Jedro

Tožnik bi moral uveljavljati kršitev 282. člena ZPP, na katero sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, v skladu s 1. odstavkom 286.b člena ZPP takoj, ko je bilo mogoče, to je že na naroku za glavno obravnavo z dne 11. 3. 2014 (šlo je za poznejši narok v smislu 282. člena ZPP), na katerega tožena stranka ni pristopila, pa tega ni storil. Ker se nanjo prvič sklicuje v pritožbi in svoje zamude pri grajanju ne opraviči, uveljavljana procesna kršitev ni upoštevna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka tožniku dolžna plačati 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (I. točka izreka) in odločilo, da je tožnik dolžan v roku 15 dni plačati toženki pravdne stroške v znesku 1.002,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku petnajstdnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da na narok z dne 11. 3. 2014 ni pristopil predstavnik Okrožnega državnega tožilstva (pravilno državni pravobranilec). Sodišče prve stopnje ga je po telefonu kontaktiralo in opozorilo na udeležbo na obravnavi, moralo pa bi izdati zamudno sodbo. Če bi se obravnave pozabil udeležiti tožnik, sodišče prve stopnje ne bi tako ravnalo, kar kaže na njegovo pristranskost. Zaradi takšnega postopanja sodišča prve stopnje je bila izdana sodba v korist toženke. Za izdajo sodbe je sodišče potrebovalo skoraj pet mesecev, čeprav je predpisan enomesečni rok. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je vtoževana terjatev zastarala. Tožniku ni bil omogočen vpogled v kazenski spis in dokument, ki izkazuje identiteto paznikov, ki sta uporabila nedovoljeno fizično silo proti tožniku. Ta mu je bil predložen šele med pravdnim postopkom v letu 2013. Odškodninska terjatev ni zastarala, ker je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za pregon katerega je predpisan daljši zastaralni rok (353. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju: OZ). Ravnanje paznikov, ki so mu povzročili lažjo telesno poškodbo, se lahko kvalificira kot kaznivo dejanje kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 266. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) ali kot kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1. Za obe kaznivi dejanji je predpisana zaporna kazen do treh let. V 4. točki prvega odstavka 90. člena KZ-1 je za zastaranje kazenskega pregona predpisan rok desetih let od storitve kaznivega dejanja, za katero se po zakonu sme izreči zapor nad eno leto. Vtoževana terjatev tako še ni zastarana, ker je tožbo vložil 28. 10. 2011, kazensko ovadbo pa je podal 10. 11. 2006. Pravdno sodišče lahko prekine postopek in počaka na odločitev kazenskega sodišča, lahko pa samo reši stvar. Napačno je ugotovljena stopnja uporabe nedovoljene fizične sile s strani paznikov. Paznika sta uporabila večjo fizično silo proti tožniku, ki je bil takrat že vklenjen, saj sta uporabila pesti in z njim obračunavala kot z boksarsko vrečo. Drugi pazniki, ki so videli dogodek, ju niso ustavili. Ravnala sta v nasprotju s Pravilnikom o izvrševanju nalog paznikov in prekršila 10. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, 18., 21. in 34. člen Ustave RS ter 2. in 3. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Zavod za prestajanje kazni zapora in Okrožno državno tožilstvo sta mu vse od dogodka dalje na vse možne načine preprečevala in tudi uspešno preprečila, da bi pridobil video posnetek dogodka, onemogočila sta mu dostop do kazenskega spisa in ga pozabila obvestiti o končanem postopku kazenskega pregona s strani Okrožnega državnega tožilstva. Posledično ni imel možnosti, da bi začel kazenski pregon proti paznikoma zaradi uporabe nedovoljene sile in neupravičenega posega v osebno dostojanstvo. Tožnik je kazensko ovadbo podal že dne 10. 11. 2006 pred sodiščem in pomočnico okrožne državne tožilke, pri čemer je posebej opozoril, da se je dogodek zgodil v prostoru za pridržanje, ki je bil pod videonadzorom. Pri podajanju kazenske ovadbe je bil prisoten tudi eden od paznikov, ki bi lahko predlagal odgovorni osebi, da shrani posnetke, kot to dopušča 8. člen Pravilnika o videonadzoru v Upravi Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij (v nadaljevanju Pravilnik). Pomočnica okrožne državne tožilke bi v skladu z dolžnostmi iz Zakona o kazenskem postopku (ZKP) morala zahtevati videoposnetke v 20 dneh, saj se v skladu s 7. členom Pravilnika posnetki hranijo najmanj 20 dni in največ eno leto. Videoposnetkov kot dokaz ne more predložiti zaradi nepravilnosti, ki sta jih zagrešila Zavod za prestajanje kazni zapora in Okrožno državno tožilstvo. Glede na navedeno ni jasno, na podlagi česa so se državni organi prepričali, da fizična sila zoper tožnika ni bila uporabljena.

Toženka ni odgovorila na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba graja postopanje sodišča prve stopnje, češ da je potem, ko ob oklicu naroka za glavno obravnavo z dne 11. 3. 2014 toženka na narok ni pristopila, po telefonu pozvalo toženko, naj se naroka udeleži, namesto da bi izdalo zamudno sodbo. S temi navedbami tožnik uveljavlja kršitev 282. člena ZPP, na katero sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. V skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni navedla. Glede na pojasnjeno bi moral omenjeno procesno kršitev tožnik grajati takoj, ko je bilo mogoče, to je že na naroku za glavno obravnavo z dne 11. 3. 2014 (šlo je za poznejši narok v smislu 282. člena ZPP), pa tega ni storil. Ker se nanjo prvič sklicuje v pritožbi in svoje zamude pri grajanju ne opraviči, uveljavljana procesna kršitev ni upoštevna. Ne glede na navedeno velja še pojasniti, da ob oklicu naroka za glavno obravnavo z dne 11. 3. 2014 ob 9.00 ni bilo izkazano vabilo toženki na ta narok. Pravilno vabljenje stranke na narok pa je pogoj za opravo naroka (in tudi za uporabo sankcij za izostanek z naroka).

Po prvem odstavku 323. člena ZPP mora biti sodba pisno izdelana v tridesetih dneh od izdaje, vendar je navedeni rok instruktiven, zato njegova prekoračitev nima procesnih posledic in ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ), v vsakem primeru pa zastara odškodninska terjatev v objektivnem roku petih let (drugi odstavek 352. člena OZ). Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah je pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah, to je o škodi in o storilcu, objektivni zastaralni rok pa teče od nastanka škode.

Pritožba konkretizirano ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik za vtoževano škodo izvedel najkasneje konec avgusta 2007. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je najkasneje konec avgusta 2007 tožnik izvedel tudi za povzročitelja škode, pa je vsebinsko prepričljiva in je pritožba ne more omajati. O tem se je sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi tožnikove izpovedi, da je dopis z dne 27. 6. 2007, iz katerega izhajata imeni paznikov, za katerega je zaprosil dne 18. 6. 2007, prejel po približno mesecu in pol. S pritožbenimi navedbami, da mu je bil dokument, ki izkazuje identiteto paznikov, predložen šele med tem postopkom v letu 2013, zato tožnik ne vzbuja dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje. Nenazadnje je že v tožbi z dne 28. 10. 2011 navajal priimka obeh paznikov. Glede na to, da je tožnik za vtoževano škodo in povzročitelja izvedel najkasneje konec avgusta 2007, je ob vložitvi tožbe 28. 10. 2011 triletni subjektivni zastaralni rok že potekel. Pritožba neutemeljeno opozarja na prvi odstavek 353. člena OZ, ki določa posebne roke za zastaranje odškodninskih terjatev, kadar je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok. Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (prvi odstavek 286. člen ZPP). Na poznejših narokih za glavno obravnavo lahko navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku (primerjaj četrti odstavek 286. člena ZPP). Toženka je ugovarjala zastaranje že v odgovoru na tožbo. Tožnik pa je šele po prvem naroku za glavno obravnavo z dne 24. 9. 2013 podal trditve, ki bi narekovale presojo, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo posebnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 353. člena OZ, in pri tem ni pojasnil, zakaj tega ni mogel navesti že na prvem naroku za glavno obravnavo. Navedbe o tem, da je bila vtoževana škoda povzročena s kaznivim dejanjem po 266. členu KZ-1 ali s kaznivim dejanjem po drugem odstavku 257. člena KZ-1, za zastaranje katerih je predpisan rok desetih let od storitve kaznivega dejanja, ki jih tožnik ponavlja v pritožbi, sodijo med navedbe, ki jih sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo zaradi prekluzije.(1) Ker je bila vtoževana odškodninska terjatev zaradi poteka triletnega subjektivnega zastaralnega roka (prvi odstavek 352. člena OZ) ob vložitvi tožbe dne 28. 10. 2011 že zastarana, je sodišče prve stopnje upoštevajoč ugovor zastaranja terjatve tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Na preostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, saj niso odločilnega pomena za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Po pojasnjenem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker tožnik ni uspel s pritožbo, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): V 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da ni upoštevalo novih navedb tožnika (z izjemo trditev o duševnih bolečinah zaradi posega v osebnostne pravice), ki jih je ta podal po prvem naroku za glavno obravnavo z dne 24.9.2013 (v pripravljalnih vlogah z dne 8. 10. 2013 in 13. 1. 2014 ter na naroku za glavno obravnavo z dne 8. 4. 2014), ker jih tožnik ni opravičil.