Jedro

Ob upoštevanju določb ZDavP-2 in ZUS-1 tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena. Zato zakon ureja pogoje za izdajo začasne odredbe, katere prvenstveni namen je preprečitev škode, ki bi bila, ob morebitnem uspehu s tožbo, težko popravljiva in s tem zagotovitev učinkovitega sodnega varstva. Glede na določbo drugega odstavka 32. člena ZUS-1 je tožnik dolžan v zahtevi za izdajo začasne odredbe težko popravljivo škodo navesti konkretno in jo vsaj verjetno izkazati. Z izdajo začasne odredbe po navedeni določbi ZUS-1 se namreč preprečuje le škoda, ki bi nastala tožniku na tej podlagi in ki je, glede na okoliščine konkretnega primera ali po naravi zadeve, po izvršitvi izpodbijane odločbe ne bi bilo mogoče odpraviti, ali pa bi bila vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred izvršitvijo odločbe, otežkočena. Konkretne škode, ki bi ustrezala navedenim merilom, tožnik ne navaja. Ta tudi ne izhaja iz narave stvari. V primeru odprave izpodbijanega akta namreč ni dvoma o obstoju pravne podlage za vračilo previsoko ali neupravičeno odmerjenega davka po določbah ZDavP-2. Sodišče dodaja, da je v primeru davčnih obveznosti tehtanje javnega interesa in interesov davčnih zavezancev opravil že zakonodajalec s tem, ko je v določbah ZDavP-2 predpisal, da pritožba zoper odločbo o odmeri davka ne zadrži njegove izvršitve. Glede na prevladujoč javni interes v davčnih postopkih, da se zagotovi učinkovita in čimprejšnja izterjava davka, sodišče izvršitev aktov v davčnih zadevah odloži le izjemoma - če tožeča stranka izkaže okoliščine, ki so močnejše od javne koristi in jih z drugimi ukrepi ni mogoče preprečiti.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik vlaga tožbo zaradi odprave odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT-0610-1705/2012-26-06-220-00 z dne 19. 4. 2013, s katero mu je odmerjen davek po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) po povprečni stopnji dohodnine 39,11 % od davčne osnove 613.742,83 EUR v znesku 240.034,82 EUR s pripadajočimi obrestmi.

2. Hkrati vlaga zahtevo za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe in na njeni podlagi izdanih sklepov o davčni izvršbi do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu. Zahtevo vlaga na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pritožba zoper izpodbijano odločbo ne predstavlja suspenzivnega pravnega sredstva, kar pomeni, da se odločba že izvršuje na podlagi sklepov o (davčni) izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, premičnine in nepremičnine. Izvršitev izpodbijane odločbe v povezavi z izdanimi sklepi o davčni izvršbi je tožniku že povzročila težko odpravljivo škodo, ki mu dnevno še vedno nastaja. Prepričan je namreč, da bo izpodbijana odločba v upravnem sporu odpravljena kot nezakonita, kar bi v primeru njene izvršitve (oziroma nadaljnjega izvrševanja) oziroma nadaljnjega izvrševanja na njeni podlagi izdanih sklepov o davčni izvršbi, za tožnika imelo hude posledice. Tožniku se s transakcijskega računa mesečno odvajajo visoki zneski za poplačilo nezakonito odmerjenega davčnega dolga. Do današnjega dne mu je bilo z računa odtegnjenih že 57.788,39 EUR, kar predstavlja mesečni odtegljaj prihodkov v višini 1.992,70 EUR. Hude posledice izvrševanja izpodbijane odločbe so v zaplembi skoraj celotnega razpoložljivega zneska na transakcijskem računu tožnika, zaradi česar je močno ogroženo preživljanje tožnika in njegove družine. Zaradi davčne izvršbe je bilo tožniku že zarubljeno in prodano osebno vozilo, ki mu je služilo za opravljanje vsakodnevnih gospodarskih in gospodinjskih potreb. Da je škoda, ki je tožniku že povzročena, težko popravljiva, je iz že navedenih razlogov povsem očitno, poleg tega pa škoda tožniku še zmeraj nastaja, saj mu na transakcijskem računu ne ostaja dovolj sredstev za normalno preživljanje, to pa v luči nezakonitosti izpodbijane odločbe predstavlja resen poseg v ustavno varovano pravico do osebnega dostojanstva tožnika in njegove družine.

3. Ker mora pri odločanju o izdaji začasne odredbe sodišče upoštevati tudi prizadetost javne koristi, tožnik poudarja, da odlog izvršbe izpodbijane odločbe javni koristi ne more prizadeti. Javni interes bi moral biti v zakonitem izvajanju zakonskih določb in v zagotavljanju pravičnosti in enakih pravic davčnih zavezancev in s tem pravilna odmera davčnih obveznosti. Izpodbijana odločba je iz razlogov, ki jih s tožbo uveljavlja tožnik, izdana nezakonito in javni interes z izdajo začasne odredbe ne more biti prizadet že iz tega razloga.

4. Tožena stranka odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe ni podala.

5. Zahteva ni utemeljena.

6. Ob upoštevanju določb ZDavP-2 in ZUS-1 tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena. Zato zakon ureja pogoje za izdajo začasne odredbe, katere prvenstveni namen je preprečitev škode, ki bi bila, ob morebitnem uspehu s tožbo, težko popravljiva in s tem zagotovitev učinkovitega sodnega varstva. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Glede na opisano zakonsko ureditev je tožnik dolžan v zahtevi za izdajo začasne odredbe težko popravljivo škodo navesti konkretno in jo vsaj verjetno izkazati. Z izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 se namreč preprečuje le škoda, ki bi nastala tožniku na tej podlagi in ki je, glede na okoliščine konkretnega primera ali po naravi zadeve, po izvršitvi izpodbijane odločbe ne bi bilo mogoče odpraviti, ali pa bi bila vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred izvršitvijo odločbe, otežkočena. Konkretne škode, ki bi ustrezala navedenim merilom, tožnik ne navaja. Ta pa tudi ne izhaja že iz narave stvari. V primeru odprave izpodbijanega akta namreč ni dvoma o obstoju pravne podlage za vračilo previsoko ali neupravičeno odmerjenega davka po določbah ZDavP-2. 8. Kljub navedenemu sodišče dodaja, da je v primeru davčnih obveznosti tehtanje javnega interesa in interesov davčnih zavezancev opravil že zakonodajalec s tem, ko je v določbah Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) predpisal, da pritožba zoper odločbo o odmeri davka ne zadrži njegove izvršitve. Glede na prevladujoč javni interes v davčnih postopkih, da se zagotovi učinkovita in čimprejšnja izterjava davka, sodišče izvršitev aktov v davčnih zadevah odloži le izjemoma - če tožeča stranka izkaže okoliščine, ki so močnejše od javne koristi in jih z drugimi ukrepi ni mogoče preprečiti.

9. Ker po navedenem pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.