIT, tako, da je bilo določeno, da mora ta znesek plačati. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 1,000.000 SIT povprečnine.

Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 28.5.2004 kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom z dne 8.10.2004 to sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu sodišču v Ljubljani v ponovno odločitev. Z uvodoma navedeno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani je bila zavrnjena pritožba obsojenčevega zagovornika kot neutemeljena in potrjena sodba sodišča prve stopnje. Obsojenec je bil oproščen plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 32. člena ZKP. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je z uvodoma navedeno sodbo kot sodišče tretje stopnje zavrnilo pritožbi obsojenega E.B. in njegovega zagovornika kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča druge stopnje. Po 1. odstavku 98. člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP je bil obsojenec oproščen plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik Ž.K. iz L., je dne 23.9.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedene pravnomočne sodbe. Zahtevo je vložil zaradi bistvene kršitve določb ZKP po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s kršitvijo kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Zagovornik v zahtevi trdi, da je bilo v obsojenčevo škodo kršeno več določb ZKP, ustavnih določil in tudi določilo Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). Obsojencu naj bi namreč bilo onemogočeno dokazovanje drugačnega dejanskega stanja in če bi mu bilo omogočeno dokazovanje, da ni bil prezadolžen, mu seveda koristoljubnosti ne bi bilo moč očitati. Tako mu ni bilo dopuščeno dokazovanje v smeri pridobivanja drugih neevidentiranih prihodkov, saj je obramba že tekom prvostopenjskega postopka, kot tudi pred Višjim sodiščem v Ljubljani in v pritožbi zoper sodbo višjega sodišča, predlagala zaslišanje številnih prič, katerim je obsojenec v obdobju od maja 2000 do maja 2003 pripravljal drva in od njih prejel plačila več kot 2,000.000 SIT (priče J.D., Š.D., G.G., A.B., F.Ž., oseba s priimkom B., E.B., R.A., A.Č., A.G., R.J., S.R., H.D., A.K., oseba z imenom K., S.F. s.p., M.A., D.O., Š.J., S.H. in V.M.). Po mnenju zagovornika je bil zato obsojenec prikrajšan za pravice, ki mu gredo po ZKP, Ustavi Republike Slovenije (Ustava) in tudi EKČP. Po 1. odstavku 16. člena in 1. odstavku 17. člena ZKP, po 3. alineji 99. člena Ustave in po točki d) 3. odstavka 6. člena EKČP je imel obsojenec pravico, da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče. Sodišče je izvajalo dokaze z vpogledom v obsojenčeve davčne napovedi oziroma odločbe o odmeri dohodnine, izpiske o njegovih prejemkih, administrativnih prepovedih ipd., obrambi pa ni bilo omogočeno dokazovanje nasprotnega, tako da je bila po mnenju zagovornika obsojencu kršena pravica do poštenega sojenja po 6. členu EKČP. Če bi obrambi uspelo dokazati, da obsojenec ni bil zadolžen, se postavlja vprašanje, zakaj bi bil koristoljuben glede na zanemarljiv očitani prilaščeni znesek 1,250.000 SIT v primerjavi s tremi mladimi odvzetimi življenji. Obramba se sprašuje, ali lahko zdrav človek, ki ni zadolžen, iz koristoljubnosti vzame komu življenje za navedeni relativno bagatelni znesek. Poleg tega v dokaznem postopku, predvsem na drugi stopnji, obsojencu ni bilo omogočeno dokazovanje s strani posebnega izvedenca telekomunikacijske stroke glede jakosti signala v delu ceste, ki pelje na V. do kraja umora. Z izvedbo tega dokaza je obramba želela dokazati drugačno dejansko stanje in sicer, da oškodovanci niso bili umorjeni na istem kraju, temveč da se je umor enega in drugih dveh zgodil na različnih krajih. Zaradi različnih verzij izpovedi ključne priče M.B.B. in zaradi okoliščin, kako je dejansko sploh prišlo do prodaje pištole, je obramba v pritožbi z dne 21.1.2005 predlagala rekonstrukcijo dogodka prodaje orožja. Obramba ne more biti prekludirana v dokaznem predlogu v pritožbi ter bi sodišče moralo ugoditi temu dokaznemu predlogu, saj bi se z njim dokazalo drugačno dejansko stanje. Tudi z zavrnitvijo dokaznega predloga postavitve izvedenca obutvene stroke v zvezi z mavčnimi odlitki je bila podana enaka kršitev kot prej navedene. Če bi sodišče dopustilo izvedbo tega dokaza, bi se po mnenju zagovornika lahko obsojenec glede na mavčne odlitke ekskulpiral. Dejansko stanje bi se po mnenju zagovornika ugotovilo drugače tudi z zaslišanjem priče U.B., ki naj bi povedal, da je pokojni B.Č. dne 5.5.2003 kupil Salamonov oglasnik in mu povedal, da je našel primeren avto Golf in da ga bo šel popolne pogledat ter da je cena 1.250.000 SIT, kar je seveda v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Obsojencu torej ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, kar je v nasprotju s 3. alinejo 29. člena Ustave. V rednem pritožbenem postopku in predhodno v času prvostopenjskega postopka obsojenec ni mogel dokazovati svojih trditev in izvajati svojih dokazov, zato je bila obsojencu kršena tudi pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave. Kršeno je bilo tudi načelo enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, ki vsakomur, tudi obsojencu, zagotavlja enako varstvo njegovih pravic pred sodiščem. Sodišče ni pazljivo preizkusilo in ugotovilo dejstev, ki so obsojencu v korist, pod enakimi pogoji kot dejstev, ki obsojenca obremenjujejo, s tem pa je podana kršitev pravic po 16. in 17. členu ZKP. Posledično naj bi bila po mnenju zagovornika podana tudi kršitev kazenskega zakona, saj bi se z izvajanjem navedenih dokazov v obsojenčevo korist gotovo izkazalo drugačno dejansko stanje, ki bi pripeljalo do drugačne uporabe kazenskega zakona, tako da je s tem podana tudi kršitev po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Iz teh razlogov je zagovornik predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in odloči skladno s 1. odstavkom 426. člena ZKP.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je v odgovoru na zahtevo z dne 9.11.2005 predlagala, da se zahteva kot neutemeljena zavrne. Po njenem mnenju obsojenčev zagovornik uveljavljene kršitve povezuje z zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem. Kršitve, ki jih uveljavlja, niso podane, v ponovljenem postopku je Višje sodišče v Ljubljani dokazni postopek dopolnilo z zaslišanjem številnih prič ter napravilo poglobljene dokazne zaključke in se še posebej ukvarjalo s spremenjeno izpovedbo priče M.B.B., tako da je Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi povsem utemeljeno sprejelo te zaključke. Pravica obsojenca za predlaganje novih dokazov je omejena s pravico sodišča, da odloči, katere dokaze oceni za tako pomembne, da jih mora izvesti. Ni dolžnosti sodišča, da izvede prav vse dokaze, ki jih obramba predlaga. Deloma pa obsojenčev zagovornik uveljavlja tudi, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, za kar pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje in na obravnavi pred sodiščem druge stopnje je bil obsojenec spoznan za krivega treh kaznivih dejanj umora po 2. točki 2. odstavka 127. člena KZ, ker je dne 6.5.2003 med 21.20 in 22. uro ob makadamski cesti V. - G. na G. ustrahoval oškodovance, da so mu izročili 1,250.000 SIT, s pištolo pa najprej ustrelil B.Č., nato pa še priči tega umora D.E. in V.D. Sodišča prve, druge in tretje stopnje so ugotovitve o navedenih treh kaznivih dejanjih utemeljile predvsem z naslednjim: - obsojenec je na spletnih straneh dne 5.5.2003 objavil oglas o prodaji avtomobila, na podlagi katerega ga je po mobilnem telefonu poklical pokojni oškodovanec B.Č. ter se dogovoril za nakupno ceno 1,250.000 SIT, denar pa je po naročilu obsojenca moral prinesti s seboj, - obsojenec je dne 6.5.2003 po 16. uri kupil pištolo Beretta kaliber 9 mm, - obsojenec je dne 6.5.2003 s svojega GSM aparata poklical B.Č., ta pa ga je poklical nazaj ob 18.48 uri in ob 20. uri, nakar ga je obsojenec poklical ob 20.54 uri, oškodovanec pa nato še 4 krat do 21.06 ure. Obsojenec in oškodovanci so se nato dobili na parkirišču upravne stavbe Tovarne ..., - obsojenec je dne 5.6.2003 med 21.20 in 22. uro na cesti V. - G. na G. oškodovancem vzel 1,250.000 SIT ter ustrelil najprej B.Č., nato pa še D.E. in V.D.. D.E. in V.D. sta po umoru B.Č. ob 21.46 uri z GSM aparata B.Č. poklicala S.Č. in ob 21.47 uri še na številko 113 dežurnega policista, - izvedenec sodne medicine mag. E.K., dr. med., je pri vseh treh pokojnih oškodovancih ugotovil prestrelne smrtne rane, povzročene s projektilom kalibra 9 mm, - na kraju kaznivega dejanja so bili najdeni trije tulci nabojev, ena krogla naboja, najdena pri obdukciji D.E. in dve krogli, najdeni pri obdukciji V.D. Ti naboji in krogle so bili primerjani s štirimi tulci nabojev, ki so bili najdeni dne 12.5.2003 v kraju G. vas pri R. in iz strokovnega mnenja izhaja, da so bili izstreljeni s pištolo znamke Beretta model 1934, kalibra 9 mm, torej iz pištole, s katero je v G. vasi streljal V.Š. ter je bila prodana obsojencu, - izvedenec za forenzično-kriminalistično-tehnične preiskave, daktiloskopske preiskave in preiskave odtisov obuval mag. sci. E.D. je pri primerjavi sledi pnevmatike, katerih odlitki so bili narejeni pri ogledu kraja kaznivih dejanj v primerjavi s pnevmatikami obsojenčevega avtomobila ugotovil, da se sled in odtis pnevmatike ujemata po obliki in velikosti vzorca, - sodni izvedenec dr. F.S., docent za tekstilne surovine in preiskave, je v izvedenskem mnenju ugotovil, da kontaktne mikrosledi v obsojenčevem vozilu potrjujejo, da so v vozilu sedeli vsi trije pokojni oškodovanci.

V zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik izpodbija le dve od naštetih ugotovitev in sicer, da dejanj obsojenec ni storil, ker ni bil zadolžen in ga ne bi mogel storiti iz koristoljubnosti ter da izpoved priče M.B.B. glede prodaje pištole obsojencu ni verodostojna.

Zaslišanje enaindvajsetih prič, ki jih v zahtevi navaja zagovornik, naj bi dokazovala, da je v času od maja 2000 do maja 2003 za njih pripravljal drva in prejel plačila več kot 2,000.000 SIT. Z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov naj bi sodišče kršilo določbe 1. odstavka 16. člena ZKP in 1. odstavka 17. člena ZKP, poleg tega pa še 3. alinejo 29. člena Ustave in 3. odstavek 6. člena EKČP. Zavrnjeni dokazni predlogi ne predstavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP pa se druge kršitve določb kazenskega postopka lahko uveljavijo le, če te kršitve vplivajo na zakonitost sodne odločbe. Obsojenčev zagovornik v zahtevi ni obrazložil, v katerem delu naj bi bile pravnomočne sodbe nezakonite, postavlja le trditev, da bi z zaslišanjem navedenih prič sodišče prišlo do drugačne ugotovitve dejanskega stanja glede obsojenčevih premoženjskih razmer. Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti ni možno uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa zagovornik s ponovnim uveljavljanjem zavrnjenih dokazov dejansko uveljavlja.

Poleg tega v zahtevi navedeni zavrnjeni dokazi za zaslišanje prič tudi v vsebinskem pogledu nimajo nobenega vpliva na ugotovitev o odločilnih dejstvih. Kaznivo dejanje umora je obsojenec storil v hujši obliki po 2. točki 1. odstavka 127. člena KZ, ker je B.Č. umoril iz koristoljubnosti. V opisu kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe je koristoljubnost posebej navedena s tem, da je obsojenec uperil v B.Č. nabito pištolo in zahteval, da mu oškodovanci morajo izročiti ves denar, s čimer jih je ustrahoval, da so mu izročili najmanj 1,250.000 SIT. S tem je kvalifikatorni element koristoljubnosti že naveden ter vprašanje obsojenčeve zadolženosti sploh ni pravno pomembno za kvalifikacijo kaznivega dejanja. Trditve obsojenčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da gre za relativno bagatelni znesek, v primeru navedene pravne opredelitve nima nobenega pomena. Pripomniti pa je treba, da je ta znesek predstavljal kupnino za avtomobil. V mesecu maju 2003 je bil znesek mesečne neto plače na zaposlenega 153.627 SIT in je glede na določbo 2. točke 13. odstavka 126. člena KZ navedeni znesek odvzetega denarja predstavljal celo večjo premoženjsko korist. Zavrnitev predlaganih dokazov z zaslišanjem prič, ki jih zagovornik navaja v zahtevi, je bila torej utemeljena in ni vplivala na zakonitost sodbe. S tem tudi ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe. Ustava v 3. alineji 29. člena določa, da je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljeno izvajanje dokazov v korist, kar pa ne pomeni, da je sodišče dolžno izvesti vsak predlagan dokaz. Prav v obravnavani zadevi je povsem irelevantno, koliko je v obdobju treh let obsojenec zaslužil s pripravo drv, saj je za pravno opredelitev kaznivega dejanja pomembna le ugotovitev, da je obsojenec od oškodovancev dosegel izročitev denarja. Prav tako v obravnavani zadevi niso kršene določbe 3. odstavka 6. člena EKČP, ki v točki d) določa pravico obdolženca, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič pod enakimi pogoji, kot veljajo za omenjene priče. Navedene priče, ki naj bi pojasnile zaslužek obsojenca v treh letih, ne predstavljajo razbremenilne priče za obsojenca, ki ga bremeni za koristoljubnost pri izvršitvi umora B.Č. le prilastitev 1,250.000 SIT, s katerim je izražen koristoljuben namen obsojenca. Ostaja ugotovljeno dejstvo, da je bil obsojenec zadolžen, pa tudi pri motivu za storjeno dejanje ni mogoče operirati s splošno (zagovornikovo) logiko, kolikšna korist bi bila vendarle dovolj visoka, da bi se storilec odločil za umor. K temu je potrebno pripomniti, da je pri umorih D.E. in V.D. kvalifikatoren element prikritje kaznivega dejanja na škodo B.Č.

Obsojenčev zagovornik je v pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje predlagal, da se opravi rekonstrukcija dogodka prodaje orožja. Sodišče tretje stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da obramba s tem predlogom v pritožbi sicer ni bila prekludirana, vendar pa po vsebini s tem ni uveljavljena kršitev pravic obrambe, temveč se izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. S ponovitvijo tega dokaznega predloga, rekonstrukcijo dogodka prodaje orožja, v zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Obsojencu niso kršene ustavne pravice in kršen 6. člen EKČP, saj so sodišča vseh treh stopenj ugotovila, da je obsojenec kupil pištolo, s katero je storil umore, zagovornik pa v zahtevi izpodbija tako ugotovljeno dejansko stanje. Kot je bilo že omenjeno, v postopku za varstvo zakonitosti takšnega razloga ni mogoče uveljaviti. Isto velja za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca obutvene stroke, saj zagovornik s tem uveljavlja le nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Vrhovno sodišče se pri tem v celoti strinja z argumentacijo v sodbi sodišča tretje stopnje, predvsem v zvezi s tem predlaganim dokazom ne bi moglo biti ničesar novega ugotovljeno, saj izvedenec na podlagi mavčnih odlitkov sploh ne bi mogel ugotoviti, za katera obuvala gre, saj ni bila nobenemu vzeta obutev. Tudi če pri teh odlitkih ne bi šlo za obuvala velikosti 45, s tem ne bi bila izključena navzočnost obsojenca na kraju storitve kaznivih dejanj. Tudi odreditev izvedenca s področja mobilne telefonije, ki jo je kot dokazni predlog zavrnilo sodišče druge stopnje in se je s tem strinjalo tudi sodišče tretje stopnje, ne predstavlja dokaza, ki bi vplival na ugotovljeno dejansko stanje. Vprašanje aktiviranja različnih baznih postaj pri telefonskih klicih je bilo namreč povsem razčiščeno, prav tako mikrolokacije pri uporabi prenosnega telefona pokojnega Č.

Iz zahteve končno ni razvidno, kaj bi k razčiščenju dejanskega stanja prispevalo zaslišanje priče U.B. Tudi to, kar naj bi navedla ta priča, kot je navedeno v zahtevi, ne bi ničesar spremenilo glede ostalih dokazov, oziroma prvega stika poškodovanega Č. prek mobilnega telefona z obsojencem, potem ko je bilo na spletni strani najdeno njegovo sporočilo o prodaji avtomobila.

Vsi dokazni predlogi, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik ponovno ponuja in uveljavlja njihovo zavrnitev kot kršitev določb kazenskega postopka, ne predstavljajo takšne kršitve. Sodišče ima pri predlaganih dokazih prosto presojo, da jih oceni in v obravnavani zadevi so vsa tri sodišča v izpodbijanih sodbah to tudi storila in obrazložila. Nobenega pomisleka ni, da bi pri tem ravnala nezakonito in s tem vplivala na zakonitost pravnomočnih sodb. Noben od predlaganih dokazov ne bi mogel vplivati na ugotovljeno dejansko stanje. Tako ocenjeni dokazni predlogi hkrati pomenijo, da z njihovo zavrnitvijo v ničemer niso bile kršene obrambne pravice obsojenca.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje obsojenčev zagovornik v zahtevi, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP. Ob tem se je oprlo na ugotovitev sodišča tretje stopnje, da so obsojenčeve gmotne razmere takšne, da bi morebitno plačilo povprečnine lahko ogrozilo preživljanje oseb, ki jih je obsojenec dolžan vzdrževati.